Kaj berejo?: Polona Glavan

Za zares zanimiv izbor, drugo s spodnjega seznama namreč že pridno beremo, je tokrat poskrbela Polona Glavan – pisateljica, prevajalka in letošnja mentorica Beletrinine literarne šole, ki je za posebne dosežke na področju literature prejela zlato ptico in bila dvakrat nominirana za kresnikovo nagrado, leta 2001 s  prvencem Noč v Evropi in letos z romanom Kakorkoli, ki ga, če ga slučajno še niste prebrali, toplo priporočamo.

William Faulkner: Krik in bes

Zadnjič sem na nekem spletnem forumu naletela na trditev, da gre za eno od zloglasno ‘težkih’ knjig, ki jo le redki preberejo do konca, če to ni ravno nujno. Dobro, da tega nisem vedela, ko sem jo brala še pri dokaj rosnih letih: zgodba družine Compson me je namreč pograbila v vsej svoji kompleksnosti in večglasnosti in mogoče prav njej dolgujem pisateljsko prepričanje, da potrebuješ več pripovedovalcev, če želiš zgodbo povedati, kot je treba.

Margaret Atwood: Deklina zgodba

Moja najljubša antiutopija o svetu, v katerem so ženske popolnoma oropane pravic in postavljene v vlogo strojev za rojevanje, je tista zgodba, ki bi jo rada napisala sama. Pa ne toliko zaradi prepričljive groze, ki preveva pripovedovalkin zdajšnji trenutek, ampak zaradi mojstrskega opisa okoliščin, ki so do tega stanja pripeljale. Opomin, da smo vedno le par korakov proč od tega, da si nekdo prilasti nas in naš svet.

Emile Zola: Germinal

V časih, ko sem študirala primerjalno književnost, je šlo najbolj zares pri pokojnem profesorju Korenu. Tisti, ki smo se prebili skozi sito, imenovano Uvod v primerjalno književnost, smo nadaljevali s francoskim, nemškim in angleškim realizmom ter naturalizmom. Eden od romanov, ki smo jih morali prebrati pri slednjem, je bil kajpak Germinal, ki me je po apriornem uvodnem  odporu do ‘domačega branja’ tako potegnil vase, da ga do zadnje strani praktično nisem spustila iz rok. Revščina še nikoli ni bila tako pristna in množice še v nobeni knjigi niso valovale tako kot v tej.

Marjan Rožanc: Ljubezen

Moj najljubši slovenski roman in delo, iz katerega sem diplomirala, čeprav svoje naloge nikakor ne bi štela k pomembnim prispevkom k slovenski literarni vedi. Zgodba, v kateri dejavno ljubiš vsak meter Zelene jame in ob vsakem branju odrasteš malo drugače.

Sofi Oksanen: Očiščenje

Čeprav cenim slog – pravzaprav sem glede tega že kar stroga – pa kot bralka v prvi vrsti vendarle iščem zgodbo. Tako veliko, močno, ki me postavlja pred moralne dileme in vprašanja, kakšne posledice imajo lahko naša dejanja in odločitve. Zgodba sodobne finske pisateljice, postavljena v Estonijo, kjer se v 90. letih razplete zgodba, spočeta štirideset let pred tem, je to storila tako prepričljivo, da o njen razmišljam še dobri dve leti pozneje.