Lisa Tetzner: Otroci iz hiše št. 67

Lisa Tetzner, nemška pisateljica knjig za otroke in mladino, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja z možem Kurtom Heldom pobegnila v Švico. Sočasno je pisala devetdelno serijo Otroci iz hiše št. 67, ki je bila zaradi cenzure dokončno objavljena šele leta 1948. Serija je bila zaradi zaostrenega in nemirnega ozračja precej spregledana vse do sedemdesetih let, ko je ponovno vzbudila zanimanje. Leta 1980 pa so po njej posneli še film Die Kinder aus Nr. 67. Knjižna serija, pogosto znana kot »otroška odisejada«, opisuje življenje otrok, ki živijo v isti stanovanjski hiši v Berlinu med letoma 1931 in 1932, ter kasneje njihovo življenje mladih odraslih v obdobju 1947-48. Prva dva zvezka, Erwin in Paul ter Dekle iz sprednje hiše, sta bila leta 2015 prevedena v slovenščino in objavljena v skupni knjižni izdaji.

Stanovanjska hiša št. 67 sredi urbanega Berlina na prelomu iz časa Weimarske republike v čas nacionalsocializma v obeh zgodbah postane osrednji dogajalni prostor in glavno vezivo med junaki. Hkrati pa je hiša tudi odraz ljudi, ki tam živijo. »V hiši na zadnjem dvorišču te ulice so poznali samo najnujnejše: kruh, krompir, kavo ter tu in tam košček mesa.« V skromnem, delavskem območju v prvi zgodbi spoznamo prijatelja Paula in Erwina. Paulov oče zaradi velike gospodarske krize izgubi službo, kar neizbežno vodi v vedno večjo lakoto in revščino, to pa Paula prisili v občasno krajo kruha in mleka ter se še zaostri v nadaljevanju, ko se je družina prisiljena izseliti v zavetišče. Otroci postanejo žrtve sistema odraslega sveta in večino svojega otroštva preživijo na ulicah, kjer brskajo po ostankih ali razmišljajo o načinih, kako zase in za svoje velike družine prislužiti kaj denarja. V takšnem svetu še tako nedolžna želja po nogometni žogi pomeni veliko odrekanja in dela.

V drugem delu se nabor likov razširi in avtorica uvede lik sirote Mirjam, ki se po materini smrti priseli k teti v hišo št. 67. Mirjam je bila rojena v Zgornji Šleziji, v Katovicah, zato v krogu mladih prijateljev ob prihodu postane precej sporna osebnost. Besednjak in politična prepričanja odraslih namreč že puščajo sled na otrocih, zato je nekateri iz hiše št. 67 nočejo sprejeti medse in jo celo zmerjajo z »židinjo« in »ciganko poljakarsko«. Sčasoma se Mirjam predvsem ob Erwinovi pomoči integrira in postane del klape, kar vodi do zadnje zgodbe, ki je tudi najbolj optimistično naravnana. Otroci dobijo idejo, da bi organizirali dobrodelno maškarado, s katero bi zbrali denar za Paulovo družino, ki bi jim omogočil, da se vselijo nazaj v staro stanovanje. Sicer se po maškaradi, ki jo ostro prekine dež, vrnejo nazaj k svojim običajnim skrbem, ampak otrokom vsaj za nekaj časa uspe združiti skupnost.

Ideja solidarnosti, medsebojnega sodelovanja in empatije je nasploh ena glavnih niti, ki jih avtorica razvija skozi zgodbe. Bralca pogosto tudi direktno nagovarja in ga skuša vzgajati. Trenutki moraliziranja so večinoma dobro vpeti v širši kontekst, zato nikoli ne obsoja, ampak tudi pojasnjuje in opravičuje. Svet teh otrok je namreč daleč od nedolžnega; krut je in v njem se morajo soočiti s težkimi situacijami: z revščino, lakoto, smrtjo in diskriminacijo. Pri podajanju zgodb ostaja lahkotna in skozi otroško perspektivo odlično zajame zgodovinsko ozadje nemškega spodnjega sloja v tridesetih letih. V sklopu tega odpira tudi vprašanje otroškega dela in konstrukt otroka tistega časa. Zgovoren je del, v katerem Erwin in Paul pridno služita za nakup nogometne žoge. Ko žogo končno kupita, ugotovita, da se z njo nikjer ne smeta igrati. To kaže na dejstvo, da je bilo prostora za nedolžno otroštvo zelo malo. Otroci so bili dnevno izpostavljeni politični in družbeni realnosti, zaradi katere so razvili močan čut za vztrajnost, trud in boj, hkrati pa tudi občutek determiniranosti. »Pri »mi« se je ustavilo. Konec. Zid, čez katerega nisi mogel splezati. Pomenilo je: neugledna hiša, prepoved igranja, vpitje in oštevanje. Vedno premalo hrane, zakrpana oblačila, brezposelnost, rubežniki, zavetišče za brezdomne družine.« Lisa Tetzner sicer zelo realistično predstavi težko ozračje, a hkrati še najde prostor za humor, sproščenost ter poudarjanje pomembnih vrednot, kot sta prijateljstvo in solidarnost, kar knjigo naredi še vedno zanimivo in aktualno.