Kaj berejo?: Aljoša Harlamov
Slovo od poletja kliče po tem, da svojo knjižno polico zopet založite s čim novim. Če ste pri tem brez idej, si lahko pomagate s seznamom knjig, ki ga je za Koridorjeve bralce pripravil literarni kritik, doktorant slovenistike, publicist in dobitnik Stritarjeve nagrade, Aljoša Harlamov, ki vsak roman vedno prebere do konca, saj je, kot je nekoč povedal za Mladino: »V vsaki knjigi mogoče najti kaj dobrega. Če bomo knjigo odložili že po tridesetih straneh, ne bomo prišli do tiste majhne kakovosti, ki se morda skriva v črni luknji romana.«
Avtorjeve prispevke lahko spremljate v različnih medijih, med drugim na AirBeletrini, kjer je tudi član uredništva, več o njem pa si lahko prebrete na osebni spletni strani https://aljosaharlamov.wordpress.com/.
Rainer Maria Rilke: Časoslov
Priznam, da ne vem povsem, kako in zakaj me uspe Rilke vedno znova nagovoriti, saj nisem ravno človek za novoromantično religiozno poezijo. Mogoče pa ravno zaradi te drugačnosti, pa ker se mi zdi, da je v njegovem nagovarjanju boga vseeno dovolj obupa, dovolj dvoma, ki v njegovo pisavo pripušča lepoto in skrivnostnost. Sicer pa se k tej dvojezični zbirki vedno znova vračam tudi vsakič, ko se domislim, da bi bilo dobro malo obnoviti moje znanje nemščine.
Nataša Kramberger: Brez zidu
Natašo bi bral, tudi če bi pisala potopis po Mercatorju. Rojena pripovedovalka zgodb. Njena literarna poročila iz Berlina in sveta sem, kolikor sem le mogel, spremljal že sproti, a zbrana v knjigi dobijo že skoraj romaneskno celoto. Izredno zanimivo in zabavno se mi zdi, kako ji uspe, da te kot bralca povsem preslepi – njena navidez naivna govorica podeželanke v velikem mestu, ki se loteva zgodb večjih od sebe, potem pa se, ko si že nekje na sredi njenega zapisa, nenadoma zaveš, kako daleč te je zvabila in koliko si na tej poti videl in doživel.
Michael Bhaskar: Naprava za vsebino: Teoriji založništva naproti, od tiskarskega stroja do digitalnega
Tole je knjiga, ki jo bodo morali prebrati vsi slovenski založniki. Da se bodo naučili, da delo in namen založnika ni objaviti knjigo. To lahko danes stori vsak cepec. Naloga založnika je t. i. ojačevanje – najti vsaki knjigi pot med bralce in kupce. To je sposobnost, ki je nima vsak cepec in zaradi katere dobre ali prave založnike danes potrebujemo enako kot kadarkoli. Sicer pa zanimivo branje, ki založništvo najprej razbije na atome, da lahko potem sestavi njegovo definicijo – in da prvič res razumete vse tisto, kar ste prej jemali za samoumevno, ne da bi o tem res pošteno premislili.
Maja Kastelic: Deček in hiša
Brez besed.
Nikos Kazantzakis: Zadnja skušnjava
To knjigo moram vedno omeniti. Ker se ne spomnim več čisto točno, zakaj sem jo, prepričan bralec kriminalk, znanstvene in druge fantastike, sploh vzel v roke, vem pa, kakšne posledice je to odkritje imelo. Ko sem roman prebral, sem bil prvič do svojih korenin presunjen (zaradi literarnega dela). To je roman, ki mi je odkril, da ni važno, o čem pišemo, ampak kako. Da se da znano zgodbo (in vse zgodbe so znane) povedati še enkrat, na čisto nov način. H kriminalkam, znanstveni in drugi fantastiki se nisem nikoli več zares vrnil. In drugič sem bil presunjen, ko sem knjigo dobil kot prvo darilo moje M.
