25. 4. 2022 / Literatura / Recenzija

Jean-Paul Dubois: Vsak od nas biva na tem svetu po svoje

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2021
Prevod: Janina Kos

Roman Jean-Paula Duboisa Vsak od nas biva na tem svetu po svoje, ki je bil leta 2019 nagrajen z Goncourtovo nagrado, najprestižnejšim francoskim literarnim priznanjem, je delo, ki se v melanholičnem tonu, začinjenim z grenkim humorjem in ironijo, posveča osrednjim vprašanjem človeka v sodobnem svetu, ki so ga po drugi svetovni vojni zaznamovale razburkane spremembe vrednot in družbenih vzorcev. Osrednje teme tako segajo vse od boja za vero v boga v sodobnem, vse bolj sekularnem svetu in vse večje birokratizacije družbeno-ekonomskega sistema, v katerem je vrednost avtentičnosti posameznika postavljena pod vprašaj, pa do večnih vprašanj človeške minljivosti, izgube bližnjih in spopadanja s smrtjo. Pod vsem tem pa je to predvsem humano delo, ki nas opominja, da so na videz vsakdanja in celo tragična življenja navadnih ljudi polna malih dogodkov, užitkov in poznanstev, prepojena s čarovnijo, lepoto in smislom.

Dogajanje spremljamo skozi oči prvoosebnega pripovedovalca, glavnega junaka Paula. Na začetku romana ga srečamo v zaporu v zasneženem Montrealu, kjer služi dvoletno kazen zaradi bralcu neznanega zločina. Tam je zgodaj postavljen na evalvacijo za izpust, na kateri se ne pokesa, saj ga zunaj ne čaka nič in nihče – vsi njegovi najbližji so namreč pomrli pred njim. V ječi je obdan z njihovimi duhovi, ki ga pogosto obiščejo in mu nudijo uteho ter razumevanje. Zelo kmalu se Paul oddalji od svoje mučno repetitivne jetniške eksistence, kjer si celico deli s komičnim velikanom Patrickom, in nas popelje na pot skozi svojo življenjsko zgodbo. Ta se nam v enajstih poglavjih romana odkriva po delcih, v vsakem poglavju pa je prepletena z dogodki v zaporu in z njegovim zbliževanjem s Patrickom.

Sledimo mu od njegovega rojstva leta 1955 v Toulousu, ko na svet vstopi kot plod na propad obsojene ljubezni med danskim pastorjem Johanesom in francosko revolucionarko v povojih. Prav ta trpinčena zveza med vse bolj neusmiljeno naravnano materjo, lastnico kinematografa, ki s svojim izborom filmov streže ideološkemu naboju mladine šestdesetih let, ter očetom, ki mu v luči teh dogodkov pojenja vera v svojega boga, definira zgodnje življenje mladega Paula. Neustavljivo oddaljevanje njegovih staršev, v katerem so oaze miru vse redkejše, že zgodaj v knjigi namigne na nemoč, ki jo je Paul občutil nad dogodki v svojem življenju. 

Nekakšna kozmična predestinacija vseh ljudi, torej njihova nezmožnost nadzorovati svojo usodo, je nasploh rdeča nit knjige. Tako trezni, oddaljeni ton Paulove naracije, pomešan z nekakšnim utrujenim humorjem in ironijo, kot tudi njegov način opisovanja ljudi, ki so igrali vlogo v njegovem življenju in so vedno naslikani kot liki s singularno destinacijo, ki jim je zapisana že od začetka življenja, prispevata k okrepitvi te osrednje teme. K občutku takšnega fatalizma pripomore tudi dejstvo, da nam Paul zgodbo pripoveduje iz ječe, ko se je vse povedano že odvilo in ni nikakor več spremenljivo. Tudi po mojem mnenju najbolj pestra lastnost romana, njegova prepredenost z raznoraznimi krajšimi ekskurzijami v zgodovino dogodkov in krajev (od gradnje cerkva, zavarovalniških goljufij, snemanja in distribucije pornografskih filmov pa do quebeških poskusov secesije od Kanade), deluje v smeri melanholične resignacije nad usodo. Vsi ti odmiki v zgodovino, najsibo še tako daljno, se namreč prek učinka metulja nekako preslikajo v Paulovo življenje in imajo večkrat dramatične in trajne posledice. V jetnikovih očeh je bilo njegovo življenje do te točke igra usode, predestinirano v obsežni nevihti tragedij življenja, ki ji kljub vsem malim zatišjem ni mogel ubežati ne on ne kdorkoli drug.

Ko naposled med staršema le poči zadnja struna harmonije, se oče iz Francije odseli v quebeško mestece, ki je nastalo zaradi rudnikov azbesta, leto pozneje pa mu sledi tudi  dvajsetletni Paul. Naslednje desetletje preživita v »mestu, ovitem v azbest in potem posutem s strupom, v mestu, nad katerim lebdi azbestoza,« ki Paula v njegovem tipičnem fatalizmu ne vznemirja »nič bolj kot druge prebivalce Thetford Minesa, ki so se rojevali, odraščali, se spogledovali, seksali, se poročali, sklepali zavarovanja, hodili v službo, se ločevali, se družili, spet seksali, se postarali, kašljali in umrli med temi hribi in kraterji, med nasutji jalovine in rudniškimi izkopi.« Preostanek očetovega življenja se odvije v tem mestecu, kjer dokončno izgubi notranji boj za lastno religijo, žrtev erozije tradicionalnih vrednot v brezbožnem svetu, in starega boga zamenja za novega – igre na srečo.

Paul se po očetovi smrti preseli v Montreal, kjer si najde službo upravljalca stanovanjske stavbe Excelsior, ki jo opravlja 26 let, vse do odhoda v zapor. Stavba in njeni ostareli stanovalci ga kmalu prevzamejo in zaposlijo, njegova vloga kot srce in kolesje stavbe ter tamkajšnje skupnosti pa postane nenadomestljiva. V stavbi so mu odprta vsa vrata in sam je na voljo za pomoč vsem, tako v življenju kot v njihovi neizbežni smrti. Monotonost življenja in njegovo bivanje po svoje mu ugajata in v skupnosti, kjer ima točno določeno mesto, dobro shaja. Sčasoma se mu nasmehne tudi ljubezen, ki pa mu je, kot večina stvari, tragično in prerano odvzeta. Poleg tega ga ob obratu tisočletja prizadene menjava izvršnega predsednika stavbe, nehumanega cost-killerja Sedgewicka, ki predstavlja vse aspekte dehumanizacije birokratskega kapitalizma. Ko ta v majhno skupnost vnese klice spora in nezaupanja, zadnja bilka Paulovega življenja oveni in tako Paul prvič v življenju prekrši pravila v obupanem poskusu deklaracije lastne človečnosti.

Drugo osrednje vprašanje, ki se v romanu odraža tako v likih očeta Johanesa kot sina Paula, je torej sprememba družbenih vrednot tekom življenja posameznika in njegovo spopadanje z njimi. Tako pastor kot njegov ateistični sin predstavljata arhetipa statičnosti, zavračanja sprememb in oziranja v preteklost po idealnih načinih življenja. Oče se tako obrača k biblijskim časom in veri v boga, o čemer tudi goreče pridiga, sin pa nostalgično gleda nazaj na očetovo domovino, Jutlandijo, in na ideale skupnosti, ki jih je tam kot otrok izkusil in ki v velikem mestu izgubljajo svojo težo. V romanu sta tako oba postavljena naproti deročemu toku časa, v katerem se oče brez upora utopi, medtem ko Paul s prazno gesto upora pristane v zaporu.

Roman, ki se sicer v celoti odvija nekoliko prehitro in načeloma ne nameni veliko prostora notranjemu življenju svojih junakov (kar bralcu, ob tveganju manjše navezanosti na like same,  resda omogoči večjo svobodo lastne interpretacije in doživljanja), se kljub tragični naravi zaključi na pozitivni noti. Čeprav je izgubil vse in še več, se Paul vendarle odloči nadaljevati s svojim življenjem izven zapora. V takem koncu lahko vidimo pravo sporočilnost celotne knjige, ki navsezadnje govori o človeški naravi in njeni tendenci, da avtentičen smisel življenja najde tudi v najmanjših trenutkih upanja in veselja, četudi so še tako nesorazmerni z vsem gorjem, ki jih spremlja.

______________________________________________

Lektoriral: Grega Pignar

Jean-Paul Dubois: Vsak od nas biva na tem svetu po svoje (Mladinska knjiga, 2021)