Laura Pérez: Prikrito
Založba: VigeVageKnjige Leto izida: 2023 Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
»Svet, v katerem živimo, skriva v sebi še druge svetove. Stvarnost je polna sil in zakonov, katerih delovanja ne poznamo,« preberemo na platnicah risoromana Prikrito, preden se potopimo v njegove skrivnostne in mračne svetove. To je odličen vstop v branje tega z mistiko prežetega stripa, v katerem se znotraj okvirne zgodbe protagonistke porajajo številni drugi svetovi, ki zrejo v nas s polic knjigarne, izza temačnih mask in znotraj zavesti prebivalcev svetov znotraj svetov.
Pred kratkim je v slovenskem prevodu Vesne Velkovrh Bukilica pri založbi VigeVageKnjige izšel prvi samostojni risoroman španske grafične umetnice Laure Pérez, Prikrito. V izvirniku je izšel leta 2019 in bil še istega leta nagrajen z nagrado za najboljši španski strip festivala Splash Sagunt. Leta 2020 sta sledili še dve nagradi, in sicer nagrada Ignotus za najboljši španski strip in El Ojo Crítico za najboljši strip.
Preden se potopimo v njegovo zgodbo, ostanimo še za hipec na površju; s platnic v nas zre obraz mlade ženske, ki si snema masko. Morda je to protagonistka, saj jo srečamo tudi na prvih straneh stripa, z enako masko v rokah, samo da namesto obraza vidimo njen hrbet. Stoji pred oknom – kot da bi namesto v nas pravzaprav zrla v zvezdnato nebo. Pridruži se ji sodelavec in skuša s pomočjo čarovnije, kock, uganiti, katero knjigo bo vzela. Oba nosita masko, nadeto za priložnost okultističnega predavanja, ki se tega večera odvija v knjigarni in katerega delček ujamemo, ko se s protagonistko sprehodimo mimo njega:
Ta drobec se zdi kot ključ do branja Prikritega, samo da je mistični element karkoli, na druge ravni bralke prehajamo prek naključnih predmetov in trenutkov. Branje je skoraj filmsko, sledimo likom v stripu in premikanje z njimi nas ponese v sočasne trenutke ali celo vzporedne svetove: v naslednjem prizoru izvemo delček protagonistkine zgodovine, ko se pogovarja s sodelavcem. On omeni, da se je vrnila na delo »tako kmalu po tistem«, in ji podari amulet skarabeja. Meni namreč, »da so nam insekti podobni. Da vidiš, ne potrebuješ vida.« Preko te interakcije in predmeta, skarabeja, protagonistka štafeto simbolično preda sodelavcu. Zdaj sledimo njegovemu premikanju, samo za trenutek, dokler ne gre mimo polic s knjigami. Tu se zopet odvije nekakšna rekurzija, ki bralko ponese v dogajanje vsake knjige posebej.
V vsakem od svetov, ki nas posrka, je moč slutiti vzporednice z dogajanjem v drugih. Stalen občutek, da jih nekdo opazuje, spremlja tako rekoč vse like, ki jih pogosto opazujemo tudi od zadaj, skozi priprta vrata ali ko spijo. Morda smo ta prisotnost prav bralke, prebivalke drugega sveta, ki imamo vpogled v druge, manjše svetove in vdiramo v zasebnost življenj, ki se odvijajo v njih. Zabrisane so meje med sanjami in resničnostjo, na straneh se srečujemo s spomini, preganjavicami in drugimi stanji zavesti likov risoromana, vključno s protagonistko, ki jo terapevtka zaniha v hipnozo. Skrivnostni prizori so navrženi v skrivnostni okvir zgodbe, o kateri ne izvemo prav veliko – zgolj slutimo ga. Tu se upraviči naslov: marsikaj ostane prikrito, avtorica nam odstre le delčke ne samo ene, pač pa mnogih resničnosti, ki se med sabo prepletajo.
»Ničesar nisem videl, a sem vseeno videl,« pove lik delavca na čikpavzi v eni od vloženih zgodb. Spet rdeča nit, sočasnost več resničnosti, hkrati pa saint-exupéryjevski namig, da je bistvo očem nevidno, podoben tistemu s skarabejem, ki je bil že omenjen. Celoten risoroman je torej kot nekakšna variacija na vedno isto temo, vedno je nekaj prikritega, do česar ne moremo dostopati z osnovnimi čutili.
Laura Pérez uspe s poetičnim jezikom in temačnim slogom ustvariti zanimivo bralno izkušnjo. Čeprav je slog grafične risbe precej klasičen, izčiščen, se v hladni barvni paleti in skrivnostnih podobah vendarle kaže svojevrstna atmosfera. Jezik, ki je hkrati preprost in neposreden, skriva v sebi poetične nianse in izmuzljiva sporočila. Zgodbe prepletajo vizualne in besedilne metafore, ki so dovolj intrigantne, da se pri njih ustavimo, hkrati pa njihov pomen nekako ne gre dalje od možnosti soobstoja sočasnih resničnosti, kar je sicer zanimiva, a že pogosto obravnavana tema. Pravzaprav je to že kar trop; v popularni kulturi je nedavni primer denimo The Upside Down, paralelni svet iz serije Stranger Things. Veliko bolj edinstven in manj populariziran primer nam v slovenskem kontekstu ponuja Strnišev univerzum, denimo soobstoj ptičje dežele in dežele ljudi v Samorogu. V Prikritem sicer ni vedno jasno, kako se ti paralelni svetovi povezujejo, pogosto je to zgolj prek motiva: zamaskiranega sanjskega stvora ali slutnje zunanjega opazovalca, predmeta (denimo maske) in govora likov, ki pač slutijo, da nimajo dostopa do vseh plati resničnosti. Čeprav je avtoričin izraz tako likovno kot tekstualno edinstven, se zdi snov že nekoliko izčrpana.
Ob branju se nam porodi asociacija na risoroman Bezimena srbsko-kanadske umetnice Nine Bunjevac. Je pa omenjeni risoroman sporočilno in vizualno bogatejši od obravnavanega dela, ki je zanimiv predvsem z doživljajskega vidika. Pérez se zdi fascinirana z magičnim in okultnim – na to kažejo tudi njena druga sodelovanja, recimo ilustriranje mladinske čarovniške enciklopedije Secrets Of The Witch: An initiation into our history and our wisdom Julie Légère in Else Whyte ter Crónicas de brujeria (naslov bi v slovenščino lahko prevedli kot Kronike čarovništva) Enriqueja Echazarre. Sodelovala je tudi s številnimi večjimi založbami, npr. francoskim Gallimardom in britansko Oxford University Press, ter z vrsto prestižnih revij in časopisov, kot so denimo The Washington Post, Vogue in Vanity Fair. Za svoje delo je dobila številne nagrade; najbolj odmeven dosežek je zagotovo nagrada Emmy za oblikovanje naslovne špice Hulujeve serije Only Murders in the Building, ki jo je prejela lansko leto, prejela pa je tudi številne nagrade na področju stripa in ilustracije.
Njen ugled, podprt s pravkar omenjenimi dosežki, je razumljiv: lahko dostopen, mainstreamovski slog, ki pa je vendarle dovolj svojevrsten, da pritegne pozornost. Prav tako bi lahko rekli za snov Prikritega: nekoliko izpeta, pa vendarle podana na dovolj zanimiv način, ki nas ne odvrne od branja. Risoroman nas nedvomno posrka v svojevrsten svet, v katerega nas vpenja predvsem s srhljivo atmosfero in privlačnimi motivi. Po drugi strani pa dlje od teze, da obstaja več paralelnih svetov, avtorica ne pripelje. Zato ne moremo zaključiti z mislijo, da se nam bo Prikrito usidralo globoko v spomin.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tjaša Mislej
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
