Lezbična književnost

Članek je nastal kot povzetek in komentar raziskovalne naloge v okviru programa Mladi za napredek Maribora: Lezbična književnost (2022), Jara Gostinčar.

Kot je to običajno za preostala umetniška podoročja, ima tudi literatura svoje vrste in podzvrsti. Te nedvomno usmerjajo pozornost bralcev, a ima literarna klasifikacija tudi druge manj dorečene in jasne funkcije. Pogosto se pojavijo pomisleki že ob sami opredelitvi določene zvrsti, saj se zdi, da zanjo ni dovolj oprijemljivih kriterijev ali vsaj ne takšnih, ki bi tudi v praksi omogočali opredelitev specifičnega dela. Lezbična književnost nedvomno sodi med zvrsti, ki odpirajo podobne razprave in pomisleke. Na začetku se je zato primerno vprašati: Kaj sploh je lezbična literatura oziroma lezbična pisava? Ali je ta oznaka sploh upravičena, kaj sploh pojasnjuje? Je to morda celo literarni žanr ali pa je samo odvečen konstrukt lezbičnega aktivizma?

O zgornjih vprašanjih je veliko razmišljala avtorica Suzana Tratnik, ki velja za eno najvidnejših lezbičnih aktivistk v slovenskem prostoru: »Je to literatura, ki jo pišejo (izključno) lezbijke? Je to literatura, ki je predvsem lezbična po vsebini? Ali lahko v lezbično literaturo uvrščamo tudi lezbične vsebine izpod peres nelezbičnih feminističnih ali heteroseksualnih avtoric ali gejevskih avtorjev ali heteroseksualnih avtorjev? Ali lezbično oznako še vedno nosi oziroma potrebuje tudi necenzurirana, kritiško priznana in celo tržno uspešna knjiga z lezbično tematiko? (Kolikor bi bil to pogostejši pojav, kar pa žal ni.) Načeloma je na vsa našteta vprašanja mogoče odgovoriti pritrdilno in v vseh primerih bi torej lahko pogojno govorili o lezbični literaturi oziroma o njenih značilnostih.« 

Na prvi pogled že ta, še ne opredeljena merila, delujejo togo in omejujoče. Opredeljevanje umetnosti glede na spolno usmerjenost se zdi v nasprotju z najbolj vidnimi tokovi LGBT aktivizma. Slednji si prizadevajo oddaljiti od heteronormativnih zakonitosti družbe, a tako označena literatura deluje, kot bi bila namenjena zgolj za tarčne ustvarjalce in publiko. Zdi se, da se s tem poudarjajo in utrjujejo razlike, čeprav bi se zdel smiseln cilj odpravljanje ali vsaj zmanjševanje ločnic, ki definirajo in vrednotijo posameznike na podlagi spolne usmerjenosti. Toda morda bo pojasnitev meril, ki opredeljujejo zvrst lezbične književnosti in ki so se zdaj odstirala zgolj z namigovanji, pripomogla k pojasnitvi ali vsaj razumevanju, zakaj prihaja do protislovij. 

Za definiranje lezbične literature v nadaljevanju dela Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti Tratnik uporabi tezo nizozemske teoretičarke Renée C. Hoogland, ki jo je razvila ob primeru ameriškega romana Nekaj vijoličastega (1986) avtorice Alice Walker. Slednja je delo označila za lezbični roman, ne pa tudi kot lezbični tekst. V njem se namreč sicer res razvije ljubezenski odnos med protagonistkama, toda lezbični odnos je v celoti umeščen v zasebno ljubezensko sfero, tako rekoč v spalnico. »Zato je lezbištvo fundamentalno depolitizirano in homofobije tako rekoč ni, tako kot ni nikakršnega družbenega odziva na lezbištvo. Junakinjina lezbična seksualnost je brez družbenega konteksta, njen lezbični odnos pa zunaj zasebnega razmerja nima pomena in pravzaprav ostaja popolnoma družbeno neviden.«

Nazadnje Suzana Tratnik opredeli, kdaj bi delo, drugače kakor roman Nekaj vijoličastega, lahko imenovali za lezbični tekst oz. tekst z lezbično vsebino: »Prvič, to ne pomeni, da morajo vsi glavni liki biti lezbijke, niti ne pomeni, da morajo vsi liki biti lezbijke ali ženske. Drugič, pomembna lezbična vsebina pomeni, da morajo piske v besedilo vključiti enega do dveh likov, ki sta lezbična in pomembna za samo zgodbo. Lezbična zgodba torej naj ne bi bila zgolj ‘posejana’ z lezbičnimi liki tako, da njihova izpustitev ali sprememba v nelezbične like sploh ne bi bistveno spremenili zgodbe.« 

Opredelitev se sedaj zdi bolj oprijemljiva in vzpodbuja k razumevanju, da ločena zvrst ni nastala brez upoštevanja publike, ki je homoseksualnost ne zadeva neposredno. Nasprotno – prav ta publika ali vsaj tisti del, ki ga zaznamuje neodobravanje homoseksualnosti, je bila povod za vzpostavitev partikularne zvrsti. V tem smislu se zdi, da lezbične avtorice, ki ustvarjajo pod posebno zvrstjo, ne spregledajo večinske družbe, temveč jo pozorno spremljajo in se nanjo aktivno odzivajo, so torej družbeno angažirane. Toda prav v tej družbeni angažiranosti lahko prepoznamo ideološkost, ki v univerzalni literaturi, ki naj bi bila namenjena »vsem« in v kateri bi se morali prepoznati, naj ne bi imela mesta. 

Ideološkost

Tratnik piše, da se lezbični književnosti pogosto očita ideološkost, saj je videna kot konstrukt lezbičnega aktivizma, medtem pa naj univerzalna literatura ne bi imela posebnih pričakovanj in zahtev, pri njej šteje edino in samo kakovost literarnih del. 

S podobnim argumentom pogosto nastopajo oporečniki spolnih kvot, ki se uvajajo v politiki ali na drugih vodilnih položajih. S slednjimi naj bi namreč tvegali izgubo kvalitetnega kadra, saj kvaliteta ne bi bila več odločilna lastnost. 

Toda avtorica se do te dileme opredeljuje z odgovorom, da delitev na dobro in slabo literaturo spregleda mehanizme institucionalizacije kulture, ki nekatere vsebine vedno izključuje in potlači. Kakovost je torej v primeru manjšinske literature pogosto brezpredmetna, saj sama zaznamovanost literature z lezbištvom ustvarja prvi kriterij, na podlagi katerega se bo ocenjevala – in če bo obtožena parcialnosti, bo to verjetno tudi edini kriterij ocenjevanja. Prav tako velja opozoriti, da je predpogoj za razvoj tako iskane kvalitete stabilen položaj ustvarjalcev, ki je v primeru manjšinskih avtoric oz. avtorjev pogosto ogrožen. Če naj bo kvaliteta univerzalno merilo, naj se jo obravnava v kontekstu manjšin. Prizadevati bi si morali zagotoviti primerljive pogoje za ustvarjalce, da lahko kvaliteto sploh dosežejo. Tratnik opozori tudi na dodatni problem, ki lahko bremeni lezbične avtorice. Slednje se morajo, kadar pošiljajo lezbično delo na literarne razpise, vprašati, ali so člani in članice komisije homofobni ali ne. Ob tem Suzana Tratnik opozori na samocenzuro, ki jo avtorice lahko izvajajo in do katere jih izpostavljene obremenitve lahko privedejo.

Spolna usmerjenost kot edina značilnost lezbične literature? 

Naslednja kritika, ki se nanaša na ločeno oznako, sicer izhaja iz že omenjene kritike, ki ji očita premajhno univerzalnost oziroma nezmožnost, da bi zajemala »vse«, a je nekoliko bolj eksplicitna. Mnogim se zdi problematično predvsem ločevanje glede na spolno usmerjenost, ki se kot tematika oziroma motiv pojavlja v književnih delih. Je torej utemeljeno trditi, da kakor ne obstaja potreba po zvrsti heteroseksualne književnosti, tudi lezbična potemtakem ni utemeljena? 

V svojem eseju z naslovom Lezbična in gejevska scena Nataša Velikonja, sociologinja in pesnica, katere prvenec z naslovom Abonma velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem, piše o slovenski homoseksualni subkulturi, njenih uspehih in omejitvah, ki jo bremenijo ter ji preprečujejo napredovanje v kulturnem smislu. Mnoga spoznanja o homoseksualnem kulturnem ustvarjanju so prenosljiva tudi na literarno sceno. V svojem eseju piše, da sicer drži, da lezbična scena izhaja iz seksualnih kultur, vendar da postavljanje novih družbenih skupin zgolj v reference, okrog katerih se združujejo, pomeni prezreti njihovo socialno, kulturno ali politično relevantnost. Potemtakem je oznaka lezbična književnost utemeljena na več kot zgolj spolni usmerjenosti, ki jo dela obravnavajo oziroma reprezentirajo. Pogosto se tako v delih, ki jih ta oznaka zaobjema, pojavljajo za like specifične socialne okoliščine. Velikonja zapiše, da na lezbično sceno zahajajo lezbijke v socialno fluidnih življenjskih situacijah, tj. v času šolanja ali z nizkim, prekarnim oziroma sploh nikakršnim formalnim delovnim statusom: lezbijke, ki so zaposlene, raje ne tvegajo druženja na sceni oziroma odidejo z nje tedaj, ko se začne zaposlitveno obdobje. Drugače so zastavljena tudi eksistencialna vprašanja, s katerimi se lezbično usmerjeni liki soočajo, pogosto je v ospredju odnos do družbe, ki jo lahko zaznamuje neodobravanje … Vežejo jih torej različni motivi, ki presegajo zgolj ljubezenske. Prav to stališče se zdi pomembno tudi v povezavi s prej zapisanim, da je pogoj za kvalitetno ustvarjanje stabilen položaj. Ta pa je zaradi zgoraj omenjenih razlogov za lezbične avtorice pogosto otežen. 

V svojem prispevku za revijo LUD Literatura o slovenski lezbični in gejevski literaturi v zadnjem desetletju Maja Šučur razmišlja prav o tej specifiki, ki povzame prejšnjo tezo: »/…/ pisci in piske se o razmerjih, spolnosti, telesu in identitetnih vprašanjih praviloma izražajo manj normativno kot preostali (heteroseksualni) pisci, saj izraze ljubezni v njihovi pisavi zaznamuje dejstvo, da v realnosti njihovi odnosi v družbi nimajo enakopravne veljave. Ob tematiziranju razmerja do (ne)moči dominantne kulture in homofobije pa so zato v teh delih še pogosteje prisotni občutki nepripadnosti.« 

Lezbične založbe 

Suzana Tratnik v eseju Samo te stene so tvoje stene razmišlja o tem, zakaj se slovensko homoerotično pisanje združuje pod zanj specializiranima zbirkama Lambda in Vizibilije: »Obe zbirki pomenita tudi spodbudo za slovensko homoerotično pisanje in objavljanje domačih avtoric in avtorjev, med katerimi je po letu 2000 vse več širše uveljavljenih in nagrajevanih, zviša pa se tudi delež lezbičnih pesnic in prozaistk. Kljub temu so nekatere avtorice imele težave s pridobivanjem kulturniškega statusa, sami zbirki pa sta bili označeni za preveč specializirani ali hermetični. Tako sta (samo)cenzura ali vztrajanje pri nemanjšinski poziciji lahko razlog, zakaj se nekateri pišoči nočejo uvrstiti v homoseksualno pisavo, medtem ko večina obravnavanih avtoric in avtorjev v pripadnosti LGBT skupnosti najde lastni avtorski izraz.« 

Citat ponazarja dejstvo, da je bila mnogim lezbičnim avtoricam zaradi ustvarjanja v specializiranih zbirkah omogočena prepoznavnost oziroma uveljavitev del, ki problematizirajo ali zgolj predstavljajo homoerotično motiviko. Ta bi se sicer lahko porazgubila med dominanto heteroerotično motiviko. S tem stališčem se strinja tudi lezbična avtorica Nataša Sukič, ki je v intervjuju za časopis Delo izjavila: »Brez geta nas ne bi bilo.« S tem je tako pojasnila nujnost specializiranih zbirk, kot se tudi opredelila do dejanja Javne agencije za knjigo RS, ki ni podprla LGBT branj, češ da se getoizirajo. Pojasnila je, da so naše uveljavljene lezbične avtorice v večini začele pri založbi Škuc in pozneje vendarle prebile meje »geta« ter stopile v tako imenovani mainstream. 

Toda kljub izreku podpore specializiranim zbirkam se avtorica zaveda in v istem intervjuju tudi izpostavi težave, ki jih ločevanje lezbične literature prinaša. Pravi, da sama sicer nima težav s tem, da jo pogosto imenujejo lezbična avtorica, saj je njena seksualnost lezbična in iz tega v svojem pisanju tudi izhaja. A kljub temu ne more razumeti, zakaj tako ne naslavljajo tudi heteroseksualnih avtorjev: »To me moti. Ponosna sem na svojo identiteto, imam pa probleme s čudnim razdeljevanjem, ki homoseksualce poskuša opredeliti glede na seksualnost, heteroseksualcev pa ne. Dajmo torej na ta način obravnavati vse ali pa nikogar.« 

Stališče Nataše Sukič se zdi nekoliko protislovno, saj poudarja pomen getoiziranja, ki je razvoj lezbične literature sploh omogočilo, a obenem poudarja tudi problematičnost posebnega naslavljanja npr. homoseksualnih avtorjev. Toda morda protislovje povzroča družba, za katero se zdijo nujne umetno ustvarjene manjšinske reprezentacije, ki so za vključenost sploh edini pogoj. To protislovje želje po emancipaciji na eni in partikularnega položaja, ki naj bi k slednji pripomogel, na drugi strani izrazi tudi esejistka Nataša Velikonja: »Poudarjanje zgolj ene (identitetne kategorije) ali le nekaterih izmed njih naj bi imelo protiučinek, nezmožnost identificiranja javnosti s sporočili, ki jih posreduje. /…/ Umetnost, če izraža lezbično perspektivo, tako lahko zastane le pri lezbični publiki, namesto da bi predstavljala pomen koncepta razlike.«  

Toda kljub temu Velikonja zapiše, da imajo identitetne kategorije v umetnosti svoje omejitve, te odsevajo in so celo uveljavljene zaradi družbenega problema, neenakopravnega položaja manjšin. In prav zato sklene, da je izbor posameznih kategorij identitet zgolj začasno sredstvo, ki bi naj služilo toliko časa, dokler se njihova podprezentiranost v družbi ne uravnovesi: kar pa, pravi, je potemtakem stalni projekt.

Družba se na reševanje problema zapostavljenosti manjšin, naj gre za spolne, etnične, socialne ali ekonomske, odziva s podobnim mehanizmom. Ta predstavlja dodatne pravice, sredstva, pozornost, kvote, zagotavljanje reprezentacije … Ti mehanizmi v družbo uvajajo pravičnejše in bolj demokratične razmere med večinami in manjšinami, kakor če bi morali čakati na sukcesivne družbene premike. Navkljub mnogokrat le simbolnim učinkom tovrstnih prizadevanj za enakovrednejši razvoj družbe so tovrstni napori vendarle upravičeni. Ti opominjajo na težnjo po humanizaciji družbe. Načela tovrstnih politik do manjšin se srečuje s kritikami, ki temeljijo na izpostavljanju privilegiranih prijemov in zanemarjanju dejstva, da je ravno deprivilegiranost teh skupin povod za takšne ukrepe. A obenem mora politika vključiti varnostne mehanizme, da dodatna pomoč manjšinam ne postane sama sebi namen. Zato pomisleki samo potrjujejo mnenje avtorice Velikonje, da so identitetne kategorije zgolj začasno sredstvo, a so vprašljive tudi kot take. Kaj bo namreč pokazatelj, da mehanizmov družba več ne potrebuje?  

______________________________________________

Viri in literatura 

Tratnik, S. (2004). Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti. Ljubljana: Škuc.

Velikonja, N. (2017). Devetdeseta. Ljubljana: Škuc. 

Velikonja, N. (2011). Lezbični bar. Ljubljana: Škuc. 

Zupan, S. A. (2006). Robovi mreže, robovi jaza. Maribor: Litera.

ativador office 2016