Kaja Teržan: Krog

Založba: Center za slovensko književnost
Leto izida: 2018
Spremna beseda: Tonja Jelen 

Krog je (po pesniški zbirki Delta) druga avtoričina zbirka, ki zajema dvainšestdeset pesmi, zapisanih v prozni obliki. V obsežnih kiticah zajeta eksistencialna tematika se osredotoča na posameznikovo stisko bivanja, le-to pa sestavlja razvejana motivika doma in ne-doma, domačnosti, udomačenosti, omejenosti in svobode, telesa, prostora in časa.

Avtorica se v svojem zgoščenem nizanju besed dotika partnerskih odnosov ter ženske kot matere, ženske kot matere samohranilke in ženske kot predvsem partnerice oziroma ne-žene. Iz zapisanega vejejo ločitve, oddaljevanja in razhajanja na vseh ravneh in oblikah medčloveških odnosov. Ljudje v avtoričini poeziji so ali postajajo predvsem nečloveški, povzpetniški, oblastni ali oblastiželjni. Po pesničinih besedah v pesmi Nekje na jugu »postajajo podobni hrani, ki jo jedo, na primer: hobotnicam. S / svojimi lovkami ovijajo drug drugega v odvisniška razmerja«. Teržanova se o odtujenosti v odnosu ali (včasih nesmiselnim) vztrajanjem v njem ali o občutenju izgubljene materialnosti (ki si jo lastimo, prisvojimo, vzpostavljamo odvisnost) neposredno, povsem naravnost sprašuje tudi v pesmi Ne moreš izgubiti, česar nimaš, a vseeno ‒. Materi samohranilki si zastavljata vprašanja, kot so »Zakaj ostajamo skupaj? Zaradi strahu ali ljubezni? / Zakaj se razhajamo? Zaradi ljubezni? Čigave?« Bralcu s svojimi verzi omogoča veliko možnosti samoizpraševanja oziroma raziskovanja lastne biti ter na podlagi tega šele omogoča pot do drugega ali preko drugega pot do sebe.

Začutimo svet, v katerem se ljudje oddaljujejo, poslavljajo ali razhajajo, tako ali drugače odhajajo. V pesmi Izročilo je brati o hčeri, »ki prosi mamo, da ji uide. Sestra, / ki gleda brata, ko odhaja«. V zbirki je tematika izgube večplastna in kot taka bralcu omogoča več možnih interpretacij, ob njej pa velja izpostaviti motiv prilagajanja. Pesniški subjekt namreč ugotavlja, da človek s svojim prilagajanjem izgublja samega sebe, se hote ali nehote spreminja. V pesmi Meglice nazorno razloži, da »Bolj si zlit z okoljem, / bolj te ni – izginjaš«, na mnogoterih mestih pa življenjske resnice pospremi s pridihom ironije. V pesmi Ob izviru Kamniške Bistrice prilagodljivost oziroma zlitje posameznikov z množico humoristično nakaže z verzi, da vsi »nosijo iste majice / (da se prepoznajo, da vedo, kdaj na avtobus)«.

V pesmih je brati tudi slabo, negativno stran človeške nravi. Izpostavljena je zavist, ki destruktivno vpliva na posameznika in družbo, zato v pesmi Vodene barvice beremo, da bi bilo človeku lažje »samo spati / in ne delati napak. / In ničesar doseči, / da drugi ne vklopijo / zavisti«. Tudi srečanja z ljudmi so zaznati kot težavna, zahtevna in na mnogih mestih obremenjujoča, saj se družiš, »ker se moraš, / ker (nas) stene potiskajo bliže« (Zadnja soba). Občutek ujetosti, brezizhodnosti in ranljivosti pa se v verzih »Govorijo in molčijo v tvoje rane / z jeziki polnimi rezil« (Zadnja soba) le še stopnjuje. Odtujenost v medsebojnih odnosih ponazori tudi s pogledom v preteklost, saj so bila pred leti »naša naselja / žive tvorbe ljudi, ne le hiš« (Iz tal v nos in usta).

Vendar pa se kljub vsemu pesniški subjekt ne pusti ukalupiti ali pa izgubiti v krogotoku življenja, ampak skozenj še naprej vztrajno potuje, se odkriva in raziskuje, vstopa in izstopa. Pogleduje vase, se išče in odkriva. In kadar najde delce ali delček sebe, ve, da je »Vsak /…/ pot domov« (Kaj je s tišino). Opaziti je zavedanje o minljivosti življenja in kritičen pogled nase. Brati je realen uvid, da je »Včasih /…/ težko biti to, kar si« (Na korenini metasekvoje).

Poudariti velja motiv narave, ki se kot spremljajoč element pojavlja v mnogih pesmih. Avtorica je v njej našla varno zavetje, saj kamne nagovarja kot svoje prijatelje, hkrati pa svari, da so živali, ki si jih je človek udomačil, že sumljive, saj je v njihovem ozadju »gotovo neprebujeni upor / ali napoved ljubezenske odvisnosti« (Paranoja), preveč so namreč počlovečene oziroma udomačene.

Pesnica se v svojih verzih dotika tudi smrti, ki je del slehernega vsakdana. Kot njena opazovalka piše, da je »Smrt /…/ lepa in kruta, ker se šele ob njej zavem življenja« (Obiskovanja). V pesmi Prosojno poletje večno kroženje zajame v besedah, da so »Na smrti /…/ zgrajene hiše. / Tudi porodnišnice«. Vsako rojstvo pomeni smrt. Z izbranim osebnim zaimkom »tvoj« težo življenja in smrti približa bralcu, ko zapiše »Tvoj oče se je ubil minulo zimo, praviš. / In te je pretreslo«. Sledi ironičen zaključek »Moj nikakor noče umreti; / pretresa me ves čas«.

Zapisati velja, da se bo bralec lahko v verzih zlahka prelil v opazovalca prostora in časa, v katerem živi. V pokrajini miru in tišine si bo zbistril misli ter se s pomočjo avtoričine ironije napojil prepotrebne svežine, ki jo v svojem vsakdanu izgublja v odnosu do drugega ali/in do samega sebe.