Joanne Ramos: Farma
Založba: Mladinska knjiga Leto izida: 2019 Prevod: Alenka Moder Saje
V prvencu ameriške Filipinke Joanne Ramos, ki je bil ob izidu leta 2019 ameriški bestseller, zasledimo več plati: družbenokritični, rasni in ekonomski problem priseljencev, ki so v upanju, da dosežejo ameriške sanje, primorani opravljati še tako nepredstavljiva dela, kot je nadomestno nosečništvo. Hkrati spremljamo osebno zgodbo in stisko mlade ženske, ki je prisiljena začasno zapustiti nekajmesečnega otroka zaradi nove »službe«, nasproti nje pa je pisateljica postavila lik mlade, ambiciozne, uspešne poslovne ženske, ki za stiske svoje »stranke« nima preveč posluha, saj je le ena izmed mnogih, ki ji bodo prinesle zaslužek.
Glavna protagonistka je Jane, mlada in plaha filipinska samohranilka, ki je že zaradi svojega porekla in pomanjkanja izobrazbe primorana opravljati temu primerna dela, bila je namreč gospodinja in varuška v bogatih družinah. Prek nje spoznamo družbeno sliko azijskih priseljencev, ki živijo iz rok v usta, nagneteni so v majhnih podnajemniških prostorih in so kritični do sebe in svojih uspešnih sorojakov. Težki ekonomski pogoji prisilijo Jane, da sprejme ponudbo »gostiteljice« (naziv za ženske, ki so nadomestne nosečnice) v ustanovi Zlati hrasti, locirani na privatnem posestvu. S tem pristane na sodobno obliko zapora, saj so ženske tam ločene od zunanjega sveta in pod popolno kontrolo, tako glede prehrane kot prostega časa ali gibanja na svežem zraku, za kršitev pravil pa so kaznovane. Jane se spoprijatelji z Reagan, mlado ameriško punco, čigar motiv za nadomestno nosečnost je drugačen. Reagan želi biti koristna in pomagati neznani ženski priti do otroka ter je, za razliko od Jane, izobražena, samozavestna in bolj uporniške narave. Poleg njiju pa spremljamo tudi zgodbo Lise, ki je v Zlatih hrastih že tretjič izključno zaradi zaslužka, kritizira ustanovo in jo poimenuje Farma.
V Zlatih hrastih pa ni vse tako lepo, kot so si predstavljale. Vodstvo in zaposleni jih dojemajo kot številke in se tako o njih pogovarjajo. Zanima jih le to, da nosečnost poteka pravilno, ker zdrava nosečnost in rojstvo otroka za račun bogatih naročnikov prinaša lastnici Farme velikanski zaslužek. Vodja inštitucije Mae sicer želi pokazati, da so ji gostiteljice pomembne, v resnici pa so zanjo le objekt. Je preračunljiva in edino, kar jo zanima, sta dobiček in odprtje še ene, boljše ustanove. Njeno popolno nasprotje je glavna protagonistka Jane, ki premore ogromno empatije za ljudi okoli sebe; do njene hčerke, sestrične ali sostanovalk v Zlatem hrastu. Prav ta razlika med njima in različno dojemanje sveta privede do tega, da Jane zapade v stisko in iz obupa pobegne v želji, da pride do svoje dojenčice, od katere je popolnoma ločena.
Naslov romana in njegova naslovnica (piramida nosečnic, na njenem vrhu pa elegantna poslovna ženska) nam takoj data vedeti, o čem bo tekla zgodba in s čim se bomo bralci spopadli. Zanimivo dejstvo je, da so prav vse vloge v romanu ženske. Zgodba teče linearno, v tretjeosebnem pripovedovalcu pa se izmenjuje perspektiva med štirimi ženskami, ki imajo različne namere glede tega, kaj počnejo in kaj prinašajo družbi. Zgodba proti koncu postane napeta, sluti se celo neugoden razplet, predvsem za protagonistko, zato je toliko bolj presenetljiv Epilog, vendar v slabem pomenu besede. Glede na konstantno, v dobri meri veliko napetost skozi roman, bralec pričakuje veliki finale, dobi pa konec, ki ni skladen s preostankom zgodbe, in zmedene občutke glede glavne protagonistke. Glede na to, da je roman naravnan moralistično, mu je bistvo le tega spodletelo. Bralec dobi vtis, kot da pisateljica ni imela ideje za kvaliteten zaključek, čeprav bi lahko, glede na suverenost pisanja, zgodbo zaključila na enako presunljiv način. Morda je pisateljica želela le srečen konec za vse, kar pa, glede na tematiko, ni mogoče.
Farma kot prvenec si nedvomno zasluži pohvalo, že zaradi teme, ki je čedalje bolj aktualna, saj nadomestne nosečnosti niso nič novega, k njej se vse pogosteje zatekajo sodobne ženske. Ali je to sporno ali ne, je odvisno od vsakega posameznika, zagotovo pa postane pereča tema za pogovor, ko se vanjo vmešajo politika, interes kapitala ter osebni pogledi in prepričanja o materinstvu. Na trenutke je prav zaradi tega naporna za branje (v dobrem smislu), ker z načinom, s katerim pisateljica opisuje dogajanje in občutke prebivalk, prisili bralca, da o tem razmišlja in se poglobi v samo problematiko. Ob branju romana se sprašujemo o etičnosti takšnega početja, ali je človeško in moralno sprejemljivo »posojati« svoje telo v ta, nedvomno pozitiven namen, pa vendarle, gre za uslugo proti plačilu. Ali tudi na tako osebnem in intimnem področju res velja načelo neoliberalizma, da denar lahko kupi vse, tudi otroka?
