Kritično o kritiki, prvič (Prepišno uredništvo)
V sklopu Prepišnega uredništva LUD Literature se je v majhni, a prijetno intimni »dnevni sobi« uredništva omenjenega društva v torek, 21. 4., odvila prva izmed dveh okroglih miz o literarni kritiki. Nagnetlo se nas je približno petnajst obiskovalcev, ki se vsi na tak ali drugačen način ukvarjamo (ali poskušamo ukvarjati) s pisanjem kritik, večina udeležencev pa si s tem celo služi kruh. Ozkost in prepletenost slovenske literarno-kritiške sfere je pripomogla k dejstvu, da se je večina obiskovalcev poznala, posledično pa se je po pogovoru Ane Geršak, Tine Vrščaj in Gorana Dekleve, ki ga je vodil Rok Smrdelj, razvila presenetljivo dinamična in informativna debata.
Povsem v duhu časa se je pogovor sprva ustavil na vprašanju krize slovenske literarne kritike, bolj podrobno na vprašanju potrebnosti kritike ter na (ne)zmožnosti preživljanja s kritiko v Sloveniji. Gostje so to lucidno komentirali kot odraz krize literature in kulture nasploh, saj se podobni pomisleki o potrebnosti oziroma namembnosti vse pogosteje pojavljajo tudi v povezavi z literaturo samo, preživljanje s pisanjem pa je pri nas tudi med pisatelji izredno redko. Tako kritiki kot pisatelji povečini izbirajo med »poklicnim« pisanjem, kjer je pomemben obseg produkcije, s tem pa morda ogrožena njena kvaliteta, in »hobi« pisanjem, ki zahteva usklajevanje redne službe s pisanjem v prostem času.
Naslednje odprto vprašanje, s katerim se najverjetneje ubada vsak kritik, je bilo vprašanje poklicanosti, saj je v obdobju, ko se zavedamo subjektivnosti vsakega mnenja, ideja vsiljevanja le-tega širši javnosti precej strašljiva. Tina Vrščaj je odgovorila, da je občutek negotovosti moč premagati preprosto – s kilometrino prebranih knjig in napisanih kritik, kar sicer še vedno subjektivno mnenje naredi kanček bolj objektivno in s tem reprezentativno. Vsekakor pa je enaindvajseto stoletje doba pluralizma kritik in ne več doba »kritiških herojev«, kot so med pogovorom poimenovali velike predstavnike literarne kritike prejšnjega stoletja z Josipom Vidmarjem in Tarasom Kermaunerjem na čelu.
Bralna kilometrina prav tako doprinese k občutku za »prepoznavanje diskrepance med avtorjevo realizacijo in intenco«, kot je to ubesedila Ana Geršak, kar še dodatno prispeva k objektivnosti napisanega, prav za razvoj takšnega občutka pa sta bila kot ključna izpostavljena vztrajanje v pisanju ter resen pristop. Povabljeni so se strinjali, da je literarna dela potrebno vrednotiti na »premični lestvici«, pri čemer lahko od del uveljavljenih avtorjev pričakujemo več kot od literarnih prvencev.
Slog kritike naj ne bo preveč umetelno poetičen, so se strinjali gostje, vendar pa naj se nivo pisanja ne trudi približati populističnemu pisanju in s tem tvegati svoje vsebinske kvalitete, saj je ozek krog bralcev, ki svojo selekcijo literature ustvarja na podlagi literarnih kritik, izobražen ter vajen literarnega diskurza. Kot bumerang se je tekom pogovora pojavljalo in vračalo vprašanje identificiranja kritikov z generacijami oziroma skupinami, vendar so se vsi trije od takšnih procesov distancirali ter vztrajali, da je za kritika najbolje, da je v svojem delu individualist, ki pa se ne sme povsem izgubiti v literarnem svetu.
Uradnemu delu je sledil kup vprašanj iz publike, med katerim gre omeniti vprašanje izključno spletnih medijev, kamor se uvršča tudi Koridor – križišča umetnosti, ter njihovo morebitno kakovostno vprašljivost, saj gre povečini za krajše tekste manj izkušenih avtorjev. Prevladujoče mnenje udeležencev je bilo, da takšni mediji ne vplivajo negativno na kritiko, temveč jo le ponujajo v drugačni obliki, kot alternativo poglobljenim in teoretsko podprtim kritikam v revijah, kot sta Literatura in Sodobnost. »Instant« doba pač s seboj prinaša tudi »instant« kritike.
