Joanna Bator: Temno, skoraj noč

Najprej me je očaral slog. In me potem presenečal znova in znova, vseh 500 in nekaj strani. Na začetku, z opisovanjem revščine, ki »povsod zveni enako, eden izmed njenih zvokov pa je izsesavanje ostankov hrane iz piškavih zob, izpod zanikrno narejenih kron, sesanje in cmok, cmok«, ali pa obraza sopotnika »v barvi prežganke iz šolske menze«, z velikim okroglim nosom, »tako preluknjanim od por, da bi na njem lahko sadili krompir«. S primerami iz blata, solz in premogovniškega prahu, tako telesnimi, a nikoli primitivnimi, banalnimi, predvidljivimi. S hišo, »ki je trpela za nekim kroničnim dermatološkim obolenjem«, njenimi stenami, prekritimi z »lišaji, med katerimi so cveteli sveži mehurji opeklin …« Navdušujoče gnusno! Pa s pripovedovanjem, homerskimi digresijami, ki jih prožijo vsakdanji predmeti, na primer oranžen plišast medvedek, najden v kleti, ki na naslednjih nekaj straneh, izgubljenih v spominih, postane Hans in NDR, eden od osrednjih likov v otroštvu glavne junakinje Alicje. Z njimi se, »kot kovanec, ki pada«, Alicja spušča vse »globlje pod podlago resničnosti«, pod podlago čudnih, razvezanih monologov domačinov, ki spominjajo na tok zavesti, v resnici pa so s svojimi »pokvarjeno pivo vodko zdaj delajo iz praha namesto iz hmelja« ali »mokaomukamojakrva« bolj tok floskul, banalnih vsakdanjosti.

Takšni so tudi liki romana Joanne Bator, prebivalci umirajočega premogovniškega Wałbrzycha: pogreznjeni v blato brezupne realnosti, brez moči, da bi se dvignili iz njega, čeprav jih duši in razjeda. Zato se jezijo, najraje na internetu, v Gnojnici, kot Batorjeva imenuje poglavja, »prepisana« z internetnega foruma. Jezijo se in pritožujejo v svojem razvezanem umovanju ter kujejo zarote o Mussadamu Husseinu, zastrupljevalcu mestnega vodovoda, izživljajo frustracije nad cigani in Poljakinjami, ki naj bi v tujini veljale za »lahke« (»padajo samo na sladke ksihtke, takoj majo mokre hlačke poljskega normalnega dedca pa niti pogledajo ne«) in s tem po neki zmešani logiki uničevale Poljsko, redčile »čisto poljsko kri«. A če se sprva zdi, da je Wałbrzych pod površino zgolj prašen, zamaščen, morda malo plesniv, se skozi roman, z Alicjenim raziskovanjem razkrije mnogo bolj zastrašujoča, čez in čez pregnita resničnost. Alicja se je v svoje rodno mesto namreč vrnila kot novinarka, da bi napisala reportažo o treh izginulih otrocih, Andżelki, Patryku in siroti Kalinki, na koncu pa se znajde v središču boja proti kriminalni organizaciji, ki snema in razpečuje otroško pornografijo. Želela je le intervjuvati najbližje pogrešanih otrok, zbrati material in se vrniti domov v Varšavo, a se zaplete: v spomine na otroštvo, predvsem starejšo sestro Ewo, ki jo je vzgajala namesto domnevno preminule matere in očeta, stalno pohajkujočega okoli bližnjega gradu v iskanju zaklada, legendarnih biserov kneginje Daisy; v mrežo nenavadnih dogodkov – vdorov v hišo, neznancev, ki jo ponoči opazujejo z vrta, vzponom lokalnega mesije …

Roman tako stalno niha med kriminalko in gotsko fantastiko. V središče je postavljeno raziskovanje preteklosti, ki se v Alicjino sedanjost podaljšuje z nenavadnimi liki mačkaric – Divje Bare, Apolonije Kitti Kitti, Babičke, Neže Mačje šape, Brigite Mačkovič … – samotarskih, brezdomnih žensk, običajno nevidno živečih po mestih in gozdovih, v hudih časih pa združenih v boju proti mačkojedom. Tako je bitja brez oči, narejena iz ektoplazme, mešanice »solz in premogovniškega prahu«, poimenovala Ewa. »’Mačkojedi,’ je rekla Ewa, ‘so povsod, vsakič prevzamejo drugo podobo, Kamela. So vzdržljivejši od kamele, močnejši od nosoroga. Požrešnejši od ljudožerskega morskega psa. Obstajajo in žrejo. Pronikajo skozi stene, skozi telesa, kadar pa se prebijejo v notranjost, zaradi njih vse zgnije in se napolni s smrdečo meglo …’« Pronicajo skozi razpoke v telesih in dušah ranjenih, zlorabljenih otrok, neljubljenih, ki nimajo nikogar, da bi jih obvaroval. Pridejo v času, podobnemu novembru, med »jesenjo in dolgo poljsko zimo, ko smo živeli na robu na robu, v negotovosti«, v času, ko se »odpirajo prehodi.« So način, kako Batorjeva tematizira zlorabo in nasilje nad otroci, so »poosebljeno« zlo (Temno, skoraj noč je, kot Lewisov Menih, ki se v romanu večkrat pojavi, na nek način zgodba o boju med dobrim in zlim), a ne tisto aktivno, delujoče – škodujejo namreč vedno ljudje – temveč tisto, ki pride po samem dejanju nasilja in, ob pomanjkanju skrbi in ljubezni, povzroči, da »vse zgnije«, se nepopravljivo pokvari, bolečina pa prenaša na naslednje generacije. In »vsepovsod jih je polno, mačke to čutijo […] Požrli nas bodo, če ne bomo nič naredili, punca, požrli in niti ‘mljačka’ ne bodo rekli,« kot je Alicjo opozorila Divja Bara, varšavska mačkarica, o kateri je novinarka napisala svojo prvo daljšo reportažo.

V to tematsko jedro, ki se razkriva skozi skoraj fantastično, s pripovedovanjem nenavadne sestre Ewe in legendami o Knežjem gradu zaznamovano motiviko, je nato umeščena skoraj detektivska pripoved o iskanju izgubljenih otrok in odkrivanju ugrabiteljev. Batorjeva nasproti zgodbam o mačkojedih, mačkaricah in biserih kneginje Daisy ter socialnorealističnim opisom bivanjskih razmer v propadajočih blokovskih naseljih postavlja prizore zasledovanja, prisluškovanja skrivnim sestankom, pretepanja, raziskovanja podzemnih hodnikov, erotike. Ti dajejo romanu zanimiv žanrski pridih, ki same vsebine, predvsem dveh prevladujočih tem, nasilja nad otroci in podobe sodobne Poljske, nikakor ne trivializirajo, temveč prej poživijo branje, dodatno pritegnejo bralca. Kljub vsemu Temno, skoraj noč vsaj tematsko verjetno ostaja precej težavno branje, ki pa se odlikuje (kar velja tudi za pisateljičin prejšnji, ob podobnem času lani v slovenščino preveden roman Peščena gora) po pronicljivem vpogledu v sodobnost, združenim s poglobljenim znanjem o preteklosti ter senzibilni obravnavi najtemnejših oblik človeške eksistence.