Josip Osti: Panova piščal
Založba: LUD Literatura Leto izida: 2021
»Postavljen v vrt / sem učenec rož in ptic. / Mirno čakam smrt.«
26. junija lani je iz tomajskega v onstranski vrt vstopil Josip Osti, bosansko-slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec, antologist in literarni kritik. Priznan in nagrajen tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru je za sabo pustil obsežen opus v bosanskem in slovenskem jeziku – zadnji deli, zbirka kratkih zgodb Poper po pudingu in pesniška zbirka Panova piščal, pa sta izšli leta 2021.
»Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.«
Haiku je pesniška oblika, v kateri se je pesnik najbolj udomačil in izmojstril navidezno skopost njenega izraza, Veronika Šoster, urednica Panove piščali, celo meni, »da je haiku kar sinonim za njegovo poezijo in zanj«. Izvorno je japonski haiku, zgrajen iz dveh petzložnih in srednjega sedemzložnega verza, ena izmed redkih stalnih pesniških oblik, ki je še danes kljub porastu prostega verza močno zastopana in priljubljena. V slovenskem pesništvu je haiku vzniknil po letu 1970, leta 1971 je izšla prva slovenska zbirka haikujev Mushi mushi Milana Dekleve, nekaj let kasneje pa prvi prevod japonskih haikujev v Mali antologiji japonske lirike. Velik vpliv je imel tudi na slovensko konkretno poezijo, zlasti na ustvarjanje skupin OHO in Katalog. Tako Dekleva kot Osti v svoji poeziji ohranjata zunanjo podobo japonske forme, ki jo transponirata iz japonske silabične v slovensko silabotonično verzifikacijo, kot notranjo logiko vsebinske zgoščenosti izbrane pesniške oblike, saj upesnjujeta povezavo med naravo, spremembami letnih časov in človeško duševnostjo, s tem pa ostajata zvesta tradiciji klasikov, kot so Matsuo Bashō, Kobayashi Issa, Yosa Buson in Masaoka Shiki. »Pravzaprav je prav Osti povzdignil in uveljavil haikuje v slovenskem pesniškem prostoru, obliki je dal neko posebno žlahtnost,« je zapisala urednica in razkrila, »da je s to knjigo njegov opus haikujev presegel številko 1001, ki si jo je zadal po prvih natisnjenih knjigah haiku pesmi, kar je res ogromno.« Mislim, da temu lahko le soglasno prikimamo.
Panova piščal je pesnikova osma in hkrati zadnja slovenska zbirka haikujev, ki je začela nastajati lansko pomlad, izdana pa je bila po pesnikovi smrti. O začetkih nastajanja zbirke mi je urednica zaupala naslednje:
»Josipa Ostija sem v zbirko Prišleki kot sveža urednica povabila aprila lani, ker ga izjemno cenim kot pesnika. Kot je bilo zanj značilno, se je takoj prisrčno odzval in obenem sporočil slabe novice glede svojega zdravja. Maja mi je potem poslal rokopis Panove piščali. Prebrala sem jo še isti dan in se tudi isti dan odločila, da jo izdamo kot dodatno knjigo izven programa, saj sem si želela, da bi jo lahko praznovali skupaj z avtorjem. Žal se je junija poslovil, knjiga je bila takrat ravno v tiskarni, sem pa neizmerno počaščena, da mi jo je zaupal, in vesela, da je še videl tako postavljeno knjigo kot njeno naslovnico in oboje potrdil. Zato nanjo ne gledam kot na posthumno izdajo. Glede samega uredniškega procesa pa bi rada dodala, da je bil rokopis tako dodelan, da se razen nekaj malenkosti do tiska sploh ni spreminjal, obenem pa je treba upoštevati, da smo tudi zelo hiteli s celotnim procesom zaradi specifične situacije.«
Hitenje pa je pri branju zbirke vsekakor odsvetovano. Na videz morda preprostih haikujev z neposredno razpoznavnimi motivi narave ne smemo brati z naivnostjo, saj v sebi skrivajo izrazno moč in zmožnost upovedovanja bolj ali manj skritih življenjskih resnic, mejnikov in dejstev. Vredno je omeniti tudi razporeditev pesmi na fizični belini papirja: na vsaki strani se znajdejo trije haikuji, ki so tako ali drugače vsebinsko povezani. Prav zaradi smiselne postavitve se zbirka bere kot obširen in kontemplativen tok misli, kar je idejno skladno s celotno Ostijevo poetiko – namreč upesnjevanje toka življenja, cikličnosti narave in zbliževanje človeka s svojim bistvom, ki ga morda lahko ujame le v pesniški govorici.
Osrednje prizorišče Ostijeve poetike predstavlja vrt. Vrt kot mistični, tudi religiozni simbol postaja prostor, kjer se staplja in srečuje vse živo, pa tudi tisto, kar to več ni. Tu ni prevlade subjekta nad objektom, temveč gre za harmonijo vseh bitij in stvari, ne glede na njihovo navidezno drobnost ali veličino. Zbirka se kot taka postavlja v opozicijo sodobnemu in hrupnemu urbanemu okolju, ki je od časa modernizma stalnica poezije, in ga zamenja z milino flore in favne. Tako smo priča moči še tako drobnih stvari, kot so spomladanski zvonček, polž ali ptica: »Ne piha! To se / na bambusovih vejah / gugajo ptiči.« Impresionistične podobe neogrožene in neogrožujoče narave se nam odstirajo v glasbi pesniških miniatur, ki odzvanjajo kot pesem hvalnica ljubezni – medčloveške in nadčloveške.
Vseeno pa se mi glavna tema dotične zbirke zdi dihotomija med življenjem in smrtjo, ali raje, kako se življenje in smrt dopolnjujeta, izpopolnjujeta, ne pa izključujeta. Vez med obema predstavlja ljubezen, ki pri Ostiju postaja nekaj povsem duhovnega in presežnega: »Tihotapiva / ljubezen čez mejo med / rojstvom in smrtjo.« Kljub erotičnim motivom, ki v Ostijevem opusu niso tuji, poezija nikoli ne zapade v pretencioznost ali pasti izžetih metafor, ampak izžareva absolutno predanost tako v prisotni kot v odsotni ljubezni, zaznamovani z nostalgijo. Predvsem v zadnjem razdelku je most med lirskim subjektom in pesnikom najbolj porušen. Zavedanje smrtnosti in verjetno tudi Ostijeve realne situacije v teh haikujih doseže vrhunec in je kot neizogibno soočenje z ustrojem časa in bolezni izjemno prepričljivo in ganljivo. Pesmi so polne nežne refleksije o bližajoči se smrti, o odhodu ljubljenih, samoti, hkrati pa izžarevajo voljo in veselje do življenja, zlasti v motivu sonca: »Vesel sem, da bo / tudi po moji smrti / vse grelo sonce.« Zadnjo stran zbirke tako poleg smrti preveva tudi upanje, ki ga pesnik polaga tako v druge pesnike in pesnice (»Morda se pesmi, / ki jih nisem napisal / spomni drug pesnik.«) kot v lastne besede, ki jih je pustil za sabo. S to mislijo lahko zaokrožimo nazaj do naslova zbirke – do panove piščali. Gre za pastirsko glasbilo, ki je po razlagi grške mitologije (2. knjiga Ovidijevih Metamorfoz) nastalo, ko se je nimfa Siringa v begu pred Panom spremenila v močvirno trsje. Piščal, ki jo je Pan naredil iz trsja in voska, naj bi od Grkov prevzeli tudi Etruščani in Rimljani, njeni zvoki pa naj bi spremljali razna slavja – tako srečna kot nesrečna. Naslovno glasbilo tako lahko istočasno predstavlja radost in otožnost, hvalo življenja in pozdravljanje smrti, kakor zapiše tudi pesnik sam: »Vsaka moja / pesem o smrti hvali / večno življenje.«
Vsekakor gre za zbirko, ki jo (lahko) preberemo v eni sapi. A kljub temu se k njej moraš vrniti, ji pustiti zadihati in jo naslednjič spustiti še bližje. Ob branju sem morala pustiti, da se pesmi razraščajo v meni, kakor da sama postajam vrt pesniške besede, ki jo z vsakim branjem razumem malo bolje (no, ali pa malo drugače). Vsekakor je Josip Osti mojster besedne umetnosti in uspe v miniaturni formi haikuja upesniti tiho veličino narave in njene spremenljivosti, skrivnostnost življenja in smrti, raznovrstne prihode in odhode, ljubezen in na drugi strani trpko bolečino. Pri vsem tem pa ostaja skromen, čuteč opazovalec vsega, tudi tistega komaj vidnega. V svojem bistvu je to poezija človečnosti, majhnih trenutkov, ki ob razmisleku ponujajo meditacijo o eksistencialnih, ontoloških in poetoloških vprašanjih. Kot taka je Ostijeva poezija večna, tankočutna in dostopna vsakomur, ki ji je pripravljen nameniti čas in občutljivost, ki ga tako večplastna pesniška beseda zahteva. V zbirki Sence kresnic beremo: »Poznam žive, ki / so že mrtvi, in mrtve, / ki so še živi,« Panovo piščal pa zaključi pesem: »Ne bom mrtev, ko / bom umrl, mrtev bom, ko / me pozabijo,« in mislim, da si prav slednja zbirka zasluži velik poklon, saj ne zapečati vrat v Ostijev pesniški vrt, ampak jih še naprej odpira – in kot takšna, sem prepričana, ne bo zlahka utonila v pozabo.
______________________________________________
Lektorirala: Anja Grmovšek
