Josef Škvorecký: Strahopetci

Založba: Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki)
Leto izida: 2018
Prevod in spremna beseda: Nives Vidrih 

V zbirki Moderni klasiki je v prevodu Nives Vidrih, ki je napisala tudi poglobljeno spremno besedo, izšel romaneskni prvenec Strahopetci velikega češkega (in kanadskega) prozaista 20. stoletja, disidenta, Josefa Škvoreckýja. To je že njegov peti v slovenščino prevedeni roman, od tega tretji z istim glavnim likom. Poleg Strahoptcev Danny in druščina nastopajo še v romanih Prima sezoni ter Inženirju človeških duš.

Roman podaja satirično sliko kvaziupora proti okupatorju. Upor, revolucija, boj proti okupatorju, vse to so oznake za nekaj plemenitega, močnega. Taki junaki so praviloma prikazani kot neustrašni, kot nosilci idej, kot ljudje, ki dajo za obrambo domovine vse. Kot taki so nemalokrat idealizirani. V romanu Strahopetci pa so tako revolucija kot njeni junaki osmešeni. Škvorecký kot satirik par excellence razkriva in smeši tedanjo provincionalno politiko, s čimer si je povzročil nemalo težav. Na izid romana je čakal 10 let, po izidu pa so se težave z oblastjo, cenzuro nadaljevale, kar je botrovalo k temu, da je naposled prebegnil v Kanado.

Roman, pisan v obliki dnevniških zapiskov mladega gimnazijca Dannyja, govori o zadnjih dnevih 2. svetovne vojne. Dogajanje je postavljeno v izmišljen manjši kraj Kostelec, ki leži ob češko-nemški meji. Hitler je mrtev, nemška vojska se umika, poleg njih se v mesto zgrinjajo vojni ujetniki, širijo se govorice o prihodu Rdeče armade.

Mestna oblast, ki je odkrito sodelovala z okupatorjem, zasluti priložnost uprizoriti revolucijo, in se na ta način pred bližajočo se rusko vojsko prikazati v najboljši luči. V romanu ne nastopajo resnične zgodovinske osebnosti, tudi ni govora o idealiziranih herojih, nečloveškem trpljenju, temveč kaže pot, kako preživeti vojno ujmo, ne da bi pri vsem tem pozabili uživati življenjske radosti, kot so zmenkarije, glasba …

Mladi pripovedovalec se, tako kot drugi, zaveda bližajočega se konca vojne, zato niti ni čudno, da svoje misli usmerja v prihodnost. V študij in džez, ki ima v romanu kar veliko vlogo in ga lahko beremo tudi kot metaforo svobodnega izražanja, drugačnosti, sprejemanja, oziranja mladine proti Ameriki, proti prihodnosti (dočakali pa bodo Sovjetsko zvezo). To se vidi npr. v dialogih, ki se berejo sočno in tekoče. Mladi govorijo obsceno, mestoma prostaško, čemur je sledila tudi prevajalka.

»Pa nam bodo dal orožje?« je rekel eden.

»Prst v rit,« je rekel Lexa.

»Ampak moramo pa it proti komunistom, kaj?«

»Seveda. V interesu domovine.«

»Modeli, tole je peklenski žur,« je rekel Benno.

»Ti rečem,« je dodal Harýk.

»A o Nemcih se ne govori več?«

»Ne. So se že skidal.«

»Kaj pa se potem še zafrkavamo?«

Kar dela protagonista, ki ni brez avtobiografskih potez (ljubezen angloameriške kulture, jazza, deklet, otroštva, preživetega v majhnem mestu), zanimivega, je njegova zmožnost biti priljuden. Kjer koli se prikaže, se znajde, je kot nekakšen manipulant brez zlih misli. Mamo poljubi za lahko noč, da je ne skrbi, upornikom stori kakšno uslugo, da vidijo, da je njihov, damam laska, angleško govorečim vojnim ujetnikom najde bivališča ipd. S tega vidika bi roman lahko označili za vzgojnega. V dolgih pasažah, ko razmišlja o dekletih ali o zmenku z njimi, si v mislih izriše vse mogoče scenarije, vse njene odgovore, da bi bil karseda pripravljen. Slasti ljubezenske zveze mu sicer nikoli ne uspe potešiti, kar pa ga po drugi strani ne potre preveč. Njegova tekanja za dekleti, ki so znana celotnemu mestu, vodijo v za bralca zabavne prigode.

V prvih dneh revolucije gre, kot že rečeno, bolj za to, da bi se oblasti pokazale v dobri luči,  da bi nekaj ukrenile. Namesto urjenja in drznih akcij mlade pošiljajo na brezmiselne pohode po mestu. Danny sploh ne skriva, da se je priključil zaradi vtisa na dekleta. Ob eni taki skupini se vštric priključi mama enega od korakajočih in sina sprašuje, kaj bi jedel. Celoten roman je prežet s humornimi situacijami in domislicami (npr. ko prebivalci na oknih menjajo zastave, misleč da so prišli Rusi).

Toda ko naposled pride do bojev, med umikajočo se nemško vojsko, domačini in Rusi, so žrtve na vseh straneh. V bojih se nepričakovano izkaže prav Danny, ki s kompanjonom raztreli nemški tank. General ruske armade mu želi javno izreči zahvalo, kar Danny proti pričakovanjem zavrne. S tem simbolno izstopi iz kroga strahopetcev, pisatelj pa nakaže, da maja 1945 miru še ne bo. Strahopetci so polni mladostniškega optimizma in naivnosti; ne spomnim se nobenega drugega romana, ob katerem bi tako močno reflektiral spomine na lastno mladost. Ali bral o vojni na tak način, kot to počne Škvorecký; vojno, junaštva, pomanjkanje, izgubo daje v ozadje, v ospredju pa so prepričanost o koncu vojne in o življenju po njej. Vsekakor je dobrodošlo pisanje, ki se bere lahkotno, mestoma humorno, satirično, obenem pa omogoča poglobljen uvid v številne teme, kot so 2. svetovna vojna, medčloveški odnosi, ljubezen in glasba.