Leteti nad časom in pozabo
Nikola Madžirov: Šestilo časa
Založba: Beletrina
Prevod: Namita Subiotto
Leto izida: 2025
Mednarodno uveljavljen in večkrat nagrajeni makedonski pesnik in esejist Nikola Madžirov je v intervjuju po svojem pesniškem nastopu na festivalu Dnevi poezije in vina na Ptuju dejal, da se zanj »estetika spomina gradi skozi nenehno prepletanje prisotnosti in odsotnosti, dokler se meja med njima ne izbriše v vmesnem prostoru mentalne resničnosti«. Prav prepletanje sodobnosti in preteklosti in prevpraševanje elementov, ki ju povezujejo, predstavlja središče krožnice, po kateri se giblje pesniška linija avtorjevega izraza. Eden osrednjih motivov, prisotnih v avtorjevem celotnem opusu, je namreč čas, ki ga pesnik dojema kot »nepopoln in nedokončan krog, narisan s šestilom v tresoči se roki«.
V dvojezični pesniški zbirki Šestilo časa, ki prinaša nabor pesmi iz vseh pesnikovih zbirk in devet esejev, se v izvrstnem prevodu Namite Subiotto izriše slikovita pesniška podoba in glas pesnika, ki v svoji pretežno avtobigrafsko obarvani poetiki prevprašuje identiteto, čas, spomin, pozabo in vse tisto najbolj človeško, kar določa posameznika na njegovi poti. Pri tem se pesnik praviloma od individualnega pomika k občim ontološkim vprašanjem, na kar opozori tako implicitno, z vpeljavo biblično-arhetipskih referenc (»midva nisva religija / in nihče ne verjame v najini / sveti pismi«), kakor tudi s sklicevanjem na literarno dediščino pesnikov, ki so bili tudi sami precizni opazovalci življenja in vseh njegovih skrivnostnih plasti. Takšna sta na primer Vasko Popa, znameniti predstavnik srbskega povojnega modernizma, ki je s svojim pesniškim izrazom premikal meje tradicionalnega tako na vsebinski kot jezikovni ravni, in romunski pesnik Lucian Blaga, znan po svojem metaforičnem izrazu in poglabljanjem v svetove, ki jih lahko posameznik zazna na intuitivni ravni.
Čeprav se Nikola Madžirov v svoji poetiki loteva velikih tem, kot so minevanje, čas, spomin, pozaba in prostor, ki ga posameznik zavzema v kaosu bivanja, to počne z veliko mero prizemljenosti in skorajda nepričakovane mirnosti. Lirski glas se namreč nenehno zaveda, da je na svetu zaradi gibanja razpet, kakor da bi bilo središče njegovega življenjskega kroga razbito na dva centra, ta dvojnost pa se odraža v številnih verzih avtorjevih pesmi. Tako na primer zapiše: »živim med dvema resnicama / kot neonka, ki koleba / v praznem hodniku« ali »sklenili bomo dogovor s sedanjostjo«, / toda »naš obstoj počiva na sedanjosti, / ki izginja«, pravi Schopenhauer«. Takšno dvojno doživljanja bivanja, razpeto med obstojem in neobstojem tako v fizičnem kot metafizičnem smislu, je torej za pesniški glas predvsem ambivalentno izkustvo, saj ves čas čuti napetost med trenutkom, ki ga dejansko doživlja, in dejstvom, da se lahko ta razblini, spremeni ali s časom zbledi v pozabo.
V poetiki je tako ves čas močno prisotno zavedanje, da je vse, kar je v svetu materialnega in duhovnega, pravzaprav odraz človeškega narativa o tisti stvarnosti. Vprašanje pripadnosti in identitete je v veliki meri pogojeno z vsem, kar posamezniki ponotranjajo še preden se zavedajo, na kakšne načine so zmožni oblikovati in tolmačiti lastne misli. Takšen determinizem, ki v precejšnji meri prežema pesniškov izraz, se kaže na primer v pesmi »Preden smo se rodili« z verzi »ulice so bile asfaltirane / preden smo se rodili, in vsa / ozvezdja so bila že sestavljena«. Predvsem se ta misel izčisti tudi v uvodnem verzu iz pesmi »Urni kazalci«, ki deluje kot nekakšen imperativ, saj v njem lirski glas pravi: »Podeduj otroštvo iz albuma«, v drugi pesmi iz zbirke pa misel nadgradi z: »otroke smo krstili / z ljubezenskimi vzdevki / iz davno prebranih / pisem«. Že ime je torej tisto, ki nosi močno sporočilnost zgodovinskega trenutka, kulturno tradicijo in določene vzorce, ti pa posebno vrednost nosijo le v trenutku, ko jim družba in drugi posamezniki pripišejo posebne pomene, bodisi pozitivne, ljubeče ali negativne, boleče. Višje vprašanje, ki vznemirja pesnika, se skriva tudi v naslovu pesmi »Način obstoja«, v kateri zapiše, da »Premnogi padci in vzponi / niso arhivirani v knjigah, / ki jih zažigajo v običajnih vojnah /…/ naša negotovost je le način / obstajanja skrivnosti«. Dejstvo je, da sta prav človek prihodnosti in njegova interpretacija zgodovinskih dogodkov tista, ki retrospektivno označujeta trenutek sedanjosti, na ta način pa je čas res razumljen kot kompleksna dimenzija, ki presega možnosti enoznačnega razumevanja.
Vendarle pa med ljudmi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti obstaja povezava, in sicer arhetipska povezanost, ki se skriva prav v dejstvu da smo, kot v eni od pesmi pravi lirski glas, »ostanek iz druge dobe« in da način bivanja določene skupnosti določa predvsem duh nekega časa, saj »niti en divji arheolog doslej / ni našel obzidij med nami / niti mraza v kosteh v / ostankih iz vseh dob«. Vendarle v prihodnosti »obstajamo le, ko se odprejo okna / in tajni dokumenti«. Kolektivnost takšnega izkustva lirski subjekt izkazuje tudi tako, da se pogosto izraža v tretji osebi ednine, s čimer opozarja na skupne značilnosti človeške izkušnje, ki obstaja onkraj nasilno začrtanih meja med posamezniki. Prav te meje so tiste, ki določajo determinante tistih označevalcev, zaradi katerih je lahko bivanjska izkušnja posameznikov neke družbe še kako radikalno drugačna od tistih iz neke druge, čeravno je črta med njimi v prvi vrsti le oznaka na zemljevidu. Kljub temu pa kolektivna izkušnja bivanja seveda ni edina usmerjevalna sila lirskega subjekta, ampak se ta večkrat osredotoča tudi na individualno doživljanje sveta. Predvsem se to v pesmih zgodi takrat, ko se glas lahko posveti bivanju v ljubezenski dvojini ali pa ko premišljuje o lastnem položaju znotraj ontološkega konglomerata. Predvsem pesniški glas večkrat izraža dinamičnost svojega bivanja in razpetost med različnimi stvarnostmi, tako na primer v pesmi »Križ zgodovine« pravi, da je: »Enakovreden /…/ pticam selivkam, ki / se vedno vračajo, čeprav nikoli ne odidejo. / V nedovršnih glagolih hočem biti navzoč, / v koreninah, ki spijo / med temelji zapuščenih hiš.« V teh zgovornih verzih se izriše tudi eksistenčna človekova potreba in želja po tistem, kar je bistvo vsega – obstajati in premišljevati o tem, kako obstajati večno. Vseprisoten občutek minljivosti tako hkrati odpira številna ontološka vprašanja in prinaša eksistenčno stisko ter nujo po prevpraševanju vsega tuzemskega.
Pesnik tako v svojem slikovitem in metaforično bogatem izrazu v pesmih, ki so praviloma deljene v kitice, čeprav osvobojene stroge forme in strukture, prevprašuje velike teme človeškega obstoja, te pa kot rane zaznamujejo predvsem tiste značilnosti človeškega ravnanja, ki lahko močno vplivajo na življenjsko izkušnjo. Jezik, identiteta, pripadnost in razpetost med vsemi temi osnovnimi gradniki posameznikove biti so, ko jih pesnik sopostavi v kontrast z ontološkimi vprašanji minljivosti, časa in pozabljanja, pravzaprav vse manjše in manjše. Ljudje se, kot bi to storili z natančno odmerjenim razmakom na šestilu, ves čas vrtimo v krogih in nismo zmožni prekiniti vzorcev in globoko zakoreninjenih struktur, s katerimi smo se poistovetili. In ko se trudimo še tako ubežati svojim že vnaprej začrtanim potem, nas pesnik opomni, da »Že leta živimo / v obkroženih datumih, po / agendah /…/ Naši predniki so že zdavnaj / kipi, ki sklanjajo glavo / k ramenu vsakega mimoidočega / mi pa smo izven časa. / Jemljemo in vračamo večnost, jemljemo / in vračamo …«.
Največja spretnost Mandžirovega pisanja se kaže predvsem v veščini, da z odmerjeno jezikovno disciplino in izbranim izrazom niza slikovite podobe, ki jim omogoča tematski prodor k ontološkemu, pri vsem tem pa s prizemljenostjo svoje poezije prevprašuje najosnovnejša človeška vprašanja, ki so zasidrana globoko v podzavest. Poezija Nikole Madžirova zato nagovori kar najširši krog bralstva, hkrati pa, čeprav ta odraža prav univerzalnost doživljanja in se ne omejuje z resničnimi ali fiktivnimi mejami, vzpostavlja tudi stik s sodobno književnostjo v makedonskem jeziku, ki je še kako bogata in razkošna.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
