4. 2. 2020 / Literatura / Esej

Jure Detela: Zbrane pesmi I in II

Založba: Beletrina
Leto izida: 2018
Zbral in uredil: Miklavž Komelj

Ni več skrivnosti: bralskemu občestvu, še posebej tistemu, ki svojo pozornost namenja poeziji, mora biti v tem trenutku povsem jasno, da ima pesnik Jure Detela status klasika, za večno zapisanega v zgodovino poezije. Kritičnemu očesu mora to biti jasno še bolj. In ne zgolj zaradi lanskoletne magistralne izdaje Detelovih zbranih pesmi (Zbrane pesmi I in II), ki se bohotijo na več kot 1000 straneh. Neizpodbitno je, da takšna gesta (gesta izdaje vsega pesniškega materiala Jureta Detele, za katero je v največji meri zaslužen Miklavž Komelj, ki se tako ali drugače z Detelovim opusom ukvarja že okoli 20 let; mimogrede, za samim založniškim projektom stoji založba Beletrina), pomeni dodatno realizacijo (materializacijo), spoznanje Detele za klasika slovenske literature.

A Detela je bil klasik tudi pred tem. Morda je večino časa svojega življenja in ustvarjanja veljal za posebneža in bil pripadnik obrobja slovenske literarne scene; alter po obdobju avantgarde, vendar alter pred samim alterjem. Vendar si upam trditi, da je že proti koncu njegovega življenja ter dokaj kmalu po njegovi smrti postalo vsem pripadnikom slovenske literarne scene jasno, da tudi ta posebnež spada med klasike, navkljub temu, da je malo ljudi redno in vestno bralo njegovo poezijo, kar je zagotovo imelo vpliv na samo interpretacijo Detele. Ko pišemo o Deteli, mimo tega preposto ne moremo.

Morda so ga res malo brali; maloštevilčni izbrani krogi in ljudje, kolegi pesniki. Vendar pa je, tako ali drugače, beseda o Juretu Deteli zmeraj tekla – znotraj in zunaj literarnih krogov. O Deteli se je govorilo vse živo. Bil je lepa duša, pravi original: kot da ni od tega sveta. In točno v tem seveda tičijo razlogi, zakaj se je okoli njega, njegovega življenja in pisanja, razvilo toliko fam, pripovedk in urbanih legend, ki so glavni vzgib za fascinacijo nad pesnikovim življenjem. Nekatere imajo resnične predpostavke: od tega, da je reševal najmanjše insekte, ko je hodil po ulicah (to omenja tudi Komelj; prav tako pa omeni zanimivo prigodo, ki se je Deteli zgodila med služenjem vojaškega roka, s katerega je bil predčasno odslovljen, in ki jo Komelj navaja po pričevanju Detelovega brata Andreja: »Ko so ga odvedli na zaslišanje k nadrejenemu, je hotel rešiti muho, ki je hotela ven in se je zaletavala v šipo«), pa vse do njegovih nočnih akcij odpiranja kletk in reševanja živali v ljubljanskem živalskem vrtu (prvo akcijo je opravil leta 1975).

Spet so druge legende bile žrtve efekta snežene kepe. Med drugim tudi tista, ki je našla pot do mednarodnih literarnih krogov in je povezana z Detelovo smrtjo. Ob ameriškem prevodu leta 2018 so namreč v najavi zapisali, da je umrl za posledicami gladovne stavke, ki jo je začel 20. marca 1989 »kot odgovor na grožnje, namenjene Jaši Zlobcu«. Komelj v spremnem zapisu razpiha meglico okoli te urbane legende. Zapiše, da je zgornja trditev enostavno pretirana. Dejstvo namreč je, da je bil Detela že tako ali tako slabšega zdravja, ki ga je gladovna stavka zagotovo še dodatno poslabšala. Vendar vseeno glavni razlog za Detelovo smrt tiči v tem, da ni prejemal oziroma da ni želel prejemati potrebnih zdravil, saj so ta bila utemeljena na živalskem žrtvovanju, čemur je brezpogojno nasprotoval.

Takšno prizadevanje, »prizadevanje za nenasilen odnos do vseh živali«, do vseh živih bitij, se mu je postopoma spremenilo v obsesijo. Tudi do tiste mere, ko si je večina ljudi ne zna ali noče predstavljati; do tiste skrajne točke, ko samemu sebi otežuješ življenje. Posedoval je zavest o širši odgovornosti. Njegova etična zaveza ni bila zgolj načelna: Detela je to živel in dihal, hkrati pa seveda s te pozicije podajal kritiko kolektivnih zablod, v katere je zapadla družba. Bil je prepričan, da je ključna sprememba, ki se mora zgoditi, sama preobrazba tako posameznikove kot družbene zavesti. Rečeno z Detelo, nam mora postati mar za bitja iz tujih svetov.

Prav preko tega pa pridemo do ključnega dejstva Detelove poezije. Njegov dih in dah, brezpogojna odgovornost, ki zavezuje, hkrati močno zarisuje horizont njegove poezije, in je tako inherentno notranji, da bistveno določa njegove pesniške postopke. Jasno je, da tu ne gre samo za vsebino pesmi kot tako; bistveno je, da vidimo onkraj tega, kar sama pesem sporoča. Da stvari, podob, ne zreduciramo (točno to po Detelovo počne metafora, stvar namreč zreducira na en sam pomen, zmeraj na eno samo in isto funkcijo in prav takšna redukcija je do samih stvari krivična).

Po Deteli se mora tako zgoditi ključen radikalen premik v simbolni mreži; takšen, ki bo samoumevno in površinsko opazovanje možen spremeniti do te mere, da osnovna in preprosta vprašanja (»Kaj sploh je kit? Kaj je tjulenj? Kaj je gams?« itd.) zasijejo v novi svetlobi, da samoumevnosti vnovič premislimo v samem temelju. Prav iz tega premišljevanja samega temelja so izjemno pomembne in povedne Detelove pesmi, kot so Pesem za jelene, Gams, Krotke oči itd., v katerih je očitno naprezanje iskanja same govorice, ki bi bila onkraj metafore. Ki ne bi bila krivična do bitij iz tujih svetov.

Zanimiva vzporednica s kritiko metafore kot take, ki jo v spremnem zapisu izpostavi Komelj, je Detelova kritike ekologije. Komeljeva pripomba je tudi ena izmed ključnih v spremnem zapisu, saj se tiče neposredno tega, kar je dolgo časa vplivalo na samo recepcijo in interpretacijo Detelovega opusa. Oznaka, ki je bila Deteli pripisana, namreč da gre za nekakšnega »ekopesnika«, je po Komelju velika trivializacija, posplošitev, predvsem pa velika redukcija, enoznačna interpretacija, metafora, ki naj bi zajela idejno zasnovo Detelovega opusa. Več kot očitno se pokaže, da je nekje v zgodovini prišlo do napačnega koraka, spričo napačnega razumevanja. Komelj lucidno ugotovi, da je kritika ekologije, ki jo je postavil Jure Detela, izhajala »iz formulacij, s katerimi je utemeljil svojo kritiko metafore«.

Namreč, zahteval je vnovičen radikalen premik v simbolni mreži; po dolgem in počez je kritiziral tiste ekologije, ki živali niso videli kot dragocenih, temveč kot koristnih; kritiziral, ker niso mogli videti bitij iz drugih svetov, niso mogli spoznati neskončne dragocenosti vsakega živega bitja, ki je upravičeno do svojega obstoja. Zavračal je gospodarnost, ki jo je vzpostavil človek nad naravo; zavračal je celo uporabo besede narava, saj je bilo očitno, da gre za naravo, kot si jo predstavlja človek, da gre za entiteto, ki ji je človek zagospodaril, ne pa za naravo kot tako. Na točno takšnem odnosu so bile zgrajene ekologije. In seveda se tu pokaže prav relevantno vprašanje, morda danes še toliko bolj kot kadarkoli prej: je prišlo do tega premika, ki si ga je Detela tako želel, ali pa tudi danes ekološki boj temelji na temu, da si človek morda za hip, dva podaljša svoj obstoj na Zemlji? Kaj je v srčiki tega boja? Tu se figura Jureta Detele, njegova misel in njegova poezija, pokažeta kot nujni. Ravno tu, skozi zgoraj opisani vidik, se tako njegova poezija kot kritična misel, ob vseh katastrofalnih posledicah podnebnih sprememb, zdita še bolj relevantni kot v njegovem času. Misel Jureta Detele, ki se nemalokrat in v ključnih momentih prepleta z njegovo poezijo, prinaša poglavitno idejo okoljskega boja, tisto, ki bi morala stati v sami sredini ekologij kot takšnih, a hkrati tudi tisto, za katere se na trenutke zdi, da jo redkokatera sodobna ekologija pozna. In prav tu se vnovič pokaže, kakšen original je Jure Detela bil. Bitje pred svojim časom.

                                                                        ***

Dodatek: Beležka namenjena tesnemu tovarišu

V sami pripravljalni fazi pisanja tega zapisa, ko sem se neko noč še prebijal skozi ogromen material Detelove pesniške zapuščine, izdane v dveh knjigah, mi je družbo delal tovariš. V roke je slučajno vzel drugi del knjige Detelovih Zbranih pesmi. Po nekaj trenutkih listanja in branja me je soočil s svojim nerazumevanjem nekaterih potez same knjige, ki so mu padle v oko in si jih nikakor ni znal razložiti. Morda ga je še najbolj zmotil končni del Zbranih pesmi, kjer imamo priložnost brati priložnostne verze, kot jih poimenuje Miklavž Komelj. Čemu izdati v knjigi neke priložnostne vrstice, ki na trenutke bolj spominjajo na gole zapiske in ne na pesmi? Zakaj izdati vrstice, za katere se celo zdi, da tu nimajo svojega mesta, ker nimajo in ne morejo imeti enake pesniške vrednosti, kot jo imajo same pesmi. Recimo, da lahko nekako tako strnem pozicijo, argument, ki ga je tovariš vneto zagovarjal, v nadaljevanju pa bom poskušal svojo pozicijo, ki je nasprotovala tovariševi, prikazati na bolj jasen in koherenten način. Tovariš, da boš vedel, zakaj ti še zmeraj ugovarjam. Debate tudi nikoli nisva zaključila, zato tale beležka.

Na nek način ima morda prav – v temu, da je na nekaj takšnega pomislil. Verjetno tudi ni bil edini, ki se je s takšnim pomislekom srečal – pomislek je po svoje razumen. Vendar pa to še ne pomeni, da to, kar dragi tovariš pravi, zares drži. Po mojem mnenju je namreč napravil ključno napako. Priložnostne verze je razumel kot celoto in popolnoma spregledal širši kontekst njihove objave, torej, da gre za delčke, fragmente (ki sicer so dialektično naravnani, gibajo se ravno med delnim in celostnim), vendar so kot takšni del večje celote. Že sam pogled na kazalo Zbranih pesmi razjasni kakršne koli dvome. Pravzaprav tisti, ki so se kdaj kot bralci soočali z Detelovim opusom, zares vedo, kako malo njegovega opusa je dostopnega: za časa svojega življenja je objavil dve pesniški knjigi, tretjo je zgolj pripravil in je bila objavljena posthumno, prav tako pa so njegove revijalne objave precejšna rariteta.

Kaj to pomeni? To pomeni, da nam Zbrane pesmi v vsej svoji veličini na tisoč sedemsto straneh razgrnejo Detelov pesniški opus, njegovo celotno pesniško zapuščino. V tej potezi se knjiga zbranih pesmi razlikuje od podobnih Beletrinih založniških projetkov (in tudi nekaterih ostalih založb), ko so se odločile objaviti npr. zbrane pesmi Vena Tauferja, Nika Grafenauerja, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna itd., objava tega pa se ponavadi giblje po pravilu objave celotnega izdanega opusa (pesniških zbirk). To seveda skoraj nikoli (obstajajo seveda izjeme) ni celoten pesniški opus. Tako ima v branje dana možnost celotne pesniške zapuščine Jureta Detele še neko drugo konotacijo. Namreč, v resnici smo bralci na enega najbolj čistih in lucidnih načinov soočeni z Detelovo produktivnostjo, ki je bila več kot očitno ogromna. Ponavljamo: za dobrih tisoč petsto strani (če odštejemo Komeljeve komentarje in robne, spremne zapise), ogromna.

Prav zato so raznorazne čačke, nedokončane ali celo prečrtane pesmi, pa strani, ki vsebujejo samo eno črko, skratka vsi dokumenti, ki na videz delujejo nepomembno, na nek bistven način pomembni. Odpirajo vpogled v proces pisanja – pesem nikoli ni samo pesem, temveč za tem stoji tudi nek proces, ki ga nedokončanost, prečrtanost in samo priložnostnost razgrnejo. Kako torej odgovoriti na dvome tovariša, na njegovo pozicijo, ki prevprašuje smisel objave priložnostnega? Prvič, gre za to, da so to dokumenti z literarnozgodovinsko vrednostjo (zato tudi presojati samo literarno vrednost teh ali onih vrstic ni povsem smiselno, kajti vemo, da Detela že velja za klasika, njegovemu pisanju je bila pripisana literarna vrednost). Ti dokumenti so sedaj prvič v takšni obliki dostopni širšemu bralskemu krogu, s tem pa je tudi potencial raziskovanja Detelove zapuščine kar naenkrat večji. Drugič, zakaj so vse, še tako mimobežne besedice vključene? Vključene so zato, ker niso izključene. To je pristop, ki ga je Komelj kot arhivist in urednik zbranih pesmi izbral. Ni želel selekcionirati, ni želel dodatno vrednotiti in s tem seveda na nek način podati dodatne interpretacije Detelove poezije, ki ni potrebna. Uredil jo je po nekem določenem časotočnem redu. Prav zares pa je hkrati zanimivo, kako previden je Komelj v svoji interpretaciji; pazljiv, da ne zasenči preveč same poezije. Pojasni določene temne kotičke, poveže določene pesmi z ostalimi stvari, na katerih je Detela delal (proza, eseji itd.), predvsem pa se njegovemu ostremu očesu ne izognejo mitologizacije Detele v slovenskem prostoru, ki so, vsaj tako se zdi, recepciji Detelove poezije bolj škodovale kot pomagale. Na tem mestu si Miklavž Komelj za svoje arhivsko delo vnovično zasluži pohvalo.

                                   
zbrane-pesmi-1-in-2-del