26. 9. 2020 / Esej / Literatura

Kako sem »preživel« učenje slovenščine

Iz angleščine v slovenščino prevedel: Miha Zemljič

V tem članku naj bi odgovoril na preprosto vprašanje: kako se je meni, neukemu in skromnemu ameriškemu pribežniku, ki je odrasel v divjini Dallasa v Teksasu, uspelo za silo naučiti razvpito težkega slovenskega jezika in nekako preživeti to izkušnjo? Že to nemudoma predstavlja težavo, ker vprašanje pravzaprav ni kako, pač pa ali sem sploh preživel – in odgovor je ne. Z gospodom Toporišičem in njegovim distopičnim sistemom slovnice se dajeva že kakih 17 let in četudi drži, da moje telo navidez še hodi, diha in na sploh oponaša živega človeka, je moja duša umrla že davno preden sem spoznal, da nožnice niso samo za nože.

Prepričan sem, da slovenščina – čeprav se lahko in občasno tudi se uporablja za medsebojno komunikacijo – izvorno ni bila zasnovana s tem namenom, temveč je bila mišljena kot najcenejše in najbolj učinkovito sredstvo proti priseljevanju, ki so ga kdajkoli iznašli. Medtem ko so bile ostale države ves srednji vek zaposlene z grajenjem ogromnih, zapletenih, pregrešno dragih zidov, za katere so potrebovale stoletja (in še dlje, da je Mehika plačala za njih), so slovenski oblikovalci politik pridno razvijali bolj cenovno ugodno, na semantiki osnovano orožje proti preseljevanju tujcev na sončno stran Alp. Prostorske omejitve mi preprečujejo, da bi se tej temi poglobljeno posvetil, a naj navedem samo nekaj nazornih primerov: bizarno nepravilne ženske sklanjatve (npr. hčer); na prvi pogled normalni moški samostalniki, za katere se izkaže, da so še bolj nepredvidljivi in spolno zmedeni kot Caitlyn Jenner (otrok nima otrok); sistem štetja, kjer sta samo cifri tri in štiri v množini; dvojina, ki se ne uporablja za parne stvari; ter begajoča raznovrstnost posebnih glagolskih oblik, ki očitno ne izražajo česarkoli uporabnega – npr. »dvigniti« (premakniti z nižjega položaja na višjega), »dvigati« (premikati z nižjega položaja na višjega) in »dvigovati« (kompulzivno premikati na višji položaj vse, kar ni pritrjeno na tla). Katerikoli izmed teh pretečih pripomočkov bi bil prepričal neustrašnega Atilo, da se obrne že pri Donavi.

A to je šele začetek. Slovenščina je zagotovo edini jezik na zemlji, ki lahko vzame preprost edninski samostalnik, kot je uho, in se odloči, da bo množina ušesa. To naj bi bili dve obliki iste besede, pri čemer je edina skupna črka prva – ‘u’, ki pa sama po sebi ne označuje slušnega organa nič bolj, kot beseda ‘Mi’ oziroma ‘We’ označuje ustavo Združenih držav.

Kakor da to ne bi bilo dovolj, v tem jeziku so celo imena podvržena temu mučnemu in nečloveškemu skladenjskemu režimu, pri čemer niti pravila niso nujno logična, razumna ali celo razpoznavna. Na primer, če grem na kosilo s svojim prijateljem in bi rad kasneje ostalim poročal o tem pripetljaju, ali rečem, da sem bil z Miho, z Mihom ali z Mihatom? [1] Izkaže se, da je to vprašanje presenetljivo zahtevno, morda celo za Miho (Miha?) samega, ki ne more biti prepričan o svojem imenu vse do pubertete. Da bi se izognil tej zadregici in se ne sramotil v mešani družbi, včasih nimam izbire, kot da posežem po kaki nerodni in okorni formulaciji v smislu: »Včeraj sem šel na kosilo s svojim prijateljem, za kogar se je nekako primerilo, če bi koga slučajno zanimalo, da se imenuje Miha.« To pa nato pri ljudeh vzbuja občutek, da nisem dovolj socialno spreten za kosilo s komerkoli.

Obstajajo seveda tudi tiste nesrečne duše, ki imajo v imenu tako moške kot ženske elemente. Tu res pridemo z dežja pod slap. Če bi si bila vojno napovedala Janez Janša in Osama bin Laden, bi bil mirovni sporazum še zdaj v rokah lektorjev.

Pa nočem več utrujati s to temo, ampak kaj je z nekaterimi slovenskimi izrazi? V redu, priznam, niso vsi nesmiselni; ampak »Kje se mi ljubi« zveni, kot da ne vem, kje bi spolno občeval, medtem ko pri bolj sočnem regionalnem izrazju tipa »Nea vem koga ti to zaj tu nekaj« izpadem kot nekdo, ki sploh ne bi smel občevati, kjerkoli.

In to je samo nekaj naključno izbranih primerov izmed nešteto ostalih, ki bi se jih spomnil, če bi bil trezen.

Kako si lahko torej olajšate učenje slovenščine, ob predpostavki, da načrtujete tu bivati dalj časa in da vaša religija prepoveduje samomor? Bojim se, da nimam preprostega odgovora, imam pa morebiti nekaj koristnih nasvetov. Prvič, če se le da, se poskusite roditi v Sloveniji. Raziskave kažejo, da večina Slovencev obvlada jezik približno na stopnji C1, še preden prvič zaprosijo za socialno pomoč. Če že ne morete biti materni govorec, predlagam, da se naučite govoriti s hrvaškim, bosanskim ali srbskim naglasom; tako bodo Slovenci vašo porazno slovnico pripisali etničnim skupinam, na katere že tako in tako gledajo zviška. (Opomba: ta strategija je posebej v prid Američanom, ki imajo domoljubno dolžnost, da Donald Trump ne zveni artikulirano).

Končno, če nič od navedenega ne deluje, lahko preprosto trdite, da ste iz Dupleka, in kandidirate za župana. Vodenje občine je najbrž podobno kot krajinsko oblikovanje Golega otoka, a vseeno bolje kot razvozlavanje, zakaj ima iti velelnik pojdi. In navsezadnje ni zares pomembno, katero metodo uporabite za svoj poduk. Kakor koli se lotiš učenja tega jezika, si gotof.


[1] Kot Miha lahko povem, da me morate, preden me ozmerjate z Mihatom, peljati vsaj na večerjo in v kino. (op. pr.)

Ilustracija: Aja Sredanović