Ko se prenehaš trgati na kose …
Pino Pograjc: Trepete Založba: ŠKUC Leto izida: 2024
Ni prav običajno, da imajo pesniške zbirke tudi svoje uradno nadaljevanje. Pravzaprav oznako »nadaljevanje« v literaturi uporabljamo skoraj izključno za (žanrske) romane ali druga daljša pripovedna besedila. Pesniške zbirke večinoma obravnavamo kot vsebinsko samostojna dela, zato kakršnakoli omemba nadaljevanja v poeziji vzbuja zanimanje. Trepete, nova zbirka Pina Pograjca, je nadaljevanje avtorjevega nagrajenega prvenca Trgetanje. Da gre za sorodni si deli, je razvidno že iz zunanjega in notranjega oblikovanja, saj Trepete s svojo naslovnico (bleščeč krog, malo temnejši od podlage) in tipografijo spominja na predhodno delo. Ključna razlika med zbirkama je v barvnem kontrastu med črnimi, zastrašujočimi platnicami Trgetanja in belim, pomirjujočim ovitkom Trepeteja. Ta kontrast lahko razumemo kot namig, kakšna je vsebina Trepeteja v primerjavi s Trgetanjem.
Glede na to, da je obstoj Trepeteja vezan na avtorjev prvenec, se mi zdi primerno, da se najprej na kratko posvetim njegovim vsebinskim prvinam. Poezija v Trgetanju je mračna, grenkobna in vznemirjujoča: Lirski subjekt v pesmih na naturalističen način z redkimi metaforami in pogosto surovim jezikom opisuje mamino bolezen, lastno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici ter razne impresije ljudi in krajev iz svojega vsakdanjega življenja. V vse to pa pesnik vpleta tudi tematiko spolnosti in lastne spolne identitete. Verzi so kratki in na skrbno izbranih mestih vizualno poudarjeni s poševno pisavo. Pesmi, ki večkrat opisujejo travmatične izkušnje, povečini nimajo konca, ki bi vodil v katarzo (to še posebno velja za cikla »rek« in »prastrah popraska«). Poezija v Pograjčevem prvencu pri bralcu vzbuja sočutje zaradi tematike, a hkrati zaradi odsekanosti in pomanjkanja katarze vzbuja občutek anksioznosti in ga tako spodbuja k nadaljevanju branja v upanju, da se bo vse razpletlo. Pesmi zaznamujeta tudi dinamičnost in medsebojni dialog – v »izbruhku IX.« pesnik recimo pravi, kako trapasto bi bilo v zbirko prostega verza vstaviti sonet, a že čez nekaj strani beremo prav to: »povratni sonet«. Mislim, da so vse to značilnosti, ki so bile odločilne pri tem, da je knjiga prejela nagrado knjižnega sejma za najboljši prvenec.
Poezija v Trepeteju je slogovno in tematsko podobna Trgetanju, le da je jezik tokrat bistveno manj grob, vzdušje, ki ga pesmi vzpostavijo, pa ni tako zadušljivo in »nekatarzično«, čeprav sta še vedno občasno prisotni občutji anksioznosti in grenkobe. Na začetku vsakega sklopa je prisotna podoba črnega kroga. Vsakič, ko se pojavi, postaja bolj razpršen, dokler se na koncu zbirke popolnoma ne razblini. Ta črni krog, ki se mimogrede pojavlja tudi v Trgetanju, a se tam ne razprši, simbolizira tesnobo pesnika, ki se po tem, ko ubesedi svoje travme in strahove, počasi mora soočiti s tem občutkom. Če je bilo Trgetanje napad panike, je Trepete pomiritev in iskanje notranjega miru po tem napadu.
Zbirka Trepete je razdeljena na tri tematske sklope: prvi (»Živeli«) vsebuje cikle o umiranju subjektovih starih staršev, drugi (»Kurbulenca«) je sestavljen iz pretežno samostojnih pesmi o (spolnih) odnosih v različnih krajih po svetu in doma, tretji sklop (»Bljubezen«) pa nadaljuje z navajanjem »izbruhkov«, kratkih izpovednih pesmi iz Trgetanja. V prvem sklopu subjekt bolj kot svojim težavam posveča pozornost mirnemu, z lastnimi travmami polnemu življenju družinskih članov. V ciklih – vsak od njegovih starih staršev dobi svojega – dobimo vpogled v to, kakšni so kot osebe, kakšne so njihove skrbi in kakšen je odnos med njimi in subjektom. Medsebojni odnosi so pretežno nežni, odprti in razumevajoči, vseeno pa je zaznati rahlo trenje zaradi generacijskih razlik. Zelo nazoren primer tega so naslednji verzi iz prve pesmi v ciklu »mama«: »vsakič, ko sem prespal pri njej, / v postelji, ki smo si jo delili / jaz, ona in ata, / me je učila oče naš // verjetno je želela le poskrbeti, / da bo sveti peter pred mojo dušo / vsaj za trenutek omahoval, / preden me pošlje / v pekel«.
V tem sklopu zasledimo največ primerov motivno-tematskega navezovanja ene pesmi na drugo. Pesmi komunicirajo med sabo, osma pesem v ciklu »mama« in četrta pesem v ciklu »deda« na primer navajata različne izkušnje o življenju v bivši Jugoslaviji, in s pesmimi iz Trgetanja – deveta pesem v ciklu »mama« recimo omenja subjektovo zdravljenje v psihiatrični bolnišnici. Ta prvina tako kot pri prejšnji zbirki ne le da spodbuja bralca k branju Trepeteja »na mah«, ampak ga za to tudi nagradi z unikatno izkušnjo. Pesmi v sklopu »Živeli« so glede na mrakobne verze, ki jih sicer morda pričakujemo od Pograjca, netipične, a kljub temu dobrodošle.
Za pesmi iz preostalih dveh sklopov bi medtem lahko rekli, da so bolj tipične za njegovo poetiko. Naslovi pesmi v sklopu »Kurbulenca«, spisani v standardnem formatu za navajanje geografskih imen (ime kraja, ime države), služijo kot oznaka dogajalnega kraja, v katerem se odvija mikrozgodba v pesmi. Te mikrozgodbe govorijo ne le o subjektovih spolnih avanturah, ampak so obenem refleksija o položaju pripadnikov skupnosti LGBT v družbi. V tem sklopu zasledimo prve primere družbene kritike, ki je pričakovano usmerjena v odnos družbe do pripadnikov te skupnosti. Med temi pesmimi najbolj odmevata cikel »pančevo, srbija« o umorjenem aktivistu Dejanu Nebrigiću in pesem z naslovom »palestina« o palestinskem homoseksualcu, ki ga družina najprej zavrne, po nekem času pa sprejme nazaj. Te pesmi izpostavljam, ker pripadnike te skupnosti ne prikažeta le kot žrtve diskriminacije, kar seveda tudi so, ampak kot kompleksne in tudi ne vedno popolnoma prijetne osebnosti, ki si vseeno zaslužijo biti več kot samo »pedri«. Izpostavljam ju tudi zato, ker se načrtno izogibata pastem moraliziranja in neposrednega obsojanja homofobije in se namesto tega osredotočata na pripovedovanje zgodbe. Zgodba v »palestini« se zaključi takole: »v moji vasi / nekaj let nazaj / še vedeli niso, / kaj je to gej // že od nekdaj pa vedo, / kaj je to izguba«. Od vseh sklopov »Kurbulenca« še najbolj deluje kot zaključena celota, saj pesmi poleg geografskih motivov druži motiv spolnosti. Zasnova ponazarja potovanje, ki se v zadnjih dveh pesmih zaključi s subjektovo vrnitvijo domov.
Tretji in zadnji sklop »Bljubezen« je od vseh najbolj oseben in obenem družbeno kritičen, saj se osredotoča na subjektove osebne izkušnje, povezane predvsem z otroštvom in časom šolanja. Izbruhki, ki sestavljajo ta sklop, s številčenjem nadaljujejo tam, kjer so se končali v Trgetanju, in tako ustvarjajo kontinuiteto med zbirkama. Beseda »izbruhek« namiguje na spontanost pesmi, čeprav pesnik v »izbruhku XXL.« priznava, da ti »[…] ne bruhajo v resnici ker jih dokaj premislim ampak včasih je treba malo pozirat in se baje za nekaj postavit pa še najraje jamram in kje drugje se lahko tako lepo izjamram kot v knjigi […]«. V tem sklopu opazimo tudi pogostejšo rabo citatov, z njimi se začenja vsaka pesem. »Izbruhek XXX.« je pesem, sestavljena skoraj izključno iz citatov slovenskih in tujih piscev, ki postavljeni drug za drugim gradijo nenavaden dialog, h kateremu na koncu prispeva še sam pesnik. Ta eksperiment predstavlja še eno obliko pesniškega dialoga v zbirki in še en prikaz razgibanosti avtorjeve poezije. Poleg tega je Trepete (tako kot Trgetanje) na koncu opremljen s seznamom priporočene glasbe za poslušanje ob branju. Bralec si tako po lastni želji lahko obogati bralno izkušnjo, pri čemer se s tem na nek način približa avtorju.
Pričakovanja za Trepete so bila visoka, še posebej zato, ker se primerja z avtorjevim odlično sprejetim prvencem. Obstajala je resnična nevarnost, da bi deloval kot privesek Trgetanju, povprečna pesniška zbirka, ki jo odlikuje le podobnost z predhodnim, boljšim delom, a mislim, da se ji je k sreči temu uspelo izogniti. Trepete je nadgradnja, ne zgolj nadaljevanje Trgetanja, saj avtor v novi zbirki izpili svojo poetiko, hkrati pa asociacije na predhodno zbirko služijo kot sredstvo refleksije. Kljub temu da sta zbirki povezani, se Trepete izkaže kot samostojna in suverena zbirka, ki jo po kvaliteti lahko prvencu brez pomisleka postavimo ob bok.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
