Lučka Neža Peterlin: Jagnje

Odlomek

SRNA 2

Zasneženo decembrsko jutro. Toplo oblečena in obuta v gojzarje sedim na zdelanem kavču v majhni zeliščni sobi. Pred njim je nizka lesena mizica s kvačkanim prtom, na njem je vaza in v njej ena sama vrtnica. To je edina sveža rastlina v sobi. MEDINA je vztrajala, da se mi ni treba sezut ob vstopu v njeno hišico. Ampak v podplatih je bilo očitno ujetega nekaj snega, ki se zdaj tali v majhni lužici okoli mojih čevljev. Soba je precej temna, razen sojev bele svetlobe, ki v nežnih pridušenih tonih prihajajo izza skoraj prosojnih zaves, ki zakrivajo majhna okna. Stene so prekrite s kredencami in policami, na katerih so kozarčki, napolnjeni s posušenimi zeliščnimi mešanicami. Na vsakemu je rumena nalepka, na kateri s komaj berljivo pisavo piše vsebina kozarca. Od ene do druge stene so napete vrvi, na katerih se v šopkih sušijo cvetlice in zelišča. Strop je že tako precej nizek, zato se je treba sklanjat in pazit, da se ne zaletiš v vrvi, ko se prebijaš do kavča. 

Medina iz kuhinje prinese skodelici čaja. Oblečena je v belo usnjeno jakno, bele oprijete kavbojke in bele škornje z visoko peto v slogu 60. let. S svojo belo trajno in modrimi očmi je videti kot ostarela članica Abbe. Njen izgled skazi edino gips na desni roki. Zato sem danes tu, ker mi je mama rekla, da moram prit njeni prijateljici pomagat skopat gredico. 

Medina je zeliščarka. Ko sem se včasih z njo sprehajala po vrtu ali po travnikih, je vedno našla najrazličnejše rastline, takšne, s katerimi se lahko omamiš, in takšne, ki naj bi ozdravile vsako bolezen tega sveta. 

Danes jo vidim prvič, odkar je umrla njena hči. To se je zgodilo pred petimi leti. 

MEDINA: Tistole tamle je ajda, ki je dobra za ožilje. Svetlin dela čudeže za kožo, veliki rman se uporablja za zdravljenje notranjih organov, zlata rozga pa za spanje. Če želiš zares globoko spanje pa popij poparek črne detelje. Šentjanževka je dobra za depresijo, volnati čišljak tudi, ampak če si noseča, ti bo hkrati izmaličil fetus. 

Ob meni je stolp knjig o zdravilnih rastilnah in polica z miniaturnimi tinkturami timijana in v žganje namočenega gloga. Tudi na mizi je kartonasta škatla s stekleničkami in kozarci različnih velikosti.

Povohaj – to je slezenovec. Ena epruvetka bo pomagala pri fokusu, če spiješ eno in pol… no, raje ne spit več kot ene. 

Enega za drugim odpira čudežne kozarce.

Tole zgleda kot čemaž, ampak je jesenski podlesek in je dober za zastrupitev, ki traja v dveh fazah. Od 24 do 72 ur po zastrupitvi se pojavijo okvare srca, jeter, ledvic, trebušne slinavke in pljuč. Pri žrtvah, ki preživijo prvo fazo zastrupitve, se po štirih do petih dneh zaradi zavrtosti kostnega mozga zniža število belih krvnih celic in število ploščic, zato se poveča nevarnost za okužbe in krvavitve. Po dveh do treh tednih žrtvi izpadejo še lasje.

Medina je s hčerko živela v hiši, polni rož in z dvema zeliščnima in cvetličnima vrtovoma na rodovitni prsti, visoko v gorah, z razgledom na dolino s turkizno reko. Gojili sta tudi srne, meni najljubši del njune posesti. Ko sem bila majhna, sem vsako leto prišla pogledat nove mladičke. 

Potem, ko je hči umrla, je Medina posolila vrtove in srne izpustila v gozd.

Nad kavčem visi velik amatersko naslikan portret pokojne hčerke. Njena podoba je direktno nad menoj. Medinin pogled ves čas prehaja med mojimi in njenimi očmi. Kot da bi se pogovarjala z obema. Obrnem trup tako, da lahko pogledam portret, ker ne vem, kako drugače načet temo njene smrti. Nisem prepričana, ali je primerno izreči sožalje glede na to, da je od tega minilo že 5 let in glede na to, da je takrat nisem poklicala in nisem bila na pogrebu. Verjetno zato, ker sem bila stara 10 let in ko si star 10 let, se ne ukvarjaš s smrtjo bežnih znancev. Ampak zdaj pogledam portret in upam, da bo ona povedala kaj o njej, da ne bo več tega težkega oblaka neizrečene teme nad mano. 

Zdaj obe gledava le v portret. 

Jaz sem jo našla. Čutila sem kam je šla, globoko v gozd. Visela je na jelki, kot novoletni okrasek. 

Ne vem, kako se odzvati. 

A greva zdaj?

Odideva ven, na zasnežno zaplato vrta. Pokaže mi, kje naj začnem kopati. Vzamem lopato in z njo grabim na pol zamrznjeno zemljo, dokler mi z gesto ne nakaže, naj neham. Dovolj globoko je. Medina iz plastične vrečke vzame kosme porumenele neobdelane volne, jih vrže v luknjo, prelije s kemičnim gnojilom in posuje s semeni bele čmerike. 

Volna iz zadnje ovce, ki sva jo skupaj strigli.

Tišina.

Luknjo prekrijem z zemljo. Nekaj časa v tišini stojiva in gledava to zmes snega in prsti, kot da sva na pokopališču. Potem Medina najin grob prekrije z izolatorno plastično odejo. Spet začenja snežit. Nisem več razgreta od kopanja in vedno bolj me zebe. Midve pa kar stojiva tam.

Tišina. 

Tišina.

Tišina.

Na robu vrta se pojavi srna. 

Potem še ena. 

In še ena. 

Košuta in dva mladička. 

Čisto počasi in nežno začne košuta grizljat lišaje, ki se razraščajo po preprosti leseni ograji vrta. 

Mladička jo pričneta posnemat in nerodno ližeta lišaje iz nižjih delov ograje. 

Njihove bele pike na rjavem kožuhu se mešajo s snežinkami, ki jim mehko padajo na hrbte. 

Gledava jih.

Medina gre potiho do vrtne ute in iz nje vzame revolver. 

V eni hitri potezi iztegne roko in trikrat ustreli. Srne popadajo na tla. 

Ne uspe mi zadržati hlipanja. Medina me pomilujoče pogleda.  

Veš, vsakič ko ustreliš, je kot bi se srečal z bogom.  

V sicer utrujenih očeh se ji prvič v najinem srečanju za fragment sekunde nekaj zablešči. 

Ne morem več ostati tam. 

Brez da bi se poslovila preskočim ograjo. 

Za nekaj sekund se ustavim pri srnah. Iz tal hitro poberem smrekov vršiček, pomažem z njim po srelni rani in ga položim v usta košute.

Nadaljujem v gozd. Najprej hodim, potem tečem. 

Tečem, dokler ne morem več. Sesedem se na posušeno listje in lovim sapo. 

Lovim sapo in vedno temneje je zunaj.

Lovim sapo in ne morem nehat mislit na srne. 

Lovim sapo in opazim, da sedim med mladikami čemaža.  

Lovim sapo in mladike se mi kot majhne kače ovijajo okoli gležnjev.

Lovim sapo.

INTERMEZZO: ZIMA                      

Grm s pastelno roza cvetki, prekrit z nežno belo plastjo v času zamrznjene puhaste plesni.

Na stotine belih zajcev na otoku brez rastlinja; to je popolnoma raven otok s temno rjavo zemljo. Nebo je točno istega odtenka kot morje pod njim, zato je mejo med njima nemogoče določiti.

Srna, ki spi na svetlo zelenih goznih tleh v jutranji svetlobi.

Albino vrana z belim kljunom razpira vrečo smeti. Iz nje potegne gnile špagete in poje enega za drugim.

Okostnjak volka, obešen na zasneženo smreko.

Zamzrnjeno jezero, na sredi se počasi tali, črna globel izgleda kot zenica jezera.

Bel jelen z belimi angelskimi krili.

Zlat angel, ki z z veliko zlato žlico hrani luno z biseri.

Dedek z belo brado v rdečem puloverju prižema k sebi mladega jazbeca. 

Majhen srebrn obesek, v njem je mlečni zob.

Umivanje rok z belim trdim milom – pena na dlaneh diši po kozjem mleku in pačuliju.

Ledene sveče, ovite v čipke. 

Lovska koča, po stenah so na kavljih obešena labodja krila.

Posodica v obliki srca, zunanjost je kovinska, notranjost je iz rdečega žameta. V njej ležita dva mrtva fetusa miši, vsak na svoji strani srca

Rafaelo kuglice, shranjene v zamrzovalniku. 

Medved v črni jami, okoli sneg, z njo sta dva majhna medvedka, stiskajo se skupaj, da jim je toplo.

Skleda s polnomastnim mlekom, koruznimi kosmiči in kockami ledu.

Snemanje prerirjskih konjev z infrardečo kamero. Oni so živo rdeči, pustinja okoli je temno modra. 

Jagnje, odeto v šal in kapo, čisto samo se sprehaja po zasneženem pašniku. 

Iz prsti požene prvi zvonček. Še malo, pa bo konec.