Katja Perat: Mazohistka

Mazohistka je roman, ki ga avtorica piše z divana Freudovega kabineta, z agendo napisati roman z žensko protagonistko na pogorišču 19. stoletja, kot ga avtorji dunajske moderne niso zmogli. S poskusom na novo pisati žensko zgodovino, zgodovino notranje ženske resničnosti, ki je sami zgodovini ni uspelo umestiti na zemljevid. Je pogled nazaj s svežino sodobnosti, ki je izborila žensko emancipacijo, in od tam pregled te iste emancipacije, ki se nemalokrat obnaša kot steznik, ki ne zagotavlja osvoboditve samo zato, ker ga fizično snamemo.

Gre za romaneskni prvenec Katje Perat, ki ga lahko prej kot zgodovinskega žanrsko označimo za postmodernističnega. Fiktivni lik protagonistke, prvoosebne pripovedovalke romana, Nadežde Moser je ustvarjen z namenom, da potuje v čas secesijskega Dunaja, čas, ki je briljanten samo iz optike nostalgije, katera hitro odpušča krutosti in žrtve, ki jih je čas rodil. Nostalgija briše vse grde štrleče akterje časa in ohrani le romantično puhlo podobo, ki se sesede v prah, ko pričnemo drezati. Katja Perat dreza ravno tja in v srčico moderne 19. stoletja postavi slovansko kri, rdečelasko možatih potez iz Galicije, ki jo tja pripelje slavni pisatelj ukrajinsko-avstrijskih korenin Leopold von Sacher-Masoch, in sicer kot volčjega otroka, ki ga v enem od svojih pobegov v rodni Lemberg najde v košari v gozdu.

Masoch je zgodovinska osebnost, njegovemu življenjepisu pa Peratova v svojem romanu ostane precej zvesta. Znan je po svojih seksualnih perverzijah in fetiših, ki jih opisuje v romanu Venus in furs iz leta 1869, in je oseba, po kateri je mazohizem dobil ime. Leopold Nadeždo v romanu posvoji ter vzgaja v svobodnjaško intelektualko, zaradi česar postane Nadežda na Dunaju atraktivna, kot učena divjakinja eksotičnega izgleda, hčerka razvpitega Sacher-Masocha, človeka, ki jo je naučil ljubiti vse, kar se vsakdanjosti ne prilega. Nadeždo skozi roman spoznamo zelo analitično, saj se Katja Perat pripovedovanja loti z elegantnim, spretnim in iskrenim jezikom, ki se ves čas napaja iz psihoanalize. Ravno v tem je tudi lepota in posebnost tega romana. Bralci smo v miselnem toku Nadežde, ki med pripovedovanjem ves čas  pojasnjuje situacije, za besede in dejanja preko konstantne samorefleksije išče globoke razlage in analize. Vse iz nečesa izhaja, nič ne more biti samo storjeno, vse je umeščeno, vsaj navidezno. Pri spuščanju v lastno temo in iskanju odgovorov ji pomaga Freud.

Na dan Leopoldovega pogreba, ki umre za sifilisom, se Nadežda prvič sooči z lastno afonijo, obnemelostjo, zaradi katere začasno izgubi glas. To se zgodi kmalu po njeni poroki z avstrijskim plemičem Maximilianom Moserjem. Izguba glasu ima v romanu močno simbolno vrednost, saj Nadežda izgubi glas v trenutkih, ko bi rada kričala, ko bi se morala soočati, pa kot sama ugotovi; dekletom že zelo zgodaj prepovedo, da bi se pretirano sprostile v svoji jezi. Nadežda izgubi glas, se pa kmalu tudi zaveda, da glasu nikoli ni imela. Afonija  je v romanu znak nemoči in način pobega. Pojavi se tudi, ko Nadežda beži pred moralno odgovornostjo, ko si iskreno prizna lastno sebičnost in se ne pretvarja, da je ne-pomanjkljiva oseba, medtem ko vse to očita Maximilianu. Prav ne-potentnost in sprejetje človeške, tudi moške šibkosti sta lastnosti, ki jo pritegneta na skrivnostnem Jakobu Frischauerju, s katerim si Nadežda dovoli ljubezensko razmerje za moževim hrbtom.

Sprijena ljubezen in sprijeni odnosi med žensko in moškim je tisto, kar Nadežda nosi s seboj kot dediščino svojega slavnega zmešanega očeta Leopolda, kar postaja skozi roman jasno, pa je, da so vsi odnosi po svoje sprijeni, pa če so ljudje še tako normalni in pri pameti. Za Nadeždo je tudi ljubezen pobeg, celo najspektakularnejši od vseh pobegov, eden tistih ženskih načinov, preko katerega je na najplemenitejši način možno prikriti svojo šibkost zaradi neizbežne podrejenosti. Prav to je osrednja tema romana, osvoboditev pričakovanih vlog in scenarija, ki ga diktira moška roka. Ljubezen je torej za žensko pobeg, dokler jo potrebuje kot orodje svoje osvoboditve, ali z besedami Simone de Beauvoir: »Ljubezen bo nekaj vredna šele tedaj, ko bo ženska lahko ljubila v svoji moči in ne v svoji šibkosti.«

V ljubezni, ki jo Nadežda izkusi z Jakobom, najde takšno ljubezen, ki terja predanost celega človeka, ki ni le kratkotrajno srečanje genitalij ali poroka iz obveze in navade, temveč ljubezen, ki ponuja osvoboditev. Tudi ta podoba idealne ljubezni se kmalu po tem, ko jo Jakob pelje v kletno beznico, kjer prirejajo erotične večere za moške, za katere na ukaz pleše mladoletna ciganka, razblini. V dvoboju za Nadeždino ljubezen z Maximilianom je Jakob ustreljen in Nadežda se spet zateče v pobeg, hkrati pa z izgubo ljubezni pridobi določeno moč. Tokrat je njen pobeg fizičen, z vlakom odpotuje v rodni Lemberg, kjer kmalu ugotovi, da ji njen rodni kraj ne pomeni nič, še najmanj pa ji nudi odgovore. S tem je posredovana ideja o poveličevanju izvornih korenin posameznika, katerih se tako radi oprijemamo, ki pa govorijo bore malo o sami osebi, ki je pogosto zaradi neke biološko-kulturne določitve spregledana.

Roman se ravno zaradi fiktivne glavne junakinje, ki v notranjosti premore emancipatorne razsežnosti 21. stoletja, v domeni javnega pa njena dejanja in odločitve ostajajo v 19. stoletju, obnaša kot roman, ki se dotika in naslavlja sodobni čas in položaj žensk. Slednji še vedno žene korenine v razkoraku med teorijo in prakso, zasebnim in javnim. Roman se sicer konča s precej hedonističnim nastavkom za samostojno življenje Nadežde v Trstu, kjer bralec začuti njen izstop iz situacije, ki ji je bila vsiljena, vloge, ki ji je bila predpisana, da jo odigra. Kot pravi lemberški gostilničar, ki v romanu deluje kot glasnik reda in miru, bi bilo najpametneje, da bi se vrnila nazaj k možu na Dunaj, saj največ škode povzročijo tisti, ki se skušajo usodi upirati. No, morda pa roman Katje Perat sugerira, da povzročati škodo na slabih praksah, tvori pozitiven izračun.