3. 7. 2020 / Esej / Literatura / Pod površino

LITERATURA MED KRIZO IN PO NJEJ: Mitja Čander

Pandemija koronavirusne bolezni je svet ustavila v trenutku. Čeprav smo proti koncu letošnje zime in v začetku pomladi že lahko predvidevali in pričakovali, kaj nas čaka, si je le redko kdo upal pomisliti na tako grozljiv scenarij, ki je na koncu doletel nas, Evropo in svet. Gospodarstvo se je praktično ustavilo. Zapirale so se trgovine, gledališča, kulturni domovi, knjižnice, knjigarne, vse manjše obrti, odpovedani so bili koncerti, večje in manjše prireditve, omejeno nam je bilo celo gibanje na lastno občino. Vse to je marsikoga spodbudilo k razmišljanju o tem, kako bo ta kriza vplivala na našo prihodnost. Predvsem črnoglede so napovedi za kulturo, za katero se pogostokrat zdi, da jo zavrača celo lastna država.

Med poletjem bomo zato pri Koridorju vsak petek objavili razmišljanja uveljavljenih pisateljev, pesnikov, založnikov, literarnih kritikov, urednikov in knjižnih blogerjev o stanju literature med krizo in po njej. Za marsikoga od nas je bila pandemija (in posledično življenje v karanteni) nekaj povsem novega, nepredstavljivega, v preteklosti pa so bili takšni dogodki kar pogosti in so burili domišljijo marsikaterega literata. To dokazujejo številna literarna dela, ki opisujejo življenje v času bodisi resničnih ali fiktivnih epidemij, nekatera med njimi so jih celo napovedovala. Bo tudi »naša« epidemija vplivala na pisateljsko domišljijo? Kako je že vplivala na stanje v literaturi, kakšne so napovedi? Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi se stanje v literaturi po krizi izboljšalo, kaj je že nepopravljivo? So napovedi za prihodnost (slovenske) literature res tako črnoglede?

Nekateri avtorji prispevkov so se tovrstnih vprašanj lotili direktno, drugi so črpali iz svojih lastnih izkušenj, s področij, kjer tudi sicer delujejo, spet tretji so se teh tem lotili popolnoma literarno. Na tem mestu se jim literarno uredništvo Koridorja iskreno zahvaljuje za čas in besede.

Kot prvo v seriji Literatura med krizo in po njej objavljamo besedilo pisatelja, esejista in urednika Mitje Čandra.

___________________________________________________________________________

Vsaka kriza kot strela z jasnega udari v naša življenja in to kljub preteklim izkušnjam in teorijam. Začne se s šokom, negotovostjo in strahom ter pri mnogih nadaljuje z bolečino in trpljenjem. Ne glede na moč udarca, ki nam ga zada kriza, začnemo praktično takoj iskati razloge za optimizem. Nič drugače ni z našimi upi, povezanimi z usodo knjige. Če je kak predmet v teku zgodovinskih premen pokazal in dokazal trdoživost, je to knjiga. Niso je odplaknili novi mediji od fotografije, radia, filma do televizije in interneta, niso je zatolkle svetovne morije in ne totalitarizmi vseh sort. Knjig je danes več kot kadarkoli. Kot da bi se hranile prav iz vsakovrstnih kriz, osebnih in kolektivnih. Ali ne nastaja vrhunska književnost prav iz nemirnih in prelomnih stanj? In ali ni bralska lakota po odtegnitvah le še večja? Potemtakem smo lahko tudi tokrat optimisti. Za knjige bo po krizi še več zanimanja, človek bo še bolj kot prej potreboval refleksijo in domišljijo, ki ju vzpostavlja le branje knjig! Negotovi čas pa bo vzpodbudil tudi nova zanimiva dela … Saj je bilo prej že kar malo dolgočasno; o čem bi resen avtor sploh lahko še pisal, si prigovarjamo, ne da bi emigriral v preteklost ali fantazijo …

V luči krize, ki je svet zajela po letu 2008, zadeve niso videti tako zelo optimistične, vsaj pri nas ne. Založništvo se je močno skrčilo, promet panoge je padel za polovico in pred novo krizo so bili znaki okrevanja le zelo slabotni. Prav tako so se skrčile državne subvencije – nekje za tretjino – in tudi tukaj ni prišlo do popravkov v smeri predkriznega financiranja. Po raziskavah Slovenke in Slovenci berejo manj kot prej. Nenazadnje pa tudi ni videti, da bi nemirni čas dodatno navdihoval literaturo, družbeni kontekst ji je še vedno podobno tuj kot poprej, v najboljšem primeru je pogosto skrčen na moraliziranje in aktivizem.

Še najboljše bo, da pomena krize ne poveličujemo ne v pozitivno ne v negativno smer. Kriza je bila z nami že davno pred slovesno inavguracijo in nas bo spremljala še dolgo po tem, ko jo bomo uradno zakopali na dno zavesti. Kriza smo namreč mi sami.

Literatura med in po krizi