10. 7. 2020 / Esej / Literatura / Pod površino

LITERATURA MED KRIZO IN PO NJEJ: Lara Paukovič

Pandemija koronavirusne bolezni je svet ustavila v trenutku. Čeprav smo proti koncu letošnje zime in v začetku pomladi že lahko predvidevali in pričakovali, kaj nas čaka, si je le redko kdo upal pomisliti na tako grozljiv scenarij, ki je na koncu doletel nas, Evropo in svet. Gospodarstvo se je praktično ustavilo. Zapirale so se trgovine, gledališča, kulturni domovi, knjižnice, knjigarne, vse manjše obrti, odpovedani so bili koncerti, večje in manjše prireditve, omejeno nam je bilo celo gibanje na lastno občino. Vse to je marsikoga spodbudilo k razmišljanju o tem, kako bo ta kriza vplivala na našo prihodnost. Predvsem črnoglede so napovedi za kulturo, za katero se pogostokrat zdi, da jo zavrača celo lastna država.

Med poletjem bomo zato pri Koridorju vsak petek objavili razmišljanja uveljavljenih pisateljev, pesnikov, založnikov, literarnih kritikov, urednikov in knjižnih blogerjev o stanju literature med krizo in po njej. Za marsikoga od nas je bila pandemija (in posledično življenje v karanteni) nekaj povsem novega, nepredstavljivega, v preteklosti pa so bili takšni dogodki kar pogosti in so burili domišljijo marsikaterega literata. To dokazujejo številna literarna dela, ki opisujejo življenje v času bodisi resničnih ali fiktivnih epidemij, nekatera med njimi so jih celo napovedovala. Bo tudi »naša« epidemija vplivala na pisateljsko domišljijo? Kako je že vplivala na stanje v literaturi, kakšne so napovedi? Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi se stanje v literaturi po krizi izboljšalo, kaj je že nepopravljivo? So napovedi za prihodnost (slovenske) literature res tako črnoglede?

Nekateri avtorji prispevkov so se tovrstnih vprašanj lotili direktno, drugi so črpali iz svojih lastnih izkušenj, s področij, kjer tudi sicer delujejo, spet tretji so se teh tem lotili popolnoma literarno. Na tem mestu se jim literarno uredništvo Koridorja iskreno zahvaljuje za čas in besede.

Kot drugo v seriji Literatura med krizo in po njej objavljamo besedilo pisateljice in novinarke Lare Paukovič.

___________________________________________________________________________

Stanje praznine

Do zadnjega nisem verjela, da bomo, tako kot sta pred nami Italija in Španija, tudi Slovenci dejansko pristali v karanteni. Navsezadnje situacija pri nas sploh ni tako huda, kajne, in tudi paničarjenje okoli virusa je pretirano. Tako sem vsaj mislila v začetku marca, potem pa so kar naenkrat, v nekaj dneh, odpovedali vse kulturne prireditve, nas iz uredništva poslali domov, zaprli lokale, v trgovino pa sem po novem lahko hodila samo z masko. O privajanju na čudaško stanje nisem imela časa podrobno razmišljati, ker sem še naprej delala – od doma, seveda – in zdelo se mi je celo, da več kot prej. To seveda ni bilo res, toda če gre verjeti analizam psihologov, so naši možgani brez možnosti opiranja na rutino, ki so je bili navajeni od prej, preklopili na survival mode. Nihče od nas ni vedel, koliko časa bomo v taki situaciji, kaj se bo še spremenilo, hkrati pa smo bili obremenjeni s tem, kaj vse bi morali početi – kot posledici tega sta se pojavili preobremenjenost in stalna utrujenost. A novinarji smo bili vseeno tisti, ki v tako nesigurnih časih nismo smeli zatajiti. Če ne s poročanjem o novi realnosti, pa z omogočanjem ljudem, da vsaj malo pozabijo nanjo (beri: članki o resničnostnih serijah). Vendar še nekdo v tej situaciji ne bi smel zatajiti: pisci. In ker se nimam samo za novinarko, temveč tudi za pisateljico, sem se ob branju o tem, koliko knjig so navdihnile pretekle pandemije ali kako inspirirajoče je to obdobje za rojevanje nove literature, začela počutiti nelagodno. Pod pritiskom. Diapazon ugibanj o tem, kakšna bo književnost po koroni, je bil širok: bo to, da ne moremo nikamor, spodbudilo domišljijo piscev in nas oskrbelo z, na primer, novim valom pustolovskih in popotniških romanov, bo po tem sploh še kdo hotel brati avtofikcijo, nase osredotočene izpovedi individualistov v svetu, ki ne obstaja več? Potrebujemo nekaj večjega, bolj plemenitega, literaturo, ki v ospredje postavlja drugačne vrednote. In nenazadnje: kakšna literatura sploh lahko ujame pozornost bralca v/po vsej tej kalvariji in zmedi? Medtem ko sem se spraševala, kaj bi bralce po karanteni lahko animiralo in slalomirala med kampanjami za promocijo branja, ker – kdaj pa bomo brali, če ne v karanteni; sem si sčasoma morala priznati, da me karantena ni opremila z božanskim navdihom ali potrebo po pisnem analiziranju trenutne situacije, tako kot ni dala miru italijanskemu pisatelju Paolu Giordanu, ki je o covidu-19 napisal celotno knjigo. Povsem nasprotno, čutila nisem nikakršne želje po tem, da bi – obvezno novinarsko delo izvzeto – na papir spravila en sam stavek. To, da so bila socialna omrežja preplavljena z izpovedmi ljudi, tako pišočih kot laikov, kako preživljajo karanteno in kaj vse so o sebi odkrili v tem času, je morda malo pripomoglo k temu. Pa ne samo to: karantena v meni ni, kako blasfemično, sprožila niti večje nuje po branju. Mislim, da sem do konca prebrala dve knjigi, kar je daleč najmanj v celotnem letu 2020. Rada bi rekla, da sem namesto tega pekla kruh, telovadila, meditirala, postala masterchef, pa nisem. Učila sem se, kako biti pomirjen s tem, da poleg službe ne počneš popolnoma ničesar koristnega. Ne pišeš, ne razmišljaš o pisanju, ne bereš, ne raziskuješ duhovnosti in se posvečaš transformaciji svojega značaja, ampak samo – s fantom gledaš Netflix, se sprehajaš po samotnih gozdnih poteh (mimogrede, sprehode v naravi sovražim, a če ne moreš v mesto, se pač sprijazniš s tem), sem ter tja pospraviš stanovanje, skuhaš špagete, si zloadaš TikTok in gor zabiješ nekaj dni, spletno nakupuješ, v dvoje sprazniš steklenico vina. To je to.

Se mi je uspelo sprijazniti s tem minimalističnim karantenskim življenjem? Ne. Bila sem blazno živčna, počutila sem se nekoristno in komaj sem čakala, da se karantena konča. Sem pa to obdobje bivanja v vakuumu očitno potrebovala, kajti navdih in volja do pisanja se mi počasi vračata. Mislim, da o karanteni ali koronavirusu na splošno kljub temu ne bom pisala; niti nisem (zaenkrat) še opazila porasta tekstov, ki se ukvarjajo s to temo. Ravno tako se mi ne zdi, da bi korona vplivala na založništvo bolj kot na ostale panoge, sploh v kulturi. Knjigarne so bile zaprte, ravno tako kot, denimo, trgovine z oblačili, a dvomim, da je Zara zaradi tega v nerešljivih težavah. Založništvo pa je v krizi že dlje, to je širši problem, ki ga ni sprožil koronavirus, ga je pa žal poglobil. A kdor je želel kupiti knjigo, je imel še vedno možnost, da je namesto v fizično »zavil« v spletno knjigarno, ki so jih med epidemijo založbe naredile še bolj privlačne, opremile s popusti in tako dalje. Pisateljice in pisatelji smo se vadili v video branjih svoje literature – tudi tega je bilo med korono kar nekaj. Če pa je kdo pričakoval, da bodo nebralci, ki med karanteno niso vedeli, kam s svojim časom, pričeli na veliko brati in tako rešili domačo literaturo, je to malodane utopično. Rešitve bo treba iskati drugje, v spreminjanju odnosa ljudi do kulture nasploh. Sicer pa: ne želim biti fatalistična, a morda nas večja katastrofa ali ponovitev obstoječe še čaka. Morda bo pravo transformacijo književnost doživela takrat. In mogoče bom takrat tudi jaz pisala.