Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo

Založba: Goga
Leto izida: 2019
Prevod: Urša Zabukovec 
Spremna beseda: Urša Zabukovec 

Zemlja, po kateri stopamo je svojevrsten roman, saj se ne trudi polniti strani z gostim, nepreglednim dogajanjem. Njegova narativna moč temelji na dokaj preprosti ideji, ki je potem v kratkih poglavjih, ki odločno sekajo zgodbo na boleče jasne prizore, premišljeno izmozgana svojih žlahtnih polemičnih potencialov. Carrasco nedvomno pioniri razgiban, sicer težko berljiv pripovedni slog, kjer se mora naše osredotočenje pogosto kar sredi stavka zamakniti v drug čas, na drug kraj. Kronologija je tako le nek stranski in abstrakten pojem, ki se povsem podreja subjektivnemu izkustvu nastopajočih likov. Kako le naj ne bi bila, ko pa karakterji tekom našega listanja strani ugotovijo, da je navidezna resničnost sedanjosti le pretkan izum, ki naj bi jim menda zagotavljal srečo. Pri tem izumitelj naivno predpostavlja, da ve več o sreči od same narave, njene stvariteljice, in s to idejo se začne prvo poglavje.

Danes me je sredi noči zbudil hrup, so prve besede, ki jih preberemo. Izreče jih Eva Holman in v njih čutimo sledi prvinskega strahu. Eva ni povprečna ženska, kot bi morda lahko namigovalo njeno ime. Je žena uveljavljenega, a odsluženega starega in do onemoglosti bolehavega poveljnika, ki je svojo kariero s krvjo in odločnostjo posvetil služenju Imperiju, ki se je na neki točki v alternativni zgodovini odločil zavzeti svet, povzdigniti svojo raso ter podjarmiti ostanke. Izgarani par sedaj žanje poganjke njegove krvoželjnosti in je svoj monoton preostanek življenja namenjen odživeti v idilični in eksotični zavzeti Španiji. Zmoti pa ju prav tisti ostanek, ki bi moral trpeti nekje daleč od časopisov, daleč od tukaj in še dlje od oči. To je ta nočni hrup, za katerega se izkaže, da je le zamazan in povsem molčeč moški. In čeprav Eva ni povsem navadna ženska, njen spol tu igra nekakšno vlogo. Prav tako kot njenega moža Iosifa, so tudi njo vzgajali v patriotičnem duhu. Živela je v mitu sreče, ki se ji kasneje tako zagabi, da jo skoraj pripelje do samomora. Svoja prepričanja oziroma prepričanja Imperija pa kot pripadnica nežnejšega spola nikoli ne potrebuje zagovarjati z dejanji. In prav to jo na našo in tudi njeno srečo ugonobi. Dejstvo, da lažnih mitov ni zacementirala vase, ji zdaj v trenutku preizkušnje omogoča treznost. Berača se boji, a vendar mu začne prinašati hrano. Njegova molčečnost je v resnici norost, v katero ga je pahnil Imperij, ko ga je odtrgal od njegove posesti, na kateri sedaj berači. Med njima se splete vez. Ne prijateljska, ne čustvena. Carrasco večkrat zapiše, da ljudi povezuje le bolečina.

Beraču je ime Leva. Sčasoma začne Evi pripovedovati svojo zgodbo iz delavskega taborišča. Ona se že zelo hitro zaveda, da je njeno početje nadvse nevarno in kmalu napove svojo pogubo. Taka interakcija z domorodci je namreč strogo prepovedana, ona pa ga na posestvu celo skriva. Eno glavnih vprašanj je: zakaj to počne? Velik vpliv na to je gotovo imela moževa grozljiva zgodba, način, kako je razkrita, in pa moževa osebnost, njegov izgled. Potrebno je le, da začne s pripovedovanjem v napol tujem jeziku in Evina domišljija je že pripravljena zapolniti nerazumljive vrzeli. Tako tudi mi nikoli zares ne spoznamo popolne resnice. Kaj je Leva res doživel, kaj pa je le doprinos Evinega nerazsodnega občutka krivde, ki ji skupaj z asociacijami podob iz vsakdanjega življenja prireja zgodbo tako, da pove tudi nekaj o njej.

Leva je idealistov mučenik, žal pa ne živi v svetu, kjer bi živeli idealisti. Živi v svetu ljudi, ki so sami sebi namen. Delajo to, kar znajo najbolje: na veliko uničujejo in pri tem nekaj malega zgradijo. Kakšen je potemtakem sploh smisel pobeglega utrinka resnice, kratkotrajne refleksije na hitro vrteči se svet, ki je obsojena na izumrtje? – Ni ga. Tudi resnica je sama sebi namen. Eva se zaplete med tisoče žic te resnice, in čeprav boli, je ni pripravljena izpustiti. Njena usoda, pričakovana že vse od začetka, ko je popustila dolgo zatirani sentimentalnosti, esenci svojega bitja, se zapečati, ko konzulu, poosebitvi Imperija, prizna svoj zločin. To je trenutek zmagoslavja za Levo, četudi tega nihče v knjigi, vključno z njim, ne bi videl tako. Poražen se je svetu zoperstavil s trmasto molčečnostjo, ki spominja na kuhanje mule. Pravzaprav si lahko celo interpretiramo, da Eva nekoč v njegovem pogledu prepozna svojega v vojni umrlega sina Thomasa: »To je pogled otroka, ki ga je oslepil komet. V globini njegovih zrkel migeta razbeljena svilena nit, ki me vžiga. Čutim, kako se mi ovlaži pogled in kako mi trepetajo ustnice. Moji lasje so iz pepela, in z ničimer, kar vem ali kar čutim, ne morem prikriti svoje golote.« Bi bilo zmagoslavje res tako zadostujoče, če bi se podrejeni narodi dvignili in pobili vse agresorje? V svojih grobovih bi bilo še zmeraj prepričani, da imajo prav. Ko pa gnusnost tvojih dejanj spregleda tvoja lastna žena in vate nameri puško, je to za pravico vendarle vredno izumrtja. Krogla sicer nikoli ni bila izstreljena, a taka izpeljava bi bila nujna le za kakšne popoldanske limonadnice.

Preden je Carrascu pero ušlo izpod nadzora in je pred nas postavilo fascinantno pričanje o uporu kot nosilcu človeškega srža, kot najsplošnejši človeški lastnosti, se je zasnutek verjetno posvečal nadvse aktualni problematiki izkoriščanja Zemlje. Tudi ta se slikovito utelesi pred nami z mnogimi živahnimi orisi čutnih zaznav napram na primer izsekavanju celih pobočij gozdov, v katerih preživijo le najšibkejša drevesa, ki niso bila vredna krhanja sekire. Sklepna teza dela poziva k sožitju med možmi, ženskami, starci, otroci in tudi z drevesi, skalami, zrakom, vodo, predmeti. Zemljo. Samo čas bo povedal, če je Jesús Carrasco v tem le idealistov mučenik.