Jose Saramago: Kameni splav

Prvi portugalski Nobelov nagrajenec, ki je na domačih tleh zaradi svoje kritičnosti do katoliške vere nenehno buril duhove, je Kameni splav napisal davnega leta 1986 kot odziv na politično situacijo, saj sta Portugalska in Španija v tem času postali članici Evropske skupnosti. Potem ko Joana Carda v tla z brestovo vejo zariše črto, ki je ni mogoče izbrisati, ko Joaquim Sassa brez napora v morje zaluča zanj milo rečeno malce pretežek kamen, ki noče pristati, ko tretjemu izmed glavnih junakov, Joseju Anaicu, začne slediti ogromna jata škorcev, ko v sosednji Španiji razparani niti nogavice Marie Guavaire kar ni videti konca in ko Pedro Orce edini začuti, da se tresejo tla, sledi katastrofa, ki jo spremlja apokaliptično vzdušje, na moč podobno tistemu, ki ga je zaslediti že v epidemiji slepote, bele nadloge, ki v avtorjevem najodmevnejšem romanu, Eseju o slepoti, zajame celotno populacijo. Omenjeni dogodki, pravzaprav pripetljaji, povzročijo, da Pirenejsko gorovje začne pokati, Iberski polotok pa se odcepi od preostale Evrope oz. Francije in splava po vodi ter se najprej začne počasi premikati proti Zahodu. Turisti v paniki zapustijo svoje počitniške destinacije, ravno tako jo popiha najbogatejši sloj, revni pa naselijo opustošene hotele, da bi vsaj tokrat nekoliko izživeli svoje sanje. Temu sledijo še številni prometni zamaški, pomanjkanje goriva in hrane ter politiki, ki z nesmiselnimi puhlicami prikrivajo svojo nesposobnost. Avtor se v zanj značilnem ironičnem slogu navezuje zlasti na politiko Španije in Portugalske, ob čemer je slednji namenjena nehvaležna vloga, saj se nanjo v senci Španije pogosto pozablja, ne izpusti pa niti angleškega Gibraltarja ter Amerike, ki v situaciji pod pretvezo, da bo brez zadržkov sprejela morebitne prišleke, kot običajno išče koristi zase.

Enigmatični dogodki združijo omenjene protagoniste romana, ki se, ko začne premikajočemu otoku groziti, da bo trčil z Azori, odpravijo na pot proti razklanim Pirenejem, da bi videli razpoko in morje. Če je v Eseju o slepoti glavne junake, predvsem Zdravnikovo ženo, ki je edina imela oči, ki vidijo, spremljal Pes, ki liže solze, ta vloga tokrat pripade psu, poimenovanem Stanovitni, ki ne laja in ima peklensko poreklo, kar predstavlja še enega v nizu nenavadnih dogodkov. Med potujočo špansko-portugalsko zasedbo se kmalu rodi ljubezen, ki omogoči, da se junaki nekoliko distancirajo od kaosa in se umaknejo v svoj intimni svet, ta pa je podobno kot v Eseju o slepoti tudi edini prostor, v katerem človek lahko na novo osmisli lasten obstoj in tako preseže nesmiselnost “apokalipse”, ki se nevzdržno približuje. Na simbolni ravni ljubezenska občutja med glavnimi junaki odprejo tudi zmožnost prijateljskega, nekonfliktnega odnosa med vsemi, a predvsem med sosednjima državama, kar pa se na koncu ne uresniči, saj se med paroma pojavijo konflikti, ki se ironično realizirajo v nosečnosti Marie in Joane, ki pa žal ne vesta čisto zagotovo, kdo je oče še nerojenih otrok.

Roman je napisan v Saramagovem prepoznavnem slogu z dolgimi povedmi, ki spominjajo na zares zapleten tok zavesti, ter na določenih mestih obogaten še z še intertekstualnimi postopki (v vlogi veleposlanika nastopa kar sam David Copperfield, uporablja prispodobe iz Don Kihota, omenja številne portugalske avtorje in se medbesedilno navezuje na viteške zgodbe, mitologijo ter svoja prejšnja dela) in samonanašalnost, ko komentira izbrane pripovedne postopke ter dogodke in like. Roman bi zaradi naštetega zlahka uvrstili med postmodernistične primerke svoje vrste, znotraj tega pa zaradi obilice nenavadnih, čudežnih dogodkov v magični realizem, saj se je avtor za časa svojega življenja navduševal nad književnostjo Latinske Amerike, a mu za vključitev v omenjeno smer umanjka eden izmed ključnih kriterijev. Če je vnebovzetje Remedios prelepe v enem najpomembnejših del magičnega realizma predstavljeno kot nekaj popolnoma običajnega, to za dogodke v obravnavanem romanu ne velja, saj sprožijo pravi kaos in številna samospraševanja glavnih junakov, zato lahko sklenemo, da gre za žanrsko sinkretični roman, v katerem se prepletajo elementi postmodernizma, magičnega realizma, fantastičnega romana in parabole.

Kameni splav je nastal pred omenjenim Esejem o slepoti, ki je izšel leta 1995, in se, če sklenem primerjavo, zdi bolj izčiščen. Konec v slednjem prinese razrešitev in tako človeštvu povrne upanje, česar za Kameni splav ne morem z zagotovostjo trditi; idejno sporočilnost dela je mogoče dojeti na številnih ravneh, a so vse nekoliko nejasne. V primerjavi z Esejem o slepoti je manjši tudi suspenz, ki ga na trenutke moti sicer veličasten Saramagov slog s številnimi že omenjenimi dolgimi povedmi in vrinjenimi stavki ter avtorjevimi monologi in komentarji, ki se jim redno predaja, kar lahko povprečnega bralca odvrne od branja sicer izvrstnega romana.