Stuart Evers: Deset zgodb o kajenju
O rdeči niti zbirke kratkih zgodb britanskega pisatelja, založnika in kritika Stuarta Eversa ni potrebno izgubljati besed. Kajenje in cigarete v umetnosti nasploh ne predstavljajo nič radikalno novega, zaradi njihove prepoznavne vizualne podobe pa smo jih vajeni zlasti iz filmov, kjer so pogosto nepogrešljiv rekvizit. V literaturi je seveda drugače, saj že zaradi narave medija njihova vloga presega vlogo pripomočka, še posebej pa to pride do izraza pri kratkih zgodbah, ki imajo svoj manevrski prostor skrbno zamejen. Zato se je pri obravnavi zbirke zgodb, pri katerih je dogajanje umeščeno v sedanjost, potrebno vprašati, kakšna je ta vloga in kaj lahko s pomočjo cigaret izvemo o ljudeh, ki še vedno vztrajajo pri tej škodljivi in ne nazadnje tudi zamirajoči razvadi.
V središčih vseh desetih zgodb najdemo posameznika, čigar pomemben del identitete nam skuša Evers bolj ali manj subtilno predstaviti preko kajenja ali pa odnosa do kajenja ljudi, ki so glavnemu protagonistu blizu. Situacije, v katerih se kadi, so si med seboj precej različne: v eni izmed zgodb gre pri kajenju za ritual, s katerim vojni veteran ohranja spomin na svoje umrle tovariše, drugje je kajenje predstavljeno kot razvada iz nekega drugega življenjskega obdobja enega izmed likov, spet drugje slab nadomestek zvodenelega prijateljstva, ali pa gonilo razvoja poznanstva z vzhodnoevropsko prodajalko pretihotapljenih cigaret. Prav tako se med seboj razlikujejo prizorišča kajenja: zgodbe se odvijajo v Veliki Britaniji, New Yorku, Las Vegasu in španskem letovišču Benidorm. Kar zgodbe med seboj povezuje, je to, da cigarete skoraj v vseh primerih s seboj prinašajo vonj po nekem drugem, izgubljenem času in, kar je še bolj pomembno, vonj po osamljenosti in globoki odtujenosti. In kot osamljene in odtujene bi z lahkoto označili čisto vse like, ki jih v zgodbah srečamo.
To, da vsak od njih nosi svoje breme, je precej hitro jasno predvsem zaradi Eversove radodarnosti s številnimi vpogledi v preteklost svojih likov. S pomočjo raznoraznih detajlov si nato bralec lahko poskuša sestaviti sliko ter doumeti razsežnost odtujenosti, ki jih tare. Tu pa se pojavi problem: nekaterih podatkov in stranskih likov je v zgodbah glede na kratkost enostavno preveč, zaradi česar potencialni čustveni naboj naposled zvodeni. Druga težava pri takšnem načinu razvijanja zgodb pa je v tem, da se ne glede na različne predzgodbe nekateri liki izkažejo za med seboj preveč podobne, da bi do njih lahko razvili kakršno koli posamično zanimanje, in tako na čustveni ravni ostajajo oddaljeni in neotipljivi kljub vsemu, kar nam je dano izvedeti o njih.
Toda to spet ne velja za vse zgodbe iz zbirke. Pri približevanju in individualizaciji likov je Evers vsekakor bolj uspešen, kadar o njih ne piše v tretji, temveč v prvi osebi (Mrk, Kaj je v Swindonu, Včasih nič, včasih vse) ali v drugi osebi (Resnično delo). V teh zgodbah je bolj kot samo dogajanje oziroma razvoj dogodkov v ospredju čustvena komponenta, brez informacijskega balasta. V Mrku tako beremo resignirano izpoved ženske, ki je kmalu po rojstvu otroka izgubila sposobnost voha in si na svojem možu vonj po ljubici in cigaretah lahko samo predstavlja. Vonj po cigaretah na ljubimčevi koži oziroma odsotnost le-tega je v zgodbi Kaj je v Swindonu predstavljen kot grenka nostalgija oziroma preteklost, ki jo je pač nemogoče podoživeti. V teh zgodbah se Evers izkaže kot spreten prikazovalec brezizhodnih situacij, pri čemer to brezizhodnost pogosto nadgradi s konci, ki obvisijo v zraku.
A če branje zbirke dojemamo kot branje zaključene celote, so prav odprti konci v kombinaciji s prej omenjeno čustveno distanco do nekaterih likov krivi za nek splošni priokus nedorečenosti in medlosti. Poleg vpogleda v nerazumljenost likov namreč pogosto ne dobimo nikakršnega namiga, da se bo zanje karkoli spremenilo – če se sploh lahko. Če posežem po prispodobi, ki je na dlani, lahko zapišem, da se v bralca vsa ta osamljenost in odtujenost v nasprotju s cigaretnim dimom le redko zares zažre. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj zgodbe o kajenju pripovedujejo danes, se izkaže, da gre za zgodbe predvsem o (prej kot ne samodestruktivnem) iskanju izgubljene preteklosti, ki s seboj prinaša edino razočaranje in osamljenost ter v končni fazi celo smrt. Ta se pojavi v čisto zadnji zgodbi iz zbirke, prikladno naslovljeni Zadnja cigareta, v kateri lahko zasledimo tudi referenco na enega Eversovih vzornikov, ameriškega pisca kratkih zgodb Raymonda Carverja, ki je vplival na Eversov minimalistični slog pisanja. Zahvaljujoč temu se Zgodbe o kajenju berejo hitro in od bralca ne terjajo posebnega napora, čeravno so na vsebinski ravni, kot že rečeno, zastavljene resneje. Pri presojanju, kako uspešno je to Eversu v zgodbah uspelo dejansko izpeljati, pa je (če v ozir vzamemo celotno zbirko), treba povedati, da se zgodbe zaradi splošne odprtosti zaključkov ter preveč med seboj podobnih si likov približno enako hitro kot prebere tudi pozabi.
