21. 4. 2020 / Literatura / Recenzija

Leïla Slimani: Uspavanka

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2019
Prevod: Saša Jerele

Uspavanka, pretresljiv roman s primesmi trilerja, je v Franciji izšel leta 2016. Maroško-francoska pisateljica Leïla Slimani ga je napisala, opirajoč se na resnične dogodke iz leta 2012, ko je Manhattan pretresla družinska tragedija, ki se je končala s smrtjo dveh majhnih otrok. Roman je hitro postal svetovna uspešnica, avtorica pa je zanj prejela prestižno francosko literarno nagrado Prix Goncourt.

Začetna stran romana je šokantna, grozljiva in bralca nemudoma postavi na konec knjige, v najhujši, najbolj tragičen dogodek teksta, zaradi česar ima celotna bralska izkušnja (namerno ustvarjen) grenak priokus. Romaneskno dogajanje ima vsesplošen srhljiv in težak pridih prav zato, ker se vseskozi zavedamo njegovega strašnega konca.

Dogajanje je postavljeno v Pariz, kjer spremljamo življenje uspešnega meščanskega para, Myriam in Paula. Paul je glasbeni producent, Myriam, ki se je po končanem študiju prava posvetila materinstvu in družinskemu življenju, pa po rojstvu drugega otroka spozna, da si goreče želi izstopiti iz kletke domače rutine in se posvetiti profesionalni karieri. Otrokoma, Mili in Adamu, je zato treba zagotoviti ustrezno varstvo. Z Louise se družini uresničijo sanje: popolna, elegantna in izkušena varuška, ki vselej točno ve, kaj otroka potrebujeta. Izkaže se za izjemno pripovedovalko zgodb, navdušeno udeleženko v otroških igrah in celo zagreto  organizatorko rojstnodnevnih zabav, poleg tega pa stanovanje družine uredi, počisti in pospravi, zakrpa strgane obleke, na kuhinjsko mizo postavi šopek rož in kuha božanske jedi, ki jih hvalita tako njena delodajalca kot tudi njuni prijatelji. Louise v družinsko rutino vnese svežino, red in postane nepogrešljiv del njihovega življenja, vzamejo jo celo s seboj na počitnice. 

V odsotnosti staršev pridejo do izraza varuškini bizarni mimobežni izpadi, ki jih otroka sicer morda ne razumeta, vendar so izrazito problematični, predvsem njena skoraj otroška trma, obsedena natančnost in sodelovanje v otroških igrah, ki jih dojema resneje kot otroka sama (npr. skrivalnice, pri katerih se Louise tako dobro skrije, da je otroka nikakor ne najdeta in se iz svojega skrivališča prav sadistično ne prikaže niti takrat, ko otroka panično ihtita, misleč, da ju je pustila sama). Pod tančico urejenosti, spodobnosti in mirnosti se skrivajo resne duševne težave.

Opravila, ki jih Louise samoiniciativno opravlja v njihovem domu, daleč presegajo zgolj dolžnosti varuške in čeprav sta Myriam in Paul nad tem sprva navdušena, ju situacija sčasoma zaskrbi, nazadnje pa jima začne celo presedati. Do nje skušata vzpostaviti distanco, vendar ugotovita, da se je Louise tiho in neopazno tako globoko vpletla v vsa vlakna njihovega življenja, da jo je pravzaprav nemogoče odsloviti. Postala je  del njihove družine, hkrati pa je še vedno tujka.

Louise, osamljena in zadolžena vdova, iz svoje težke, finančno in emocionalno obremenjene življenjske situacije beži v premožni svet mlade družine ter si v njem ustvari pribežališče, ki sčasoma postane vse, kar ji je pomembno. Dokler je z njimi, se lahko svojemu dejanskemu življenju, v katerem nanjo prežijo izterjevalci, izogiba v nedogled. Ko zasluti, da je družina morda kmalu ne bo več potrebovala, v obupu stori nepredstavljivo.

Avtorica romana izpostavlja vrsto življenjskih in duševnih situacij oziroma problemov sodobnega sveta: depresija je tako problem Louise, ki živi v hudi finančni stiski, kot tudi preobremenjene in težko zadovoljne Myriam. Poudarjena je problematika partnerskih odnosov, pa tudi migrantstva in razredne družbene razdelitve. Slednje je v romanu pravzaprav predstavljeno v skladu s sodobno realnostjo, kjer so razredne vloge pogosto zamenjane: Myriam, visoko izobražena in karierno uspešna priseljenka maroškega porekla, za varuško najame  Louise, svetlolaso revno Parižanko.

Avtorica nas takoj na začetku postavi na kraj zločina, strahotnega dejanja, nato pa postopoma prikaže celotno zgodbo s perspektiv različnih likov, kar lahko bralca pusti zmedenega: težko je namreč komurkoli naprtiti krivdo za nastalo situacijo. Louise, osrednja oseba pripovedi, zagreši strašno dejanje, vendar sama po sebi ni zlobna. Zločin, ki ga stori, je posledica njenega obupa, stiske in duševne nestabilnosti. Prav tako je težko kriviti Paula in Myriam. Kriva sta vendar le svoje poklicne uspešnosti in posledične preobremenjenosti, poleg tega pa Louise vse do ključnega trenutka poznata kot zanesljivo in izvrstno usposobljeno za svoje delo. Svoje notranje bolečine je varuška skrivala tako dobro, da je bilo njeno dejanje nemogoče predvideti.

Besedilo je napisano z veliko pripovedno spretnostjo in se bere tako živo, kot da bi gledali film. Opisuje tragično situacijo, predvsem pa se poglablja v vsakdanje življenje modernega meščanstva, kontrastno hudi, a nevidni socialni stiski, skriti za masko urejenosti in uglajenosti. Sooča nas tudi  z družbeno stigmo, ki je, ne glede na situacijo, pogosto neprizanesljiva do materinstva: mati, ki ostaja doma z otroki, zanemarja svoj intelekt in svoje življenje podreja tradicionalistični skrbi za gospodinjstvo, mati, ki gradi profesionalno kariero, pa je sebična in svojo družino zanemarja v prid lastnim dosežkom.

Uspavanka je naporen, tudi neprijeten roman, istočasno pa napisan tako, da ga je težko odložiti. Prepustiti svoj dragoceni naraščaj varstvu tuje osebe je vselej težko, tu pa se srečamo s scenarijem, ki je najhujša mora vsakega starša. Vsekakor ne gre za običajen triler ali srhljivko, saj je storilec znan že od vsega začetka. Bralec se med branjem romana ne sprašuje »kdo«, temveč »zakaj«, na to vprašanje pa ni točnega odgovora. Čeprav je v naši naravi, da moramo za vsako ceno določiti krivca, na vsak način najti vzrok nekega hudodelstva, smo postavljeni le pred neprijetno dejstvo, da grozljivih, tragičnih dogodkov včasih ni mogoče logično in nedvoumno pojasniti.