9. marca, 2020 / Literatura / Recenzija
Sem Kristjan Rakar, star sem 18 let in sem v tretjem letniku gimnazije Ledina. Rad kolesarim, šahiram, berem, grem v gledališče, gledam filme (če so res dobri), špilam/poslušam glasbo and so on and so on.

FABULA: Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Založba: Beletrina
Leto izida: 2020
Prevod: Đurđa Strsoglavec

Kristian Novak je bil rojen v Nemčiji, odraščal pa je v Medžimurju. Pisal je že v času študija, njegovo prvo kritiško slavljeno delo pa je bilo Črna mati zemla (2013), v katerem se je posvečal travmi. Morda ga je prav ta motivično pripeljala nazaj v prostor svojega odraščanja, kjer je odkril literarno upodobljivost Romov. Idejo je potem vešče razširil ter ji naslikal obraze. Tako si jaz predstavljam nastanek zgodbe Cigan, ampak najlepši (2016).

Pričakovali bi, da bi manjšine zaradi svojega statusa v umetnosti uživale veliko, da ne rečem celo večinsko pozornost. Gre za pisateljski instinkt, ki v okolici opaža karkoli izstopajočega, omnipotentni strah pred ustalitvijo na znanem in posledičnim zdrsom v otopelo, srečno inercijo. Oikofobija, strah pred znanim, je naslov prvega poglavja pričujočega romana. Literarni tokovi so se vedno izkazovali za mazohistične. Kljub tej hvale vredni in plemeniti lastnosti pa je treba v današnji družbi brati drobni tisk. Zelo aktualna je razlika med obljubljenim in postreženim. Če pogledamo iz ustreznega zornega kota, kar naenkrat opazimo, da se vsaka umetnina posveča neki manjšini, ki se je lahko do tega naslova prikopala pač z determiniranostjo ali pa s svojimi dejanji. Šovinistična narava pripovedovanja zahteva abnormalnost, vredno časa, poslušanja in razmišljanja. V tem ne vidim nič spornega, ne za tisto kulturo korektnosti, ne za nasprotje. Dejstvo je, da so Romi, kljub svoji izjemni »umetniški upodobljivosti«, le redko nastopajoči v zgodbah, če pa že, zasedajo stolčke obkrajnejših in, ironično, stereotipiziranih likov. Prav zato roman tako izstopi in zadovolji to pošast baznih zakonov naracije. Liki so polni, včasih celo prepolni svoje osebnosti, a slednje je le barok, ki nas nanje še bolj naveže. Cigan, ampak najlepši zapolnjuje vrzel evropskega opusa, v katero smo dolgo le zmedeno škilili in iz njenih globočin poslušali nejasne odmeve. Tudi Tripofobija, strah pred luknjami, je naslov enega poglavja.   

Strah je res eno izmed vsebinskih vodil zgodbe. Prisoten je že v zasnovi, v Mileni, štiridesetletni izobčenki iz medžimurskega kraja, ki se s krasno ambivalenco prepusti in zaljubi v cigana Sandija. Z enim ušesom sem slišala tisto, kar je dejansko rekel, z drugim pa tisto, kar sem pričakovala, da bi rekel en Cigan. In nagovarjala sem slednjega. Strah je več kot očitno prisoten v Nuzatu, kurdskemu migrantu, čigar potovanje ga odtujuje od sveta, lastnih vrednot, lastnih ciljev, celo lastnih otrok. Rekel je, da sta se sesuli dve podobi v njegovi glavi. Podoba kraja, od koder je krenil. In podoba kraja, kamor je bil namenjen. Človek ni izgubljen, kadar ima vsaj eno. Mnogolični strah je v obliki nervoze navzoč tudi v policistu Plačiću, ki začne z delom na primeru, ključnem za njegovo kariero. Še preden se usode protagonistov tragično povežejo, jih druži prekletstvo marginalnosti.

Tekom zgodbe se v nas zbujajo vprašanja o delovanju kompleksnega sistema družbenega delovanja. Prav ta rojeva ljudi, ki so zavrženi in/ali čutijo, da so pozabljeni. Etnična komponenta doda na to težavo, saj deluje kot tisti prvi vtis v srečanju drugačnosti in sproži, kar pač sproži. Konkretno se v tem romanu konflikt cigan–vaščan začne, ko dve hrvaški medicinski sestri Romkam razlagata o kontracepciji. Vsi taki pripetljaji, ki so tiha podlaga za nadaljnji razvoj dogajanja, temeljijo v kulturnih navzkrižjih. Nismo enaki, veš, ne razumi me narobe. Ampak največja razlika ni nekaj, kar se vidi, temveč je v stvareh, ki jih prikrivamo. Naivno bi bilo od avtorja pričakovati na pladnju podano rešitev, čeprav bi si tega vsakdo želel. Namesto tega Novak naredi največ, kar je v okvirih literature možno. Situacijo spretno pojasnjuje in prikazuje, nikoli ni pristranski, kar mu pogosto omogoča dodati kakšen satiričen element, ne da bi s tem izpadel »spolitiziran«.

V takih primerih se je v pojmovanju književnosti torej nemogoče izogniti sociologiji, psihologiji in raznim drugim »logijam«. Kljub temu bi v knjigi ostalo veliko, tudi če bi stran olupili večino družbeno-političnih vprašanj. Med težko razumljivimi medžimurskimi dialogi pogosto zazveni celo kakšen liričen motiv, če tako poimenujem na primer metaforo pajka, ki tekom Sandijeve prvoosebne izpovedi zavezuje vozle svojih niti na krajih, ki so ga zaznamovali. Očitna je tudi ironija rahlih tal v vasici, bivšem rudarskem naselju, kar ponazarja subtilnost in občutljivost obravnavane tematike. Prijetno je le spremljati simbole in na primer razvijanje odnosa med Sandijem in Mileno, a kot sem že povedal, ne gre brez širšega razumevanja.

Naslov Cigan, ampak najlepši nam prikaže že velik del sporočila. Tista prekleta »ampak«. V zgodbi ne gre le za dokazano neučinkovito pozivanje k strpnosti brez česarkoli drugega. Gre za pozivanje k razumevanju problema drugačnosti in en način za to je tudi branje te knjige. Tragičen konec je opomin, da zapravljamo dobre ljudi.

Kristian Novak - Cigan, ampak najlepši