Le čevlje sodi naj kopitar (poročilo s simpozija Umetnost kritike)
Kdaj je literarna kritika res kritika in kdaj samo mnenje, je vprašanje, ki nikakor ni novo, je pa z vseprisotno digitalizacijo ter vedno večjim pomenom socialnih omrežij morda bolj relevantno kot kadarkoli prej. Izražanje mnenja na spletu poteka v zgoščeni in pogosto načrtno udarni obliki, zanj pa zadostuje že 140 znakov – podajanje mnenja o literaturi ni nikakršna izjema. Pa je tako presojanje tudi kritika, oziroma ali je sploh lahko kritika? Kaj sploh razumemo pod pojmom literarne kritike? Pod taktirko Maje Šučur so se s temi in še mnogimi drugimi aktualnimi vprašanji spopadli gostje zaključne debate mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike Mojca Pišek, Anja Radaljac, Ondřej Hanus ter Asja Bakić.
Namen omizja je bil predvsem primerjava situacije literarnega kritištva v Sloveniji s situacijo na Hrvaškem in Češkem, kjer delujeta Asja in Ondřej. Zastopanost po generaciji in spolu je med kritiki precej podobna na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer prevladujejo ženske kritičarke mlajše generacije, medtem ko je na Češkem to večinoma moško delo. Vsi gostje so se strinjali, da je pisanje v prvi osebi povsem sprejemljivo, večkrat pa celo bolj zaželeno od bolj zadržanega slogovnega skrivanja za množinsko ali tretjeosebno obliko, bolj priljubljeno pri starejših generacijah kritikov. Anja Radaljac je z večinsko podporo preostalih gostov ocenila, da se kvaliteta kritike, predvsem pisanja spremnih besed, slabša – površinskost besedila je večkrat odraz nezadostnega znanja kot poskusa približevanja širšemu krogu bralcev, ki ga je moč doseči tudi z bolj kompleksno kritiko; populizem naj tako nikakor ne služi kot izgovor za pretirano vsebinsko poenostavljanje besedila.
Zanimivo in morda najbolj radikalno mnenje je zastopala Asja, predstavnica hrvaškega feministično orientiranega spletnega portala, ki verjame v brezplačno literaturo ter zavrača vsakršen profesionalizem znotraj literarnega kritištva. Na študij književnosti gleda kot na privilegij, zaradi česar bi morali kritike izobraženih komparativistov enačiti z dobro argumentiranimi kritikami laičnih bralcev, ki svoja dognanja objavljajo na spletnih forumi in blogih. Ostali gostje so takšno razmišljanje označili za razvrednotenje – ne le študija književnosti, temveč humanističnega študija nasploh, s tem pa se najbolj približali ideji prve okrogle mize Prepišnega uredništva LUD Literatura, ki se je odvila v letošnjem aprilu. Takratni gostje so zaključili, da je kriza literarne kritike pravzaprav odraz splošne krize humanističnih študij, ki vedno pogosteje nosijo konotacijo nečesa za naš čas nepotrebnega, brez direktne vrednosti. Tak odnos vpliva na nižje plače strokovno izobraženih piscev, večji delež amaterskih piscev, posledično pa besedila nižje kvalitete, ki jih nato res lahko enačimo s forumskimi objavami.
Ondřej in Anja sta nadalje pojasnila, da profesionalizma ne gre zamenjevati za elitizem, temveč gre preprosto za vzdrževanje nivoja kvalitete. Za profesionalno pisanje ne zadostuje preprosto prejemanje plačila, temveč je ključna tudi ustrezna strokovna usposobljenost. Pri tem je Anja poudarila, da akademski naziv še ne zagotavlja izobrazbe in izpostavila nujnost dela z uredniki, še posebej pri mladih kritikih, ki potrebujejo povratne informacije in napotke k izpopolnitvi svoje veščine.
Že prek dejstva, da je slovensko literarno kritištvo večinoma delo mlajše generacije, lahko sklepamo na velik vpliv novih medijev in socialnih omrežij na njihovo delo, pa naj jih sprejemajo ali zavračajo. Najuspešnejši poskus združevanja kritike in socialnega omrežja se v Sloveniji odvija prav znotraj Koridorja, kar je omenila tudi Anja Radaljac, sicer nekdanja urednica naše spletne platforme. Izpostavila je začetno obliko objavljanja kritik v formi slike namesto teksta, je pa Koridorjev prehod na spletno stran označila za korak nazaj, saj v novi preobleki socialno omrežje uporablja le še kot oglaševalni medij. Prav reklamna, oziroma prodajna funkcija spletne kritike pa je bila izpostavljena v dialogu s poslušalci po samem uradnem delu debate. Gostje so enoglasno zaključili, da menjava medija nikakor ni razlog za spremembo namembnosti literarne kritike, ki mora vsekakor ostati suverena in nepristranska ter ne sme namenoma služiti pospeševanju prodaje literarnega dela.
Literarna kritika je trenutno nedvomno v izredno zanimivi situaciji; množica spletnih portalov in socialnih omrežij spodbuja obliko laičnega podajanja mnenja, ki je včasih lahko izredno lucidno in poglobljeno, po drugi strani pa so slabe razmere znotraj profesionalnega kritištva večkrat vzrok slabim in površnim besedilom. Tako se ustvarjata dva bregova, med katerima se premalokrat uspešno razvije dialog, da bi se strani učili druga od druge.