László Krasznahorkai: Vojna in vojna
Mnoga mednarodna priznanja, v zadnjih letih tri nominacije za Nobelovo nagrado za književnost, v preteklem letu nagrada Vilenica, vendar smo šele z letošnjim letom dobili prvi prevod njegovega dela v slovenščino. Govorimo o Lászlu Krasznahorkaiju, ki ga primerjajo z Gogoljem in drugimi velikimi imeni svetovne književnosti, a je treba priznati, da nedvomno odstopa od literarnih tokov. Posebnost njegovega romana Vojna in vojna so poglavja, saj je vsako sestavljeno iz natančno ene povedi. Ta sicer niso megalomanska, se pa raztezajo tudi čez nekaj strani, kar zahteva visoko zbranost, če se ne želimo izgubiti med vrsticami zapisane zgodbe.
Literarna besedila ponavadi postavljajo pregrado medse in bralca ter delujejo, kot bi skozi okno gledali nek drug svet, Krasznahorkai pa z mistiko in posebno literarno naracijo pregrade ruši, s tem pa v bralcu ustvarja posebno zmedo, ga disorientira in v njem hkrati zbudi željo po zaključku. Smisel dolgih povedi ni zgolj mistifikacija zgodbe in izogibanje predvidljivemu, vnaprej napovedanemu koncu, temveč avtorju omogoča vzporedna prepletanja dogodkov okoli glavnega protagonista. Tako lahko Krasznahorkai poglavje začne kot pripoved o Korimu, glavnem junaku, nato pa dogajanje naplete okoli drugih akterjev zgodbe, ne da bi se nit zgodbe skozi ta preskok izgubila.
Korim je arhivar v manjšem madžarskem mestu. Iztrošena in resignirana figura moškega se v knjigi manifestira kot neuravnovešen, že napol nor starec, vendar se bralec nenehno sprašuje o resničnosti njegove norosti. Prvo poglavje nas neusmiljeno potegne vase, v predstavitev glavne osebe skozi oči sedmerice mladih huliganov, ki so ga na železniškem mostu obkolili, da bi ga oropali, vendar je nesrečnik pričel z monologom, ki ga kar ni hotelo biti konec. Preplet Korimovega monologa in pripovedi sedmerice ustvari mentalno sliko Korima ter nas pripelje do letališča, kjer spoznamo, da je bil uvod protagonistova pripoved o pripovedi sedmerice v resnici pripoved o njem samem in o razlogu, zakaj se je znašel na letališču. Tako se šele v drugem poglavju zares začne zgodba o ostarelem arhivarju, ki je bil prepričan, da mu bo glava kmalu dobesedno padla z vratu, nato pa je v službi našel neznani rokopis. Presunjen nad njegovo vsebino se je odločil, da ga bo ukradel in kot sklepno dejanje svojega življenja ovekovečil na edinem mediju, ki obljublja večnost – na spletu. V gonji po uresničitvi tega cilja se je odpravil v center sveta, kot sam poimenuje mesto, ki nikoli ne spi, New York.
Le predstavljamo si lahko, kakšne nevšečnosti se lahko pripetijo moškemu, ki proda vse, kar ima in odpotuje v Ameriko, ne da bi znal besedico angleško ali da bi bil seznanjen s protokoli potovanj in vizami. Njegove misli vidijo zgolj cilj in njegova nenavadna pojava, karizma in prikupna izgubljenost ustvarjajo sočasne zgodbe s srečnim koncem oziroma Korimovim pretipkavanjem rokopisa na širni splet. Množica zgodb, ki se plete okoli Korima in njegova pripovedovanja o rokopisu vedno bolj meglijo verodostojnost obstoja rokopisa.
Vojna in vojna je naslov, ki ga je Korim dal rokopisu in predstavlja potovanje skozi prostor in čas štirih oseb, ki iščejo mir. Rokopis postavlja te štiri osebe v štiri zgodovinska obdobja, ki bi lahko nakazovala prosperiteto in večni mir, vendar apokaliptični, morbidni duh, ki veje skozi celotno knjigo, tudi tukaj prevlada, kajti protagonisti rokopisa na koncu grenko spoznajo, da miru ni. S takšno sporočilnostjo rokopisa Korim postane sodobni križar, ki se odloči, da bo svetu podal vedenje, ki ga skozi branje niti sam ni doumel. Bralec tako s težavo loči, kdaj Korim spozna pomen besedila. Je to takrat, ko ga prepiše, ali ko njegovo zgodbo razlaga ženi stanodajalca? Zgodba, ki na trenutke spominja na temačne pripovedi socialnega realizma o bedi malega človeka, nas na koncu pripelje nazaj v Evropo, kjer Korim svojo pot zaključi tako, kot jo je začrtal, še preden je zapustil Madžarsko. Po doseženem cilju svojega življenja ne konča takoj, temveč se odpravi v Shaffhausen, kjer si je želel videti skulpturo nekega umetnika. To je tudi Korimovo sklepno dejanje, preden stori samomor in tako tudi dejansko uklešči rokopis v večnost.
Vojna in vojna je roman, v katerega se je potrebno podati zavestno. Vsakršno omahovanje vodi v odločitev, da bi knjigo odložili za stalno. In ravno takšna odločitev lahko pripelje do velikega literarnega vakuuma v bralcu, saj roman skozi zgodbo predstavli prodoren uvid v sodobni svet.
