Jiří Kočica: Izvirnik
Založba: Mladinska knjiga Leto izida: 2019
Leta 1917 je pod nazivom »Fontana« na razstavo Društva neodvisnih umetnikov v New York prispel na glavo obrnjen pisoar s podpisom »R. Mutt«. Je bil podpis mišljen kot aluzija na revščino (»Armut« v nemščini), bogastvo (»richard« predstavlja v francoskem slengu izraz za snoba) ali izdelovalca pisoarja (J. L. Mott)? Ga lahko razumemo kot psevdonim francoskega umetnika Marcela Duchampa, ki je s tem delom zaslovel in sprožil val konceptualizma, ki še danes predstavlja dobršen del moderne umetnosti? Ali je Richard Mutt dejansko živel in bi bilo potrebno Duchampa obtožiti kraje kreativne ideje?
»Fontana« je v preteklih nekaj letih že najmanj dvakrat vzburila domišljijo slovenskih umetnikov. Leta 2017 je pisatelj in režiser Goran Vojnović posnel kratki igrani film »Fontana«, v katerem se domnevno izgubljeno izvirno delo ponovno najde kot navaden pisoar v nekem zakotnem slovenskem lokalu. Dve leti kasneje je izšel romaneskni prvenec Izvirnik slovenskega kiparja, esejista, pesnika in pisatelja Jiříja Kočice, s katerim se je avtor letos uvrstil med pet finalistov za nagrado kresnik.
Kočica nam predloži nekakšen hibridni roman, ki ni zgolj leposlovje, temveč tudi dialoški esej. Ne zgolj fikcija, temveč tudi poigravanje z zgodovinskimi dejstvi, podobno morda romanom francoskega pisatelja Érica Vuillarda (Dnevni red idr.). Niti ne zgolj knjiga kot kopica besed, temveč tudi razstavni katalog in multimedijski projekt, kajti roman vsebuje tudi množico upodobitev omenjenih umetniških del, ob zaključku pa nas povabi na spletno stran, ki pripoved popolni in razširi.
Izvirnik je sestavljen kot portret 20. stoletja. Znotraj tega okvirja spremljamo protagoniste med Slovenijo, Francijo, Združenimi državami Amerike in Argentino, pri čemer nas avtor nelinearno premika naprej in nazaj v dogajalnem času ter nam vsakokrat ponudi zgolj majhen vpogled v neko trenutno dogajanje ali retrospektivne uvide. V, gledano pragmatično, optimalnem primeru dobimo s temi izseki naslednje koščke sestavljanke, kajti celoten roman se lahko bere tudi kot svojevrstna kriminalka. A sam vidim največjo odliko – in hkrati največji problem – Izvirnika v esejistični nasičenosti. Užitek intelektualnega se manifestira v odličnih diskusijah o umetnostni zgodovini (kanonu, poetikah in etiki), aktualni politiki in polpretekli zgodovini, filozofiji, psihologiji, etimologiji in mnogih drugih temah. Med vrsticami se ne odstira zgolj naklonjenost nekaterim avtorjem, kot na primer Freudu, temveč tudi redko videna ljubezen do slovenskega jezika, recimo ob polemiki o besedni družini pojma »čut«. A po drugi strani imamo zaradi te kopice referenc pred seboj roman, ki za popolno izkušnjo od bralca zahteva poznavanje širšega spektra sekundarne literature oziroma večkratno branje, prvič na ravni same pripovedi, zatem na ravni predočenih idejnih konstruktov in interpretacij.
Osnovna premisa romana je vprašanje avtorstva in usode »Fontane«. V središču pripovedi se nahaja par, ki je – v nasprotju z drugimi osebami, navedenimi s polnimi imeni – označen zgolj s K. (najbrž prej Kočica kot kafkovski soimenjak …) in D. Sredi življenjske prelomnice, ki bi bila že v osnovi velika preizkušnja za mlada študenta, K., sicer doktorand umetnostne zgodovine, po naključju spozna osebo, ki ga požene globoko v zajčji brlog. Med anksioznostjo in nevrozo nihajoči K., ki je že sam gojil dvome in iskal smisel, prične dokončno in zagnano preizpraševati vse, kar je do tedaj vedel o umetnostni in polpretekli zgodovini, ter slednjič, oviram navkljub, najde neko novo poslanstvo. Koliko od zapisanega je avtobiografskih drobcev, je znano zgolj Kočici samemu. Ob K. in osebi, ki mu spremeni perspektivo, se naniza prgišče posameznikov, tako ali drugače povezanih s »Fontano«. Med njimi se sredi neke nadgrajene oblike resničnosti znajdejo tako dejanske kot izmišljene osebnosti, na čelu z Richardom S. Muttom samim. A sleherna oseba je predstavljena v odnosu do svoje družine, prijateljev in neposrednega okolja, pri čemer spoznamo dinamiko in ponekod patologijo teh medčloveških razmerij. Od bojev med lastnimi željami in pričakovanji družine do ujetosti in izpostavljenosti nemilostnim ideologijam. Dojemanje in izražanje teh oseb sta pogojena s časovnim okvirjem, znotraj katerega živijo. Kot žrtve notranjih ali zunanjih spon pa K.-ju predstavljajo ne zgolj opozorilo, temveč tudi gonilo za nadaljnje, jasneje strukturirane boje za prevlado resnice nad po njegovem mnenju kolektivno sprejetimi lažmi, kar nakazuje odprt konec.
Izvirnik je po svoji strukturi hkratne kronike, eseja in žanrskega izdelka vsekakor navdušujoče večplastno delo, ki pa si je morda zadalo za odtenek preveč. Tudi brez ene ali dveh pripovednih stranpoti bi bilo mogoče prepričljivo podati srž te zgodbe. Kljub temu bo roman zadovoljil tako bralce v iskanju kratkočasnejše literature kot tiste, ki iščejo stimulativnejše branje.
