Lena Kregelj: Veronika

Veronika je prvo službo v državni instituciji dobila v zgodnjih dvajsetih letih, takoj, ko je diplomirala z odliko. Mlada, polna elana je svoje delo z veseljem opravljala. Delo je bilo enostavno, jasno zastavljeno in z lahkoto ga je obvladovala. Veronika je bila bistro dekle z ambicijami, ki jih v letih službovanja na ministrstvu kljub svoji prodornosti ni uspela izživeti.

Njene delovne naloge, ki jih je jemala smrtno resno, so bile opisane kot zelo zahtevne. V pogodbi za nedoločen čas je lahko prebrala, da je zadolžena za organiziranje medsebojnega sodelovanja in usklajevanja notranjih organizacijskih enot, in nadalje za sodelovanje pri oblikovanju sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv, da je njeno delo tudi samostojna priprava zahtevnih analiz, razvojnih projektov, informacij in poročil ter da so ji prepustili vodenje in odločanje v zahtevnih upravnih postopkih.

V dolgih trenutkih brezdelja na delovnem mestu je Veronika sanjarila o napredovanju na funkcijo, ki bi ji dala moč, morda celo o položaju državne sekretarke ali ministrice. Želela si je spreminjati svet. Želela si je pisati predloge zakonov, sodelovati pri pripravi pomembnih gradiv, želela si je biti slišana. Njena misel je bila močna in prodorna, njena volja neomajna, včasih celo zaletava, vendar konsistentna. V prostem času se je rada posvetila branju utemeljiteljev politološke misli: John Locke, Karl Marx, Jean-Jacques Rousseau, John Stuart Mill. Rada se je učila od najboljših.

Veronika je bila vse, kar si od današnjih zaposlenih želijo marketinški šefiči. Globoko predana službi, o kateri je razmišljala noč in dan. Samoiniciativna. Z iskrico v očeh. Celo kreativna. A obenem dosledna. Natančna. Zanesljiva.

Ponoči, ko kdaj ni zaspala, si je zamišljala samo sebe, kako s strastjo terja pravico na govorniškem odru. Predvsem so jo zanimale človekove pravice, enakost spolov, ganile pa so jo tudi pravice manjšin. Od nekdaj je imela čut za navadne ljudi, z njimi je lahko sočustvovala in se zlahka postavila v njihovo vlogo. Ker je Veronika odraščala v socialistični državni ureditvi, si je za vzor postavila svojo mater. Ta se je odlikovala v dolgoletnem političnem udejstvovanju za pravice žensk, s katerim je nedvomno doživljenjsko zaznamovala razmišljanje svoje hčere.

Danes velja Veronika za sarkastično, zagrenjeno in uvelo žensko v poznih srednjih letih. Nihče ne ve, kakšna je njena življenjska zgodba, ampak saj niti ni tako pomembno. Že leta nazaj je podlegla strukturi – državnemu birokratskemu aparatu. Temu mastodontu niti najbolj pronicljiva in odporna osebnost ne uide. Tudi tisti ostali njene branže, ki so uspeli zbežati iz kolesij ministrstva, še dolgo zatem občutijo posledice. Zdi se jim, da so povsem nemočni proti svetu.

Na Veronikini mizi stoji kipec bude. Izmed ostalih predmetov na njeni mizi nedvomno izstopa, saj ga ni mogoče uporabiti za luknjanje papirja ali označevanje dokumentov. Po letih boja, da bi Veronika uveljavila voljo in bi s svojimi idejami vplivala na državo ali vsaj spremenila kak odstavek v zakonu, se je po načelu »pametnejši popusti« oklenila vzhodnjaške filozofije. Veronika si je vrsto let vsako jutro dejala: v službi ti nič ne pride do živega, na nič nimaš vpliva. Sleherni dnevni dogodki in ljudje so kot oblak na nebu, lahko jih opazuješ in počakaš, da odplavajo naprej. Sprejmi. Dihaj. Dihaj. Dihaj.

Kipec je postavljen med precizno pospravljenimi fascikli za vlaganje, dokumenti in depeši. Ob kipcu so v ravni vrsti zloženi ošiljeni svinčniki in markerji. Na robu mize leži elektronska kartica javne uslužbenke, s katero Veronika dokazuje, koliko ur dnevno je odslužila na svojem delovnem mestu, koliko časa si je vzela za malico, vsakdo pa tudi lahko pogleda, ali je Veronika danes v službi prisotna ali ne. Po zakonu ji zaradi dolžine delovne dobe pripada 34 dni letnega dopusta, ki ga nikoli ne porabi. Veliko dni pa je bolniško odsotna. Vsako jutro popije skodelico čaja in poje kosmiče, popoldne pa solato, ki si jo v plastični posodi prinese s seboj od doma. Približno enkrat na mesec ji okoliščine ne dopuščajo običajnega jedilnika, kar zanjo predstavlja znaten stres v vsakdanu.

Kljub določenim očitnim zgovornim znakom, Veronika ni tipična uslužbenka javne uprave. Za to je daleč preveč inteligentna. Klasični uslužbenci javne uprave v svoji službi dejansko uživajo, in to na nekakšen samozadosten službo-imam-zaradi-varnosti-tudi-če-celo-življenje-nič-ne-naredim način.

Na delovno mesto si nanosijo uokvirjene slike družin, 11 različnih lončnic, od katerih so nekatere plastične za lažje vzdrževanje, približno enako število lakov za nohte, pa zbirko romanov, ki si jih z veseljem medsebojno izposojajo, nekaj parov čevljev za različne priložnosti, rezervni dežni plašč, ključavnico za kolo, na njihovih policah pa se šibijo tudi skodelice družbeno odgovornih kampanj, pri katerih so bolj ali manj sodelovali in dokazujejo količino vloženega truda na delovnem mestu.

Nekateri najbolj ambiciozni si na steno pribijejo tudi kakšno diplomsko listino ali pa drug certifikat, ki nemo veli obiskovalcem pisarne, naj dotičnega jemljejo resno. Na vsake toliko njihova dolžnost narekuje službeno pot, pri kateri se veselijo predvsem dodatnih ur, ki jih bodo koristili ob petkih, ko je iz delovnega mesta mogoče oditi že po 14. uri.

Veronikino vsakdanje razmišljanje sestavljata dve glavni delovni obveznosti:

1.) Pripravi dokument, natisni oba izvoda, nesi podpisat oba izvoda, oba poštempljaj, enega odpošlji, drugega poknjiži.

2.) Doma si pripravi malico in kosilo, oboje nesi v službo, oboje pojej, eno zjutraj, eno popoldne.

Zjutraj vstani, nesi podpisat dva izvoda, aha, ne, ne, joj, kako sem zmedena. Dobro, dajmo, zberimo se.

Vstani, vzemi skodelico, vzemi vrečko za čaj, pojdi do vrat, prisluškuj, ali je kdo v kuhinji, če je – a.) se vrni nazaj za mizo, kot da ni nič, in če ni, b.) pojdi v kuhinjo, hitro daj vret vodo, vmes pojdi na toaleto in se dvakrat zakleni, ko se vrneš, imej pripravljeno sarkastično frazo ali dve, če nenadoma naletiš na katerega od sodelavcev, da se ga znebiš, pojdi nazaj na svoje delovno mesto čim bolj neopazno.

Pripravi frazo ali dve, ali še bolje – sarkastično pripombo, če ne gre za pomembnega nadrejenega, tudi v naslednjih primerih: za a.) pripravo malice, b.) obisk wc-ja, c.) odhod z delovnega mesta, d.) druge nepredvidene dogodke.

Veronika se spominja dni, ko je bila drugačna. Na notri je kdaj čutila občasen zbodljaj vzhičenosti in topel občutek zadovoljstva. Spominja se nekaterih zagnanih sodelavk in sodelavcev, s katerimi so skupaj kovali načrte in pilili stavke, da bi predstavili nov predlog zakona. Potem se je zamenjala politična ureditev in so zaposlili novega generalnega sekretarja, ki je vse o dotedanjem delu izvedel od prejšnjega sekretarja, tega pa v službi skoraj nikoli ni bilo, ker je imel po zakonu dovoljeno »delo od doma«. Novi sekretar ni vedel, kako in kaj, zato je povzel zastarele predloge, o novih pa se ni pozanimal in, iskreno povedano, zanje ni pokazal prav nič veselja. Z naslednjo vlado se je zgodilo podobno. Takšnih zgodb je Veronika doživela nešteto.

Posebni primeri, meni Veronika, so evropski projekti. Odkar je njena država članica Evropske unije, se državna institucija, v kateri je zaposlena, prijavlja na tovrstne projekte za pridobitev evropskih sredstev. Veronika ve, da so ti projekti pripravljeni vnaprej za to, da se 80 % sredstev izplača »prašičkom pri koritu« v obliki povečanega obsega dela. Veronika ve, da če zaposlenim v državni upravi izreče besedno zvezo »povečan obseg dela«, naleti na dva možna odziva: a.) velik krohot pri tistih, ki ga nikoli niso prejeli, in vedo, za kolikšen povečan obseg dela gre, b.) nepoveden pogled pri tistih, ki ga prejmejo vsak mesec, ne glede na »obseg dela«.

Strukturiranost in sarkazem sta zdaj Veronikina najboljša prijatelja. Pomagata ji preživeti. Bila sta zraven v mnogih trenutkih razočaranja in gneva, ko je skrivala solze zaradi različnih nepravic in zaletavanj v steno. Spremljata jo tudi pri vseh interakcijah z ljudmi, pa naj so to njeni najbližji (sin, ki se je že davno odselil) ali pa sodelavke in sodelavci, znanci, mimoidoči. Vsi si o njej mislijo, da je enkrat, dolgo nazaj, nekaj šlo hudo narobe v njenem življenju. V to nočejo bezati, ker to ni njihova stvar. Saj veste, Veronika je pač takšna. Pustimo jo pri miru.

Veronika se boji odhoda v penzijo, ker tudi strukturiranost in sarkazem ne bosta več imela svoje vloge. Kot je nima ona. Morda se bo takrat potopila kar v otopelost. Tudi ta lahko, v nekaterih neizbežnih kontekstih, odlično opravi svoje delo.