Jernej Županič: Behemot
Založba: Beletrina Leto izida: 2019
Jernej Županič je v našem prostoru ugleden in nagrajevan avtor tako na področju prevajanja kot na področju pisanja poezije in proze.
Behemot je njegov drugi roman, ki se od fantastičnega »bizarnega« počlovečenja mamutov obrne k bolj »realističnemu« družbenemu angažmaju, v točno določen tu in zdaj. Roman preigra varianto, kaj bi se zgodilo, če bi se pojavil zgolj eden iz naše bližnje soseščine, ki bi prelomil s pritoževanjem in se podal v akcijo. Na nož.
Zgodbo si v prvoosebni personalni maniri izmenjujeta sestri Ana in Sonja, doma iz okolice Ljubljane. V petem poglavju besedo sicer neprepričljivo, zelo pokroviteljsko prevzame vodja skvoterjev Maks, s pomenljivim priimkom Fuks (nem. lisica ali frazem len kot fuks).
Za razliko od ostale »jezne mladine«, ki v času študija nenehno razmišlja o uporu, a se potem »zgledno konformira«, se Ana ne pusti speljati na limanice »odraslosti«. Lokalni ljubljanski skvoterji, s katerimi jo seznani sestra Sonja, pozabijo na »mladostniško vihravost«. Povsem v »duhu časa« razmišljajo o ustanovitvi politične stranke. Ana ne verjame več v spreminjanje sveta na miroljuben, že utečen način. Najde stik z organizacijo, ki jo pripelje iz periferije v center Evrope in ji podeli tudi prvo nalogo. Dela kot prostitutka pod krinko. Kakšna je njena naloga, ne izvemo vse do izvršitve. Podani so zgolj namigi in slutnje. Po dolgi odsotnosti in neodzivnosti na telefon to zaskrbi celo družino. Zato pošljejo v »izvidnico« starejšo sestro. Ta nam s svojo okornostjo in večnim »drugim mestom« v družini služi za oris, kako je njena sestra sploh postala prostitutka. Stopa po sestrinih stopinjah. Anin svet, atmosfera večne sedanjosti, spominja na Dantejev ali Sartrov ali Beckettov pekel. Če govorimo z jezikom Alaina Badiouja, hoče Ana postati subjekt. Nekaj, kar spne njeno partikularnost z univerzalnostjo sveta. Zapolniti vrzel smisla. Ubije politika, skrajnega flamskega desničarja, in ko se hoče skriti, ji zmanjka poti. Pred operacijo dogovorjene zveze ne delujejo več. Tu se pojavi nevralgična točka vprašanj. Je terorizem etičen ali ni tudi Heidegger verjel v »aktivno stvar«, ki je dandanes zavržna (nacizem)? Ana oziroma Manon se ujame v zanko ideologije, ki je del ideologije, proti kateri se bori. Žižek se v spremni besedi k Badioujevemu Svetemu Pavlu sprašuje: »Kaj, če je prava zvestoba dogodku ‘dogmatična’ natančno v smislu brezpogojne vere, drže, ki ne sprašuje [več] po pravih vzrokih in je zato ni moč ovreči z nobenim argumentiranjem?« In prav tako se sestri še pred »usodnimi dnevi« sprašujeta o upravičenosti zla: »In mogoče bi bilo brez Hitlerja še huje, je rekla [Sonja]. Tudi to bi bilo možno, je rekla Ana. Antisemitizma je bilo takrat povsod dosti.«
Sam naslov Behemot je izredno pomenljiv. Označenci pa so vsaj štirje. Prvi kot »prvobitna pošast kaosa«. Drugi, zanimivejši in bolj literarno obdelan je lik mačka v Bulgakovovem Mojstru in Margareti. V tretjem pomenu gre za rusko poimenovanje za povodnega konja, ki je sicer okoren, drugače pa se zna potuhniti in je lahko človeku smrtno nevaren. Četrti pomen nosi simbol za državljansko vojno in revolucijo. Vsi štirje pomeni se v romanu prepletajo ali so izrecno omenjeni. Denimo Sonjin monolog na koncu, da se je morda »Ana dvignila kot povodni, nilski konj, behemot, iz kalne vode, zgrabila tega človeka, Geertsa, in ga povlekla pod gladino in izginila, ne da bi se kdorkoli na bregu zavedel, kaj se je zgodilo, vsi so pričakovali leve ali tigre ali nosoroge […]«
Do končnega dejanja, zlasti v prvih dveh poglavjih, se bralec sprašuje, kdo ali kaj je Manon: vesoljka, morilka, hudič, ilegalna emigrantka, vampir? »Z vsakim, ki umre, postane Manon za kanček bolj živa.« To je glavno gonilo, ki drži besedilo pod napetostjo. Kadar pripoveduje Manon, govori izključno v sedanjiku. To poudari njeno ujetost v čakanje na preži. Poleg svoje »zlagane« prostitucije neprestano opazuje. Z daljnogledom čekira sosede in okolico. Opazi mačko, kako lovi miši, in se identificira z njo. Kot ta mačka, je na preži ona. Ko mačka izgine, intuitivno izgine tudi ona, se preseli. Nič je ne vrže iz tira, ta njena subjektivna »letargija« pripomore k temu, da postanejo vse nenavadne stvari, naj bodo še tako nenavadne, povsem banalne, nič posebnega, kot bi res gledali skozi oči mačke, ki se je vse, razen njene eksistence, ne tiče kaj dosti. Naslov Behemot je torej povsem na mestu: smrtonosnost, podtalnost, satanskost in orodje revolucije, ki se jo zaneti magari z najstarejšo obrtjo. Ob tem se nakaže, ko v neki kolegici prepozna poteze svoje sestre, kakšen je bil njun odnos in več, kakšen je njen svetovni nazor: »Tej sestri brez idealov in brez domišljije, malomeščanski sestri z malomeščanskimi vrednotami, materialističnimi, banalnimi.« Sestra je »navaden človek«, ko pride v velemesto, se ubada s sostanovalkami, da bi prenesla »vsiljeno« prostitucijo, se naliva z vinom. Manon oziroma Ana je pravo nasprotje. Povsem trezna, o sebi ne izda več kot tisto, kar o njej same po sebi pričajo vsakdanje okoliščine. Prav s sestrino razstresenostjo in »neusposobljenostjo za akcijo« lahko slišimo zgodbo. Kako si dobi sobo, poišče zvodnika, nadane novo ime itd. Manon je usposobljena, ne pušča sledi. Sestra predstavlja njenega nerodnega dvojnika, ki se mu je Ana odpovedala, kot se je odpovedala celotni preteklosti zavoljo »stvari«. Ločnica, ki sprva loči Manon od sestre, je kljub ostalim razlikam zgolj jezikovni čas. Vsi razen glavne protagonistke govorijo v jeziku tradicije, v epski preteklosti. Ampak bolj ko postaja Sonja podobna Ani, bolj ko se sprijazni s prostitucijo kot nekakšnim »nujnim zlom«, bolj je tudi ona podvržena sedanjiku. Po drugi strani pa Ana, kljub temu, da je samo »kos kamna, z največjim trudom obdelan«, misli onkraj neskončnega tu in sedaj. Misli na lepše dni, ko bo spet postala človek.
Deli o družini, življenju in peripetijah sester Adamič ironizirajo malomeščanske tendence po prestižnem poimenovanju z večimenskimi sklopi, ki sovpada s konzervativno miselnostjo. Pripoved o deljenju na bele in rdeče in podatki o nekih žlahtnikih te navedejo na misel, da si »prešaltal« na domačijsko povest. S samo zgodbo nimajo nobene generične povezave. Resda se v tem delu skrivajo ključni podatki za oris junakinjinega ozadja in njene posledične odločitve, vendar bi roman deloval bolje, če bi bile tovrstne zastranitve omejene na primernejši obseg. Tu pa se mnogo podatkov, opisov in celo stavkov podvaja, kar deluje vse prej kot na mestu. Ko se prebiješ skozi te »odvečne« zadeve, ki čestokrat mejijo na pokroviteljstvo, se pripoved ponovno uteče na zanimivejše opise dogodkov, ki nas dejansko zadevajo in kar nenazadnje zahteva roman kot forma. Na primer: s čim se ukvarjajo mediji, pogled na begunske krize, pogled mladih izobražencev, o terorizmu in zarotništvu skozi čas, kar se tiče izzivov sedanjosti. Vrh romana, Manonina izvršitev »peklenskega načrta«, je pričakovano napet do samega konca. Njena sestra pa vztraja pri svojem »novem« poslu. To je sploh prva njena identiteta, ki si jo je ustvarila.
O prevratništvu je pisal že Tomo Podstenšek v Sodbi v imenu ljudstva. Gre za skupino mladih slovenskih intelektualcev, ki se lotijo spremembe sveta z uboji vplivnih ljudi. V primerjavi z Behemotom je Sodba precej bolj dialoška in premo sorazmerno napisana, Behemot pa tako bolj izpoveden in skrivnosten tekst.
Behemot se loteva izjemno pomembnih in aktualnih tem, kako delovati v svetu, ko (še) ni jasno, kaj je prav in kaj narobe, kdo pije in kdo plača, kaj je sprejemljivo in kaj zavržno dejanje. Njegova enigmatičnost je pravi nosilec napetosti, ki je značilnost dobrih kriminalk, prvoosebni izpovedovalki sta garanciji za verodostojnost in polarnost vsakega dvojnika, vendar bi zgodba delovala še bolje, če bi bila knjiga lažja za kako polo ali dve.
