Kaia Grobovšek: Na sprevrženem odru

Osebe:
Prostitutka
Stranka
Poklicna morilka
Pridigar
Žrtev
Publika

–

1. (in edino) DEJANJE

1. prizor

Prostitutka, publika

Rdeča je edina barva v prostoru. Luči v podzemni dvorani so ugasnjene, sedeži postavljeni kot pri maši v cerkvi, v prvi vrsti je en prazen. Oder je zakrit s črno zaveso in na sredini ploščadi za njo sameva star, lesen stol, zadnja desna noga katerega je povita s s krvjo poškropljeno platneno plenico. Publika ne sme ploskati.

Iz zadnjega dela dvorane se zaslišijo koraki, nato se ženska zavita v temo, z rdečimi salonarji na nogah, po stopnicah med sedeži v enakomernem, počasnem tempu, spusti proti odru. Tik pred zaveso se ustavi in v tistem jo osvetli en sam reflektor, s hrbtom še zmeraj obrnjeno proti publiki.

Na črni zavesi zasveti okrogla podoba ure. 11:59. Ko se številke spremenijo in odbije polnoč, vse naokoli zadonijo cerkveni zvonovi. Podoba ure izgine.

Prostitutka se ozre na levo in publiki pokaže svoj profil, kričati mora, če želi preglasiti zvonove: Le otrok sem bila, ko so mi doma pripovedovali pravljice o princih in mavricah, princesah, samorogih in srečnih koncih. Trdili so, da nas čakajo lepši časi.

Zvonovi potihnejo, ona pa znova pogleda naprej in nadaljuje tišje.

Prostitutka: Naša hiša je bila zgrajena iz dreka na golem gorskem kamenju, jaz pa sem jim vseeno verjela. Njihovim besedam in temu, da nas tam nekje zunaj prav zares čaka lepša prihodnost. Vse dokler nisem neke noči vstala iz postelje, priprla lesene deske med svojo in materino s suhim listjem prekrito posteljo in jo videla, kako se je pred spanjem spustila na svoja z rdečo krvjo oblita kolena in molila k bogu, naj nam pomaga. Meni, njej, očetu in mojemu starejšemu bratcu, ki je pri sedmih letih še zmeraj tekel z golo ritko naokoli …

Znova zadonijo zvonovi, nekje v ozadju dvorane se zaslišijo glasovi obiskovalcev nepraznične polnočnice in ženska se s hitrimi koraki umakne z odra. Zasede edini prazni prostor v prvi vrsti med publiko.

2. prizor

Prejšnji, poklicna morilka, pridigar, stranka

Luči se znova ugasnejo, morilka, oblečena v črni plašč s kapuco, ki jo ima poveznjeno čez obraz, pa se med tem tiho pripravi na odru, se usede na stol in upa, da se ne bo polomil pod njeno težo. V usta si vstavi cigareto in z levico prime vžigalnik, zvonovi potihnejo.

Morilka zdolgočaseno: Odpusti mi, oče. Grešila sem.

S pokrova na svojem vžigalniku frcne pokrovček in prižge plamen, ki je zdaj edina svetloba v prostoru. Ko ga dvigne proti cigareti med svojimi ustnicami, mu publika sledi s pogledom in vsak posameznik ujame trenutek, ko ženska prvič vdihne dim.

Pridigar skrit v zaodrju si popravi obleko: Precej prepričan sem, da se tukaj ne sme kaditi.

Morilka skomigne z rameni: Torej sem očitno grešila še enkrat.

Pridigar: Povej mi, otrok, kaj si storila.

Morilka posmehljivo: Grešila, saj pravim. Si gluh ali kaj? Ti je bog prisiljen preglasno prigovarjati, da spovednicam ne smeš skočiti med noge, ko levo prekrižajo prek desne in za tiste pol sekunde ujameš utrinek tega, kaj skrivajo pod svojimi prekratkimi oblekami ter se prepustiš svojim sprevrženim fantazijam, da bi slišal, kaj sem rekla?

Publika se zasmeji, nekje v ozadju prostora se zasliši navdušeno žvižganje, eden od mladcev veselo zakliče in prostitutka si, ko se presede na stolu, krilo priviha nekoliko višje in razgali svoji kot surovo meso bledi stegni. Moški poleg nje jo skozi temo premeri s kotičkom očesa in se znova ozre proti odru.

Pridigar hladno: Bog me je, ko me je sprejel v službo, obvaroval pred tako skušnjavo. Niti na misel mi ne pride, da bi dekletom, ki iščejo božje odpuščanje, gledal pod krila.

En sam žaromet osvetli morilko na njenem stolu, kako povsem zdolgočaseno gleda na desno proti zaodrju in pridigarju, ki čaka na svoj trenutek.

Prostitutka v prvi vrsti se zasmeji njegovim besedam, takoj za njo še moški na sedežu poleg njenega. Ko se spogledata, morilka vase znova povleče dim in na lesenem sedalu stola pod seboj, ugasne cigareto. Ogorek odvrže proti publiki in vstane, roki pa pri tem sklene za hrbtom. Žerjavica počasi ugasne.

Morilka: Ko sem bila stara sedem let, sem ptiču prvič odtrgala glavo, lisico prvič potegnila iz pasti pred očetovim kurnikom in zaklala sosedinega zajčka. Nadaljuje tišje in skoraj žalostno Meni starši nikoli niso dovolili zajčka.

Pridigar: In zakaj si to storila?

Morilka: Ljubosumje. Bila sem ljubosumna, ker je babnica dobila, karkoli si je zaželela, medtem ko sem jaz morala garati za tistih nekaj drobtinic, ki mi jih je oče vsak večer pod mizo vrgel s svojega krožnika.

Pridigar: Ljubosumje je greh.

Morilka zavije z očmi: Tudi zanemarjanje lastnega otroka je greh, pa ga mojemu očetu nikoli nisi očital. Misliš, da sedi danes tukaj? Pri sveti spovedi? Misliš, da posluša, kar imam za povedati?

Pridigar: Tvoj oče te je imel rad in je imel prav gotovo dober razlog za trdo roko pri tvoji vzgoji. Morda pa se je bal, da boš zgrešila smer, tako, kot jo je tvoja …

Morilka se besno ustavi na mestu in zasuka proti njemu, njen glas odmeva po dvorani in za trenutek v prostoru ni slišati ničesar razen odmeva njenega glasu: Ne drzni si govoriti o njej. Ničesar ne veš o njej, nisi je poznal!

Pridigar: Prostitutka je bila. In tvoj oče je bil ena od njenih strank, kaj ni tako?

Morilka posmehljivo: Oh dragi gospod pridigar, Vi ste zadnji, ki mu to lahko očitate, ko pa ste to bili tudi sami.

Po dvorani se znova zasliši veselo vzklikanje, smeh neke ženske zadoni po prostoru.

Morilka se zadovoljno posmehne, prekriža roke pred seboj, skloni pogled in se nasloni na steno na zadnji strani odra. Žaromet, ki jo je osvetljeval, ugasne.

3. prizor

Prejšnji, žrtev

Žaromet osvetli prostitutko in moškega ob njej, ki ima roko skrito pod njenim krilom. Ona se hihita in on ji v uho tiho mrmra prepovedane skrivnosti. Vsi pogledi v dvorani so uprti proti njima.

Prostitutka z zaigrano sramežljivostjo: Prenehaj, dragi. Saj bom še zardela.

Stranka jo poljubi na vrat in jo s prosto roko objame prek ramen: Morda pa hočem, da zardiš. V cerkvi sva ljubica, tako ali tako te ne bo nihče videl.

Publika se znova zasmeji, nekdo v ozadju pa zakliče, naj se že slečeta.

V tistem na oder stopi s svojim žarometom osvetljeni pridigar in celo stranka z ženske hitro umakne roke, ko celotna publika znova zamenja center svoje pozornosti.

Oblečen v belo srajco in frak z dekliško lepim obrazom in razmršenimi lasmi, ni nekaj, kar bi pričakovali. Nekje v ozadju ena od žensk ob pogledu nanj zakliče k bogu.

Prostitutka veselo: No, njega bi pa še jaz povabila med rjuhe. Skoraj me ima, da bi kaj večkrat hodila k spovedi.

Njen komentar požanje naval smeha, med drugim se tudi stranka zasmeji in jo igrivo udari po tistem delu zadnjice, ki jo doseže, Pridigar pa se ne meni zanje in se počasi zazre po zbranih obrazih. Ne zdi se, da bi ga prav zares zanimalo, kdo je tam, niti ne, kaj si mislijo o njem. Po njegovi poklapani drži in zdolgočasenem pogledu na obrazu je jasno, da mu je skoraj odveč biti prisoten.

Ozre se v smeri, v kateri je prej stala morilka, preden roki sklene za hrbtom.

Pridigar: Samo pomagati želim.

Morilka iz teme: Nam ni več pomoči.

Pridigar: Ampak moje delo je, da poskusim.

Morilka: A kaj ko po tem ni potrebe. Zakaj se ne preprosto naseliš v eno od hišk v bližnji vasi, si najdeš ženo, ji narediš otroka ali devet, in se sprijazniš s tem, da pač nisi postal to, kar je tvoja predraga mamica hotela, da bi.

Medtem ko se pogovarjata, prostitutka izgubi potrpljenje, zavije z očmi in vstane, svojo stranko pa potegne za seboj, ko se umakneta proti zadnjem delu dvorane. Ne traja dolgo, ko prvi vzdihi napolnijo ozračje, publika pa je preveč zaposlena s spremljanjem pogovora na odru pred njimi, da bi se menila za nečednosti, ki se dogajajo tik za njihovimi hrbti.

Pridigar se zdaj v celoti ozre proti zadnjem delu odra in dogajanju v zadnjih vrstah pokaže hrbet.

Pridigar: Moje delo mora biti dobro delo.

Morilka: Pa saj sploh niste pridigar! Le nesrečnik, ki se je na željo svoje pobožne matere rodil s pomenljivim imenom in se zdaj trudi v neki luknji pred nekaj desetimi obiskovalci zaživeti v vlogi, ki mu nikoli ni bila namenjena!

Pridigar: Toliko jeze zadržuješ v sebi. Kaj te teži?

Publika zadrži sapo, ko pričakuje odgovor, prostitutkini vzkliki so zdaj jasni in glasni, ko odmevajo po dvorani, morilka pa se še zmeraj skriva v temi, medtem ko Pridigar, obrnjen proti njej, publiki še naprej kaže hrbet.

Žrtev: No, začela si že, misliš svojo ljubko malo zgodbico tudi končati?

Glede na poglede na obrazih zbranih, glasu ni slišal nihče razen nje, luč pa se takrat znova umakne s pridigarja in zaslepi Morilko, da si mora z roko pokriti oči.

4. prizor

Prejšnji brez prostitutke in stranke

Ko se morilka ozre naokoli, nikjer ne vidi izvora tihega glasu v njeni glavi, zato pa pred seboj vidi Pridigarja, kako jo zdaj skoraj zaskrbljeno opazuje.

Morilka: Sesti moram.

Pridigar zdaj stol potegne bližje in morilka se previdno usede nanj, trske se počasi zarinejo globlje med krvava vlakna rute na zadnji nogi.

Ko Pridigar še sebi steče po stol in tako izgine v zaodrju, si morilka z glave potegne kapuco.

Med publiko se slišijo presenečeni vzkliki ob pogledu na njen obraz in šepet napolni ozračje. Ko se Pridigar vrne s stolom in ga postavi tik poleg njenega, le dekletovo izurjeno oko opazi, kako za trenutek postane ob razodetju. Ko se tudi sam usede, znova vsi potihnejo.

Pridigar: Lahko mi poveš. Karkoli te teži. Tukaj sem, da poslušam, tvoje besede pa bodo ostale med nama.

Publika zadrži sapo, kot bi se bala, da se bo izdala, morilka pa globoko vdihne in zavije z očmi.

Morilka tiho in nekoliko nejevoljno: In bogom, v kar se nas prav ti trudiš prepričati.

Počaka, ko pa ne dobi odgovora se ji zazdi, da je nenadoma sama v prostoru.

Morilka: Ko sem bila stara deset let, se je moja mati naveličala družinskega življenja in se znova vrnila v eno od zakotnih ulic, kjer je delala pred mojim rojstvom. Spoznala je žalostnega človeka, ki ni vedel, kaj bi sam s seboj: ali naj izpolni svoje sanje ali tiste, ki mu jih je na ramena naprtila umirajoča mati, to je bilo njegovo vprašanje. Prvič mu ga je potegnila za le nekaj novcev, naslednjič ko sta se sestala, pa ni šlo več za denar. Njuni sestanki so postajali pogostejši, praga svojega doma pa kmalu ni več prestopila in njen mož je za njen odhod pričel kriviti mene. Zanj sem bila po tistem le nezaželeni hišni ljubljenček.

Nekaj ljudi v publiki razočarano zavzdihne.

Morilka: Jedla sem s tal, potrebo sem opravljala na dvorišču, spala pa sem v očetovi postelji, da sem mu bila na voljo, kadarkoli se mu je zahotelo, da bi se znesel nad nekom. O podrobnostih, kako zelo je bolelo, ne bom govorila.

Pridigar: Pa moraš. Morda se boš počutila bolje.

Publika se strinja z njim, nekateri navdušeno zaploskajo, drugi jo spodbudijo naj nadaljuje, morilka pa jih skozi temo le hladno ošine s pogledom in se ne meni za njihove sprevržene želje.

Žrtev nekje iz publike: Morda se boš počutila bolje. Kot si se počutila bolje, ko si vame znova in znova zabadala tisti ukrivljeni nož? Tisti, ki ga zdaj skrivaš pod svojim raztrganim spodnjim perilom iz rdeče čipke …

Pridigar: Poskusi.

Roki ji pri tem položi na stegno, veliko previsoko, da bi se lahko izgovarjal na zgolj prijateljsko namero svojega dotika.

Morilka: Tukaj nisem zato, da bi govorila o svoji preteklosti.

Pridigar okrepi svoj prijem, nato pa umakne roko: Torej si grešila znova?

Morilka: Hočeš reči, ali sem poleg ubijanja zajčkov za kosilo in zadovoljevanja pošasti čez noč, počela še kaj drugega, kar tvojemu Gospodu ni ravno pogodu? Seveda, jasno. Ako še nisem, pa še bom. Le človek sem. Vsi mi smo, kaj drugega se od nas niti ne pričakuje.

Publika se ob njenem posmehljivem glasu znova zasmeji, Pridigar pa jo napeto opazuje in čaka, da bo nadaljevala.

Morilka: Ampak nekako sem upala, da bo moj zadnji greh, največji izmed vseh, opravičil vse te grozote.

Pridigar: Greh ne more opravičiti greha.

Morilka se sunkovito obrne proti njemu in ga prestreli s pogledom: Pa saj ne mojega, ti slaboumno bitje! Kaj zares čisto ničesar ne razumeš?

Pridigar trzne na mestu in se skupaj s stolom pomakne nekoliko vstran, publika pa med tem znova zapade v naval smeha.

Žrtev: Tako ja! Povej mu, kar mu gre! Izdaj mu svoje misli, izlij svojo dušo.

Morilka mrmraje: Utihni, gobezdalo.

Pridigar: Tukaj sem, da bi ti pomagal.

Morilka: Jaz pa, da bi te ubila.

5. prizor

Prejšnji, prostitutka, stranka

Prostitutka se z razmršeno pričesko dvigne izza klopi, ko se tudi stranka postavi na noge pa mu odpet pas obvisi okoli bokov. Ženska se počuti prisiljena poravnati krilo, ko se nekaj ljudi iz zadnjih vrst zdolgočaseno ozre proti njima, nato pa se hihitaje vrneta na svoji mesti v ospredju, medtem ko vsi ostali napeto spremljajo dogajanje na odru.

Ko se usedeta, ženska svoj pogled dvigne proti odru in nasmeh ji počasi zbledi z obraza.

Pridigar: Kako prosim?

Morilka: Tukaj sem, da bi te ubila.

Pridigar glas se mu zatrese: Umor je greh.

Morilka: Prav tako je natepavanje poročene ženske, pa niti Vas to ni ustavilo.

Žrtev prasne v smeh: Poglej ga, kako je prestrašen.

Pridigar po žepu pobrska za belim robcem in si vanj otre potno čelo: K-kdo je bil? K-kdo si je drznil n-naročiti mojo smrt?

Morilka: Kaj ni prav po Vašem tudi sama smrt božja volja?

Nekaj ljudi iz publike se zahahlja, prostitutka in stranka se znova ošineta s pogledom. Prvi še zmeraj ni več do smeha, medtem ko drugi uživa v predstavi.

Pridigar med tem nekajkrat odpre in zapre usta kot riba na suhem, morilka pa se počasi dvigne s svojega stola in roki sklene za hrbtom.

Njeni koraki so tihi, neslišni, kot bi bila utelešenje smrti same, ko z lahkotnimi gibi, kot bi plesala, ali bila lačen plenilec, čakajoč na svoj plen, stopi okoli pridigarja, ki ji prestrašeno sledi s pogledom. Tudi pogled vsake glave v publiki se skupaj z njo sprehaja po prostoru.

Žrtev: Se bojiš?

Morilka se ustavi tako, da publiki zakriva pogled na svoj prestrašeni plen.

Žrtev: Zakaj zavlačuješ?

Publika šepetaje z neštetimi glasovi: Kaj še čaka?

Žrtev: Pri meni se nisi prav nič obotavljala.

Morilka šepetaje, da jo le pridigar lahko sliši: Ubila sem ga.

Nenadoma se pred vsemi sesede na tla, ko glavo skloni naprej se ji lasje s hrbta usujejo prek obraza, publika potihne, pridigar pa otrpne na svojem stolu.

Pridigar: Koga?

Žrtev: Bolelo je.

Morilka: Njegove roke so se kot strupenjače plazile po mojem golem telesu, njegove ustnice so poljubljale moj obraz, medtem ko je ponavljal njeno ime, jaz pa sem pobegnila in bežala, dokler nisem mogla več …

Njen glas zbledi do te mere, da je niti pridigar, ko se skloni proti njej, ne sliši več, on pa v trenutku razodetja prebledi in pogled dvigne proti publiki, kot bi med nasmejanimi, nad dogajanjem navdušenimi, v sence zakritimi obrazi, iskal pomoč. Le prostitutka posnema njegovo skrb, vse ostale obdaja žar sprevrženosti, ko nestrpno pričakujejo krvavi zaključek, ki jim ga je obljubilo dekle.

Pridigar šepetaje: Katero ime?

Morilka brezizrazno dvigne pogled in hladno nadaljuje: Ime tiste, zaradi katere me je lastni oče posilil in z menoj delal kot z živaljo.

Pridigar: Povej mi ime!

Morilka: Njeno. Pokaže proti prostitutki v prvi vrsti, svoji materi.

Publika enoglasno zajame sapo, takoj zatem sledi aplavz, pridigar pa jo znova pogleda in vstane, preden naredi nekaj prestrašenih korakov nazaj.

Morilka izgleda nedolžno, žalostno, ko kleči na tleh in svoj pogled dviga proti njemu. Videti je, kot bi molila.

Morilka: Ubila sem ga.

Žrtev: In bolelo je.

Morilka: Ko sem se čez nekaj let vrnila domov. Ubila sem ga.

Pridigar zgroženo: Tvoj oče je bil!

Žrtev: Bolelo!

Morilka prezirljivo: Le do trenutka, ko je moja mati vrata našega doma še zadnjič zaprla za seboj.

Pridigar se opoteče nazaj in spotakne ob poškodovani stol. Ko padeta po tleh, blago popusti in zadnja noga z ostro konico se odkotali proti morilkinim nogam. Pred žarometom se skrije tako, da se nasloni ob zadnjo steno odra: Pošast! Zalega! Skrunitev! Lastno kri si prelila!

Morilka: Mi očita človek, ki je s prostitutko prevaral svojega gospoda.

Morilka se počasi dvigne na noge, pri tem pa krepko stisne pest okoli lesenega kola. Pogleda na dvigne proti pridigarju, zdi pa se ji, kot bi lahko slišala hitro udarjanje njegovega srca.

Nekdo v publiki zažvižga, neka ženska zakliče, naj že opravi s tem, še stranka navdušeno ploska na svojem mestu in le prostitutka prestrašeno opazuje dogajanje.

Morilka: Tvoj greh je razlog, da sem, kjer sem, kar sem.

Pridigar: Ni res! Vsak posameznik je odgovoren za svoja dejanja!

Žrtev: Ne vem kateri od vaju je večji strahopetec.

Pridigar: Zatorej se mora vsak sam spoprijeti s posledicami!

Publika razdraženo: Lagal si nam! Rekel si, da je vsako naše dejanje božja volja!

Morilka naredi prvi korak naprej: Ti pa me kljub temu ne čakaš z odprtimi rokami, v soju žarometov, ampak kot prestrašena podlasica nekje med sencami.

Žrtev: Končaj že to!

Prostitutka: Ljubica …

Publika: Ubij ga! Ubij! Ubij!

Žarometi se ugasnejo, prostor pa znova objame tišina in ko se luči prižgejo, je oder prazen. Stol s povito nogo znova, kot je na začetku stoji tam, zavese pa so le napol zagrnjene. Prostitutke ni med publiko, stranka pa njenega stola še s pogledom ne ošine, ko vstane, in toku ljudi med sedeži sledi iz prostora.

KONEC