17. 7. 2020 / Literatura / Pod površino

LITERATURA MED KRIZO IN PO NJEJ: Andrej Blatnik

Pandemija koronavirusne bolezni je svet ustavila v trenutku. Čeprav smo proti koncu letošnje zime in v začetku pomladi že lahko predvidevali in pričakovali, kaj nas čaka, si je le redko kdo upal pomisliti na tako grozljiv scenarij, ki je na koncu doletel nas, Evropo in svet. Gospodarstvo se je praktično ustavilo. Zapirale so se trgovine, gledališča, kulturni domovi, knjižnice, knjigarne, vse manjše obrti, odpovedani so bili koncerti, večje in manjše prireditve, omejeno nam je bilo celo gibanje na lastno občino. Vse to je marsikoga spodbudilo k razmišljanju o tem, kako bo ta kriza vplivala na našo prihodnost. Predvsem črnoglede so napovedi za kulturo, za katero se pogostokrat zdi, da jo zavrača celo lastna država.

Med poletjem bomo zato pri Koridorju vsak petek objavili razmišljanja uveljavljenih pisateljev, pesnikov, založnikov, literarnih kritikov, urednikov in knjižnih blogerjev o stanju literature med krizo in po njej. Za marsikoga od nas je bila pandemija (in posledično življenje v karanteni) nekaj povsem novega, nepredstavljivega, v preteklosti pa so bili takšni dogodki kar pogosti in so burili domišljijo marsikaterega literata. To dokazujejo številna literarna dela, ki opisujejo življenje v času bodisi resničnih ali fiktivnih epidemij, nekatera med njimi so jih celo napovedovala. Bo tudi »naša« epidemija vplivala na pisateljsko domišljijo? Kako je že vplivala na stanje v literaturi, kakšne so napovedi? Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi se stanje v literaturi po krizi izboljšalo, kaj je že nepopravljivo? So napovedi za prihodnost (slovenske) literature res tako črnoglede?

Nekateri avtorji prispevkov so se tovrstnih vprašanj lotili direktno, drugi so črpali iz svojih lastnih izkušenj, s področij, kjer tudi sicer delujejo, spet tretji so se teh tem lotili popolnoma literarno. Na tem mestu se jim literarno uredništvo Koridorja iskreno zahvaljuje za čas in besede.

Kot tretje v seriji Literatura med krizo in po njej objavljamo besedilo pisatelja, urednika in profesorja Andreja Blatnika.

___________________________________________________________________________

Seštevki, odštevki

(+) Ko se začne, seštejem dejstva in si rečem: stari moj, priznaj si, v celi vrsti rizičnih skupin si. In res si star.

(-) Spomnim se enega največjih mojstrov slovenskega jezika, ki mi je pred leti rekel: odkar sem ozavestil, da ne bom živel večno, skrbno izbiram, kaj bom še prevajal.

(+) Vse več podatkov o okuženih, tudi iz bližnjih držav. Tudi iz tiste, kjer sem pred kratkim bil in jo predčasno zapustil, ko se je začela panika, da je naslednja za Kitajsko, da se letalski promet ukinja in da bo, kar pač bo.

(-) Število mrtvih narašča. Med njimi so tudi taki, ki niso samo naraščajoče število – taki, ki jih poznam.

(+) Seveda mislim nase, a tudi na druge: naredim načrt, kaj kdo potrebuje. Dostavo hrane na dom, nakazilo na račun, če se mi kaj zgodi in če ne bom več mogel urediti drugače.

(-) Vse se odpoveduje, čas in svet bomo lahko organizirali na novo. Bomo znali?

(+) Učim se poučevanja po spletu, vse več dobrih strani vidim v distanciranju, kdo bi si mislil!

(-) Na zaslonu ne vidim obrazov študentov, nimam pojma, koga dolgočasim, kdo ne more slediti, kdo bi rad vedel več, o čemer me običajno poduči že hiter pogled po učilnici.

(+) Vse več ljudi se prek aplikacij na javno televizijo ali v družbena omrežja javlja tako, da sedijo pred polnimi knjižnimi policami – očitno verjamejo, da knjige dajejo njihovim besedam večjo težo.

(-) Pršeti začnejo ideje o novem preporodu, o tem, da nam po tej izkušnji materialno ne bo več pomenilo toliko kot prej – a hkrati razkritja milijonskih poslov, eno letalo s Kitajske očitno pripelje za nekajletni proračun javnih sredstev za slovensko knjigo.

(+) Vsakodnevna vprašanja: imaš to knjigo? Mi lahko pofotkaš tisto stran? Bi mi poslal po pošti, nimam kje dobiti, svojo sem nekomu posodil?

(-) Kopica spletnih komentatorjev vztraja: že, kultura, ko bomo spet imeli denar zanjo, zdaj pa je treba poskrbeti za tisto, kar je res važno. Ne zavedajo se, da to pišejo v nacionalnem jeziku, ki ga niso kupili na trgu, in večinoma na spletnih forumih nacionalnega javnega medija.

(+) Novi roman nastaja bliskovito, iz različnih povodov mi v spomin brbotajo prizori izpred tridesetih let, iz časa osamosvajanja.

(-) Roman Luknje, ki čaka na založbi, da se knjigarne spet odprejo, postaja vsak dan manj izmišljen.

(+) Konec karentene, knjižni sejem na vrtu DSP, prijetno vzdušje, s posebnim veseljem podpišem pravkar objavljene Luknje nekaterim, ki jih sploh ne poznam.

(-) Začetek »normalizacije«. Kje so se zataknila tista upanja na boljši svet, do katerega bo prišlo zdaj, ko smo bili prisiljeni zaustaviti družbeno zapovedano višje, hitreje, močneje? V ZDA narašča nasilje na ulicah, v Sloveniji v spletnih komentarjih.

(+) Ogromno energije, želje po družbeni spremembi …

(-) … a hkrati zapiranje meja, tudi notranjih, miselnih – še nadaljnje zmanjševanje možnosti, da se nam pogled razširi.

(+) Še zmeraj so dovoljene sanje. Veliko se jih uresniči. To so vrata postave, pred katerimi stojimo. Nekatera se odprejo, jih odprejo, jih odpremo. Ne nujno vsa.

(=) Vsaka odprta vrata so možnost nadaljevanja poti.

Literatura med in po krizi