Kristina Kočan in Denis Jančič: “Pri najinem projektu gre za izrazitejšo soodvisnost med tekstom in glasbo.”

Približno polurni literarno-glasbeni nastop pesnice Kristine Kočan in glasbenika Denisa Jančiča je otvoril prvo edicijo dogodka IGNOR, platforme za literaturo, zvočenje in performans, ki se bo tudi v prihodnje odvijal v Klubu Gromka na Metelkovi. Kombinacija Denisovega ritmično razgibanega bobnanja in Kristininega prodornega glasu je ustvarjala intimno, na trenutke tudi dramatično vzdušje, ki je obiskovalce dogodka ves čas držalo v pričakovanju. O njunem novonastalem projektu MurvaBoben&Kolo sta nekaj besed spregovorila tudi za bralce Koridorja.

Anja Grmovšek: Že iz samega naslova vajinega projekta lahko razberemo, da gre za sintezo poezije in glasbe, ki sicer na kulturnem področju ni ravno novost, pa vendarle vajin pristop deluje zelo sveže, inovativno in edinstveno. Kakšen je vajin konceptualni pristop v primerjavi z ustaljenimi glasbenimi formacijami?

Kristina Kočan: Seveda, ta ideja ni nova, pesniki so že davno združevali besedno umetnost z glasbeno. Spomnim se, da sem, ko sem pred leti preučevala in prevajala sodobno afriško ameriško poezijo, pogosto poslušala pesnico Jayne Cortez z njenim bendom. Tudi Amiri Baraka je imel, kadar je bral poezijo, nadvse rad ob sebi jazz glasbenike. V New Yorku je tega ogromno. Tudi pri nas je Zlatko Kaučič delal s pesnico Barbaro Korun, nato še s Svetlano Makarovič. Potem pa je tu še veliko uglasbene poezije. Najin koncept se od teh formacij razlikuje v tem, da ni ne eno ne drugo. Prva stvar je, da sem želela pri projektu cel set bobnov, ne samo tolkal ali metlic. Druga stvar je, da nisva želela, da bi bili poezija in bobni kakorkoli ločeni, ampak v interakciji. In potem je seveda še to, da nisva želela vključevati izključno improvizacije, ampak delava tudi na nekem določenem ritmu. Uporabljava različne principe ritmike, dinamike, kaosa, minimalizma in tako naprej, tem konceptom pa je prilagojeno tudi branje. Vse, kar se dogaja, je prepleteno, soodvisno.

AG: Kako pa je sploh prišlo do ideje in sodelovanja?

KK: Meni so bile kombinacije glasbe in poezije od nekdaj blizu – v vseh možnih oblikah. In venomer sem se spogledovala s to idejo, pa morda nisem imela pravega poguma ali prave motivacije. Ko sem po Sloveniji predstavljala svojo drugo zbirko, sem na neki točki ugotovila, kako zelo sem se naveličala teh klasičnih literarnih branj. Ob tem nisem več nič čutila. In potem je kar naenkrat prišla ta ideja – očitno je dozorela – da bi naredila projekt z bobni. Z Denisom se druživa že kar nekaj časa in bil je moja prva izbira. Hotela sem namreč nekoga, ki je odličen glasbenik in se z njim seveda razumem tudi na osebni ravni. Nekoga, ki bo razumel, kaj želim. Denisu pa se je ideja zdela očitno dovolj zanimiva, da je v sodelovanje privolil (smeh).

AG: Kristina, do sedaj si izdala dve pesniški zbirki, Šaro (Litera, 2008) ter Kolesa in murve (Zavod Itadakimasu, 2014). Kako sta se odločila, iz katere zbirke bosta jemala material in zakaj?

KK: Prvotna zamisel je bila, da izbirava samo med pesmimi, objavljenimi v zadnji pesniški zbirki Kolesa in murve. Že takoj na začetku sem vedela, da bo šlo za variacije teh pesmi in da si bom pri interpretaciji pustila prosto pot. Tako tudi naslov projekta MurvaBoben&Kolo pove, da gre za variacije mojih pesmi z dodanimi bobni. Pri izbiranju materiala pa se je potem kar nekako samo od sebe razvilo to, da sem vključila še dve pesmi iz prve zbirke, ker sta se za tovrstno interpretacijo zdeli tako naravni in dopuščata prostor za improvizacijo. To sta pesmi moje in snyderjeve želje ter Vešče v novembru. Nato pa sem se odločila dodati še nekaj popolnoma novih pesmi, saj me je med drugim zanimalo tudi to, kako se bo obnesel povsem nov material. Izbira materiala se je tako podredila zvočnosti projekta. Nekaj pesmi je izbral tudi Denis, ki ima seveda kot bralec moje poezije drugačno perspektivo.

AG: Kakšen pa je pravzaprav tvoj odnos do poezije? Si jo od nekdaj videla oziroma razumela kot nekaj, kar je neločljivo povezano z glasbo?

KK: Moj odnos do poezije? Težko vprašanje. Ampak ob tem vprašanju se mi res zazdi, da sem poezijo od nekdaj povezovala z glasbo, vsaj do neke mere. Teta me je pri dvanajstih spoznala z Joan Baez, prek katere sem hitro prišla do Boba Dylana, pa potem seveda tudi do Leonarda Cohena ter Tomaža Pengova in tako naprej. Vseeno pa poezije ne vidim povsem neločljivo povezane z glasbo. Ko sem začela resneje pisati svojo poezijo, je bil ta proces pisanja vsekakor ločen od glasbene umetnosti, ampak očitno me nekaj nenehno vodi k njej. V zadnjem času sem dejansko napisala tudi kar nekaj besedil, ki bodo prej ali slej uglasbena. Za Vesno Zornik in novonastali bend Brest, pa navsezadnje za zasedbo Krokar, katere član je tudi Denis.

AG: Denis, v vajinem projektu poezija in glasba torej nikoli nista izolirani entiteti, temveč sta nenehno v medsebojni interakciji, soodvisnosti, tudi dialogu. Kakšen je s stališča glasbenika tvoj odnos do besed? Kako razumeš razmerje med glasbo in besedilom?

Denis Jančič: V osnovi sta dve vrsti razumevanja teksta – kot vsebinska celota ali kot posamezne besede in sklopi. V večini primerov je dobro, da vsebino poznaš, preden se lotiš interakcije z glasbo. Ni pa pogoj, če se zastavi koncept poudarjanja besed. V običajnih glasbenih formacijah je v resnici več prostora za glasbeno interpretacijo teksta, že s stališča harmonije, ritmov in ne nazadnje izbire zvokov. Pri najinem projektu se je razmerje med tekstom in glasbo postavilo na nov nivo – v izrazitejšo soodvisnost.

Nastop v Salonu uporabnih umetnosti (Maribor, 20. oktober 2016)

AG: V preteklosti si kot bobnar sodeloval s številnimi priznanimi in uveljavljenimi glasbeniki in glasbenimi skupinami. Kako se po tvojem mnenju tovrstna sodelovanja razlikujejo od sodelovanja s Kristino in njeno poezijo?

DJ: Če si v neki zasedbi »samo« bobnar, je v prvi vrsti tvoja glavna naloga ta, da skrbiš za ritem in ujameš želeni vibe pesmi v nastajanju. Komponent, ki jih je treba upoštevati, je sicer precej več – sporazumevanje z bas kitaro, slediti kitari, ne prekrivati vokala in tako dalje. Nekoliko čudno lahko zveni, a vendar se vse to lahko kvalitetno zgodi tudi brez poznavanja vsebine teksta. V najinem projektu je to nemogoče – to je bistvena razlika, ker moram tudi kot bobnar poznati Kristinino besedilo do potankosti, sploh ker vem, da interpretacija ne bo vsakič enaka. To je poseben izziv.

AG: Pri nekaterih delih vajinega nastopa se pojavljajo točno določeni koncepti spremljave, Kristina, ti med drugim poleg tega, da interpretiraš svojo poezijo, uporabljaš tudi svoj glas kot elektroniko. Pa me vseeno zanima, koliko je v vajinih nastopih prisotne improvizacije? Kako se v trenutkih improvizacije dogovarjata, sporazumevata?

KK: Kot že rečeno, improvizaciji dajeva ogromno težo. Tako pri glasbenem delu kot tudi pri moji interpretaciji. To, da se lahko poigravam, ne le z glasom, temveč tudi z efekti, dodajam kalimbo, mi omogoča seveda še toliko več. Hkrati pa od naju obeh tudi veliko več zahteva. A če se vrnem k vprašanju – vseeno je pomembno poudariti, da se ne poslužujeva le improvizacije, ampak sva hotela najti neko ravnotežje med improvizacijo in točno določenim konceptom, ritmom, atmosfero, ki jo želiva ustvariti pri določeni pesmi. Tako sva koncepte od komada do komada dodelala in dorekla, ne pa tudi »zabetonirala«. Tako je vsak dogodek vendarle drugačen, kot je že omenil Denis. Interpretaciji pustiva toliko prostora, da se ji lahko tudi glede na lastno čutenje, počutje tistega dne prilagodiva. Najin namen je, da vse teče čim bolj naravno, organsko. Denis posluša mene, jaz poslušam njega in s komunikacijo na odru res ni težav. Dovolj je lahko že en pogled in oba veva, kaj sledi.

DJ: Točno to. Lahko bi se reklo, da je kar nekaj telesne gestikulacije, pogledi, ne nazadnje tudi vdihi in izdihi.

AG: Za seboj imata že kar nekaj nastopov po Sloveniji, nekaj pa jih imata dogovorjenih tudi v tujini. Kje in kako je prišlo do tega? Kakšni so bili do sedaj odzivi glede na projekt?

KK: Pravzaprav sva začela nastope organizirati kar v smislu nekakšne mini turneje, kot to počnejo glasbeniki. In najbrž sva zaradi zanimivosti projekta dobila kar nekaj špilov. Nekateri organizatorji so bili po nastopu presenečeni, ker si prej niso znali točno razlagati, kaj bova predstavila. Poslušalci so zaenkrat navdušeni. Zanimivo je tudi to, da projekt privlači tako glasbenike in ljubitelje glasbe kot tiste, ki jih zanima bolj besedna umetnost. Publika je zato vedno pisana, midva pa vesela, da so najini dogodki tako dobro obiskani.

DJ: Odzivi so res nad pričakovanji. Vsi s konstruktivnimi mnenji do sedaj so si bili vsak na svoj način nekako enotni, da je zelo sveže, razgibano in predvsem vznemirljivo.

AG: Za konec pa me zanima še, kaj je dolgoročni cilj tega projekta in kakšna so vajina nadaljnja pričakovanja?

DJ: Cilj je morda v kvalitetni obliki nekaj od trenutnega programa spraviti na kak nosilec zvoka, sicer pa osveževanje nabora del in kasneje celo dodati projektu še kakšen bolj melodičen kos opreme.

KK: Glede na to, da so bili odzivi poslušalcev res odlični, si želiva nadaljevati, tudi nadgrajevati projekt. Zdaj, ko bova končala jesensko turnejo in bova še čisto sveža, polna vtisov, bova zadevo res posnela v studiu. Morda celo s kakšnim gostom. V spomladanskem času pa nameravava pripraviti še en cikel dogodkov po Sloveniji in morda spet tudi kje na tujem.

Kristino Kočan in Denisa Jančiča lahko z njunim projektom ujamete še jutri, 15. novembra, v Galerijskem centru v Varaždinu, 22. novembra v Dvorani Gustaf v Mariboru in na zaključnem nastopu jesenske turneje 2. decembra v Klubu Satchmo v Mariboru.

Avtor fotografij je Bojan Atanaskovič.