Katarina Tominec: Neizrečenke

Založba: Književno društvo Hiša poezija
Leto izida: 2018
Spremna beseda: Zoran Pevec

Neizrečenke so plod avtoričinega večletnega zapisovanja verzov, beseda v naslovu pa označuje vsebino, skrito v pesničini notranjosti, tisto nekaj, kar duha bogati, skrivnostno, tleče, tisto, kar se dalj časa medi, dozoreva in zori in kar je ne nazadnje težko povedati na glas. Težko je izreči oziroma povsem natančno upesniti tisto, kar je v duhu presežno.

Pesniška zbirka je razdeljena na sedem ciklov: Quasi niente, Neizrečenke, Božični torzo, Posthumni blues, Pet hlebov, dve ribi, Gledala sem se in Vreznine.

Že prvi cikel nakaže dvojnosti, ki jih bo pesnica v imenu ženskega lirskega subjekta izrekala skozi celotno zbirko. Naslonjena na drugega gleda vase in se vrača k sebi, v svojih (naj)globljih (ob)čutenjih pa prestopa med duhovnim in telesnim. Telesno ljubezen vzpostavlja, (ob)čuti in premišlja do moškega, duhovno pa goji do boga. Tubitno realnost zelo različno premišljuje in svojemu bralcu z zapisanim ponuja več odprtih interpretacij. V pesmi Andante (v glasbi oznaka za zmerno hitrost izvajanja) je lirski subjekt v sodobnem času prisiljen in obtežen, morda (pre)obremenjen z izbiranjem/izbiro med danimi možnostmi, hkrati pa se zaveda, da je »vse / samo povrhnjica« njega (ljubega ali drugega), ki ga v tem mimobežnem času torej nima ne časa ne priložnosti ne možnosti globlje (s)poznati. Prepričana je, da bi bilo dobro se »naučiti levo roko«; torej izurila je desno, do popolnosti od sebe zahteva znati (za)igrati še z levo. Pesem zaključi z védenjem, da si kasneje »noč / in svet / in smrt« in da v zmerni hitrosti mineva sleherni življenjski vsakdan, ki se s pesničino nazorno besednostjo korakajoče steka v temačno in minljivo, čigar del je tudi bralec.

Verzi ponujajo razmisleke o molku, tišini, o neizrekljivem. Pomisliti velja na čas otroštva, sicer neodraslosti, nevednosti, neizkušenosti, a hkrati najčistejše iskrenosti – neposrednosti, svobodnega izrekanja misli in čustev, kričavosti, vpitja – vsega tega, kar s pesničinim zrenjem in zorenjem ponika, tone, se umika vedno globlje v neizrečeno in so »Poti otroštva / razcvetene / v odraslo samoto«. In je in ostaja v iskanju lastne bíti neizgovorjeno »in je tvoj obraz / izris vsega / česar ne upaš / ne zmoreš / ali ne želiš / povedati«. Brati je, da se pesničin subjekt drugemu mestoma bliža, mestoma oddaljuje. Želi si drugega, pogreša bližino, ki je ni ali se kažejo le nje nastavki ali je prisotna in jo zavrača. Skozi kratke in glasne prizore (pro)seva (za)molk in čas za premislek. V iskanju njega išče sebe, v izrečenem pogreša globino, v dejanjih prostosrčnost. Kadar se razživijo besede, spozna »Toliko smrti / za moje življenje / toliko laži«, in kadar se pokažejo dejanja, v njih »govoriš / česar / nikoli / nisem hotela / slišati«. »Pohabljena bližina« jo je obogatila s spoznanjem, da »nikdar več / ne (bo) rekla / midva«. Z odtujenostjo do drugega kaže odtujenost do sveta. Izraženo tujstvo je moč razumeti kot njeno nerazumevanje časa in prostora, v katerem ji je dano živeti, oziroma kot zavesten umik, neuklonljivost, neodvisnost, neukalupljenost v obstoječi sistem, morda bolje samosvojost (tako v dejavnosti pesnjenja kakor v življenju nasploh).

Pesnica se imenuje »izgnanka« in se kot taka zaveda, da je poezija tista, ki ji daje odprt prostor svobode in hkrati pribežališča. To je polje, kamor bo lahko sejala vso bogastvo svoje duše in svojega duha in kjer bodo lahko domovale »neizrečenke«. V verzih bo izrekala neizrekljivo, premlevala preteklost, doživljala sedanjost in se spogledovala s prihodnostjo. V svojem radijskem pogovoru je pesnica dejala, da cikel Pet hlebov, dve ribi govori o evharistiji, ki je zahvala zahvaljevanja. V njem se je zahvalila bogu za vse lepo in hkrati hudo, kar jo je v življenju doletelo. Za vse je hvaležna, vse je dar.

V sklepnem delu bralcu želimo, da bi se v avtoričinih razpetostih med nagibanji in hotenji, sanjami in resničnostjo, ljubeznijo in smrtjo zazrl vase in se dotaknil lastnih globin, tistega, kar (že od nekdaj) vpije, a (še zmeraj) molči.