Jeet Thayil: Narkopolis

 
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2017
Prevod: Jedrt Lapuh Maležič 

Napisanih je mnogo knjig na temo drog, zasvojenosti in njihovih uporabnikov, med bolj znanimi so Selbyjev Rekviem za sanje in Trainspotting Irvina Welsha ter, po mojem mnenju najbolj pretresljiva, Mi, otroci s postaje Zoo Christiane F. Konec koncev je ta tematika ena izmed bolj popularnih tem za pisanje v času moderne literature. Vse te knjige se po večini  držijo istega principa: opisovanje glavnih oseb, ki imajo problem z drogami, in njihove borbe z zasvojenostjo, ki jim pogosto sledi ne prav srečen konec. Čeprav Narkopolis na prvi pogled deluje kot še eden izmed romanov o uporabi drog, se v številnih pogledih ne ujema z literaturo na to tematiko.

Zgodba je postavljena v Mumbaj v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, natančneje na ulico Shuklaji, v hišo preprodajalca Rashida – prostor odvisnikov od opija, prostitutk in nasilja, kamor na začetku romana prispe pripovedovalec zgodbe. Tam spozna Dimple, evnuhinjo-prostitutko, ki je bila kot otrok prisiljena v spremembo spola. S kajenjem opija je pričela, da bi si ublažila bolečine, ki so bile posledica tega posega. Izvemo, da se je sama učila brati, da je rada brala in je prebrala vse, kar ji je prišlo pod roke, od starih revij do reklamnih listkov.  Zanima jo reinkarnacija in ostale religije. Dimple je glavna nosilka zgodbe in lik, preko katerega se odvijajo vse ostale zgodbe, kot recimo epizoda o slikarju in pesniku Xavierju, ki je teden pred odprtjem svoje razstave preživel v družbi Dimple, opit in zadet od opija. Ali zgodba o Leeju, kitajskem priseljencu, ki je imel pomembno vlogo v njenem življenju. Preko druženja z njim tudi izvemo, kako je prišla do tega, da dela pri Rashidu, ter poseben odnos, ki ga ima z Rashidom. Tekom zgodbe se bralec sprašuje, ali gre za resničnost ali morda le za sanje, ki so posledica opijatske omame. Roman se vrti okoli kajenja opija na pipe, ki jih skrbno pripravlja Dimple, pipo pa kadijo bodisi zaradi golega užitka ali pa za blaženje bolečin. V romanu spoznavamo nove in nove like, ki stopajo na sceno kot uporabniki novih drog, zaradi katerih se podre nekakšno ustaljeno, skorajda »mirno« življenje v ulici Shuklaji. Zgodba je lepo zaokrožena, saj na koncu pripovedi v roman ponovno vstopi pripovedovalec, ki se vrne v Mumbaj in prikaže žalostno usodo opijskih znancev. Rashid mu pove, da so vsi razen njiju umrli.

Roman je sestavljen iz štirih knjig in prologa. Pripoveduje v prvi in tretji osebi, kar morda na trenutke otežuje branje in sledenje zgodbi. Knjige so zgolj pripovedi o različnih ljudeh in njihovih življenjih, brez kakršnegakoli zapleta. Izjema je le lik morilca s kamnom, ki se občasno omenja, ne da bi vplival na usodo glavnih likov, tukaj je zgolj kot folklora, ki se ujema s sliko Mumbaja tistega časa, za katero lahko sklepamo, da je ostala nespremenjena do današnjih dni. Prav to je čar romana, saj slikovito opisuje že takrat ogromno mesto s pisano, specifično atmosfero, polno bede in umazanije.

Zgodba romana ni linearna. Knjige več ali manj med seboj niso povezane, čeprav je ves čas v ospredju glavna junakinja Dimple. Kljub temu, da se zdi, kot da se bo pripoved na neki točki povezala v celoto, se to ne zgodi. Zgodbe služijo zgolj kot predstavitev opijske atmosfere in njeno propadanje s prihodom heroina, ki terja svoj davek. Kar bralce najbolj zanima je usoda glavne junakinje, vendar o tem ne izvemo veliko. Nasprotno je z Leejem, o katerem izvemo dosti, čeprav je le eden izmed stranskih likov. Roman je napisan izrazito poetično, bogato in z mnogo detajli, ki nam nazorno prikažejo osebe in njihove občutke. Pisatelj brez zadržkov uporablja tudi vulgarne besede, ki se jim v kontekstu opijanja in prostitucije ni dalo izogniti, saj služijo slikoviti predstavi celotnega vzdušja.

Če knjigo primerjam s knjigami, ki sem jih navedla v uvodu, se mi slednje zdijo bolj kaotične in nevrotične kot Narkopolis, ki narkomansko sceno opisuje popolnoma mirno, kot nekaj povsem vsakdanjega in običajnega za indijsko velemesto.

Zaradi specifične teme – zasvojenost z opijati, narkomanske scene z velikim številom neosebnih spolnih odnosov in nasilja – roman morda le ni za vsakega bralca. Ena izmed stvari, zaradi katerih se razlikuje od preostale literature, napisane na temo drog, je prepletanje različnih religij: hinduizma, islama in krščanstva.

Roman ima osebno noto, saj je Jeet Thayil navdih za pisanje črpal iz lastne izkušnje – sam je bil zasvojen z drogami celih 20 let. Ta življenjska izkušnja je bila vendarle poplačana, saj se je Narkopolis leta 2012 prebil v ožji izbor za prestižno nagrado Man Booker in s tem postal kultna knjiga.