Kazuo Ishiguro: Klara in sonce

Založba: Beletrina
Leto izida: 2023
Prevod: Andrej E. Skubic

Klara in sonce je najnovejše delo Kazua Ishigura, sodobnega japonsko-britanskega avtorja številnih kratkih zgodb in romanov, od katerih imamo v prevodu trenutno dostopne še Ko smo bili sirote, Ne zapusti me nikdar in Ostanke dneva. Je prejemnik številnih uglednih nagrad, med drugim bookerjeve in nobelove.

Roman Klara in sonce nadaljuje avtorjev žanrski zasuk in predstavlja suveren povratek k logiki znanstvene fantastike, preizkušene in izpiljene že v romanu Ne zapusti me nikdar iz leta 2005. Klara je android oziroma UP (umetna prijateljica) in prvoosebna pripovedovalka, ki jo kupita (posvojita?) samohranilka Chrissie ter njena hči Josie. Slednji naj bi bila Klara v emocionalno podporo med tveganim genskim nadgrajevanjem, nepremostljivim pogojem za polnovreden vstop v družbo in dostojno življenje, ki pa je za prejemnike včasih tudi smrtonostno. Postopoma izvemo, da naj bi Klara Josie v primeru ponesrečene nadgradnje celo nadomestila, in sicer s posnemanjem njenega vedenja, svoje »telo« pa bi zamenjala za Josiejino lutko, ki jo snuje strokovnjak Capaldi.

Klara gotovo ni tradicionalno koncipiran romaneskni lik. Njen vpliv na samo fabulo je zanemarljiv, če ne celo ničen. Gre torej za pasivno protagonistko, ki svet okoli sebe predvsem opazuje in spoznava. V tem po zunanjih obrisih spominja na uslužnega butlerja Stevensa iz Ostankov dneva, ki bralcu prek potujitve prav tako ponuja svež pogled na pogosto nerazumno človeško vedenje. Zdi se, da so Ishigurovi protagonisti pogosto dveh vrst: idejni in fabulativni. Klara spada med prve, saj s svojim čaščenjem sonca in vero v njegovo »posebno pomoč«, od katere je energetsko odvisna, med druge, bolj tradicionalne zgodbene like, stalno, neredko tudi požrtvovalno vnaša up (homonimije s kratico UP v izvirniku ne bomo našli). V tem smislu je kot literarni lik sicer uspešna, kar pa še ne zadostuje za vlogo pripovedovalke, v kateri se izkaže kot nedomišljena, plitka, predvsem pa kot ogromna zamujena priložnost, ki je zlasti za pisatelja takega kalibra težko razumljiva. Tok zavesti androida iz prihodnosti se zdi kot eden tistih umetniških eksperimentov, ki so najbolj zapisani genetiki literature in ji ne morejo biti odtujljivi niti s strani konkurenčne kinematografije. A namesto vznemirljivega uvida v do sedaj nepredstavljivo kognicijo je največ, kar dobimo, nekaj za silo pomešanih spominov.

V Klari je v resnici opaziti zelo malo tujega, ne ker tega dejansko ne bi bilo, temveč ker ostane zamolčano. Svoja mnenja, pomisleke in odzive v pripovedi brez razloga kar naprej menja za pogosto nepotrebne opise okolice ali navedke iz pogovorov drugih, manj markantnih oseb. Klara je v resnici zgolj reducirana človeška pripovedovalka, otrok pravzaprav, pri čemer naj bi vtis tujosti vzdrževala posebnost njenega zaznavanja okolice preko nekakšnih vzorčkov. Premalo. S tem je povrhu izigrana tudi pomembna dilema glede empatije do naprednih robotov – kdo pa se ne bi čustveno navezal na otroka?

V besedilu so prisotni namigi, da je dogajanje postavljeno v relativno bližnjo prihodnost. Kljub temu je predstavljeni svet z novimi izumi in prestrukturirano družbo le težko prepoznaven. Kar je v njem še starega in znanega, tesnobno spominja na nebogljeno naplavino v dobi negotovosti. Te ostaline pa so predvsem ljudje s svojo trdovratno humanistično moralo. Znanstvenofantastično se tako večinoma ne udejanja prek pogrošnih popisov vseh mogočih fotogeničnih tehnologij, temveč se zamejuje na svoje resnično poslanstvo, to je potujitev v sedanjosti zasidranega človeka.

Omeniti velja tudi nekoliko manj izpostavljene distopične plasti v podtalju romana, ki so v samo osrednjo zgodbo vpletene različno obsežno oziroma učinkovito. Negotovost pred odločitvijo za tvegano gensko nadgradnjo je odlično prikazana z vso tragiko izbiranja manjšega zla. Po drugi strani pa Ishiguro tokrat za razliko od romana Ne zapusti me nikdar izkazuje tudi ambicije po široki freski družbe in novonastalih problemov, med drugim segregacije, militarizma ter celo ponovnega vznika fašizma. Te ambicije presegajo svoj dejanski pomen v osrednji poanti romana, ki se plete predvsem okoli Klare, in so ponavadi podane prek dialoških vrivkov kot izrazito vsiljen kontekst, nekakšen ulični beli šum.

Kljub omenjenim ambicijam se oznaka distopičnega romana, ki se je nekoliko prenagljeno pojavila v publicistični recepciji, ne zdi polno upravičena. Če na primer za ta namen mimogrede izumimo orwellovski preizkus, opazimo, da bi bila primerjava z angleškim klasikom že zaradi precej bolj posredne zaznamovanosti posameznika z družbo pretirana. Ishigurova vizija prihodnosti pač daje vtis distopičnosti le toliko, kolikor je znanstvenofantastična prihodnost distopična že skoraj sama po sebi, dalje pa tega momenta ne razvija. Avtor ostaja najbolj prepričljiv na svojem domačem terenu, torej pri globoko osebnih, paradigmatičnih zgodbah, ki prek preproste srčnosti nasproti nemogočim zahtevam časa odsevajo njegov tako prepoznavni melanholični optimizem.

Z izpraševanjem mej človeškega se včasih celo pomožno definira interesno polje literature, a Klara in sonce se teme loti v posebno zaostreni in konkretizirani obliki na ravni vsakdana. S tem predstavlja tehtno polemiko z idejami sodobnega posthumanizma, ki zatrjuje, da v človeški naravi ni ničesar nespremenljivega, da torej ni duše, ki je ne bi mogla nadomestiti primerna »žalovalna lutka«, kakršne v romanu kot vzorčni posthumanist skrbno snuje gospod Capaldi. Ishiguro kot že neštetokrat z vseh možnih zornih kotov premleva temeljna vprašanja našega obstoja, ki jih odpira spontano in prepričljivo. V slehernikov vsakdan jih vpleta brez očitnega truda in s tem dokazuje, da so lahko tudi splošne resnice izvirno reflektirane s katerekoli točke v času, zavezujoče potrebe po nojevskem tiščanju glave v absolutno sedanjost pa nikoli ni bilo in je tudi ne bo.

Še bolj razveseljujoče pa je, da Ishiguro na visokoleteča vprašanja o človekovih mejah, njegovi individualnosti in različnosti od serijskih androidov ponuja tudi prepričljiv odgovor. Klara namreč razmišlja: »Gospod Capaldi je menil, da ni v Josie ničesar, česar ne bi bilo mogoče nadaljevati. Mami je povedal, da je iskal in iskal in da ni našel ničesar takega. Toda danes mislim, da je iskal na napačnem kraju. Bilo je nekaj zelo posebnega, ampak to ni bilo v Josie. Bilo je v tistih, ki so jo imeli radi.« Če bi torej Josie ob genski nadgradnji dejansko umrla, je Klara ob še tako popolni imitaciji ne bi bila zmožna nadomestiti. Josiejini posebnost in individualnost sta namreč prav v njenih čustvenih odnosih z bližnjimi, ki pa se jih ne da posnemati. Na podoben način se od drugih umetnih prijateljev Klara loči šele, ko se nanjo naveže Josie: »Toda včeraj, ko smo se peljale mimo in sem videla tebe, sem pomislila: to je ta, to je UP, ki sem ga iskala!« Stilna preprostost teh odlomkov, zaradi katerih se roman vsekakor ne bi otepal niti kake uvrstitve na police z mladinsko književnostjo, v sebi pravzaprav skriva globoko resnico o človeški, morda tudi postčloveški duši. Prava slogovna eleganca.

Po pretresu različnih, tudi nasprotujočih si bralskih vtisov, Klara in sonce ostane v spominu kot simpatičen roman, ki ima vse priljubljene karakteristike Ishigurove pisave in že s tem ne more razočarati. Neprisiljeno in izvirno se loteva novih, posebno za literaturo vznemirljivih tematik, čeprav mu ob tem za kakšno preseganje obzorij očitno zmanjka poguma. Skok v neznano nikoli ne more biti varen.

Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.