Jani Rebec: »Povprečen evropski človek je povsem izgubil stik z realnostjo.«

Prevajalec Jani Rebec se je v Ljubljani rodil ravno v času, ko je avtorica Svetlana Aleksijevič intenzivno zbirala pričevanja za delo Vojna nima ženskega obraza. Rebec je študiral španski in ruski jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti, študij hispanistike pa zaključil na Univerzi v Krakovu. Živi in dela na španski sredozemski obali. Z njim sem se pogovarjala ob izidu prevoda omenjenega dela Nobelove nagrajenke.

Kakšno je trenutno vzdušje na španski sredozemski obali? Zadnje leto je v naša življenja prineslo še nikoli videne vzorce delovanja. Pravzaprav bi lahko rekli, da so se celotna življenja preselila na splet. Vam pa se je, kot ste mi omenili že pred pogovorom, za povrh še pokvaril računalnik.

Žal živimo v globalnem svetu, tako da stanje na španski sredozemski obali ni kaj dosti drugačno od drugod po svetu: vlada kolektivna depresija, število (poskusov) samomorov je v porastu, ljudje ostajajo brez služb, ukrepi, ki naj bi nas po mnenju (maloštevilnih, a medijsko zelo podprtih) strokovnjakov ščitili pred nevarnim virusom, pa uničujejo še tisto nekaj povezanosti v družbi, ki je preživela kugo individualizacije, značilno za 20. in začetek 21. stoletja. Kar zadeva tehnologijo, moram priznati, da sem bil svoj čas precejšen »fan« in sem z zanimanjem spremljal razvoj in napredek na tem področju, odkar pa nam jo vsiljujejo na vsakem koraku (e-vse, vse na daljavo in tako dalje), pa se mi je kar malo priskutila. Najboljši dan je tisti, preživet daleč stran od računalnika in ob izklopljenem mobilnem telefonu.

Se je vaš proces dela v tem času spremenil? Ste ga sicer prepletali z navadami, ki zdaj več niso uresničljive?

Ne, že pred to krizo smo živeli na samem, precej odmaknjeni od civilizacije, v samoizolaciji, če uporabim aktualno terminologijo, tako da zaradi trenutnega dogajanja nisem bil prisiljen v kakšne večje prilagoditve v svojem vsakdanu. Nikakor pa človek ob tem ne more ostati neprizadet, pa če se poskuša še tako skriti.

Kako je vonj po Sredozemlju, kjer ustvarjate, združljiv s časom in krajem dela Svetlane Aleksijevič? Naj poskusim vprašanje pojasniti z lastno izkušnjo: delo sem ob branju (zaradi vsega, kar prinaša) vztrajno odlagala in jemala nazaj v roke. Občutek imam, da povprečen evropski človek na tako branje ni pripravljen – a nenazadnje tudi sovjetske ženske niso bile pripravljene na to, v kar so bile postavljene; moje (samo)opravičevanje je torej na zelo trhlih tleh …

Razumem, na kaj ciljate. Zdi se mi, da je to del prevajalskega postopka. Prevajalec redko prevaja v okolju, v katerega je postavljeno delo, tako da se mora nekako vživeti vanj. Pri tem pomaga poznavanje življenja in miselnosti zadevnega kraja in časa. Kar zadeva percepcijo, pa je povprečni evropski človek, ki ga omenjate, že povsem izgubil pristen stik z realnostjo, z življenjem in posledično tudi s smrtjo, zaradi česar je vsekakor še manj pripravljen na tako branje.

Kam ob procesu prevajanja postavite čustva, lasten odnos do dela? Sploh takrat, ko gre za stvarno literaturo, s katero se posameznik lahko poistoveti tudi na čisto fizični ravni?

Ja, to je seveda lahko težava. Pomaga, če se poskusiš pri prevajanju čim bolj osredotočiti na jezikovno plat dela: besedišče, strukture, slog in tako dalje. Ne zaleže vedno, jasno, sploh ko gre za res nazorne opise res krutih prizorov. Takrat pomaga krajši sprehod v naravi in družba živali.

Kje se pri prevajanju iz ruščine srečujete z največjimi izzivi?

Verjetno na dveh ravneh: jezikovni in kulturni. Ruščina je slovanski jezik, tako kot slovenščina, zato se mi zdi, da te lahko veliko lažje zanese v preveč dobesedno prevajanje. Besedišče je sicer v veliki meri res podobno, strukture pa se vseeno razlikujejo in pri neposrednem prenosu v slovenščino pogosto zvenijo okorno in nenavadno, tudi smešno. Pri kulturnem vidiku pa gre za stopnjo »pogreznjenosti« v okolje jezika, iz katerega prevajaš. Lahko tam živiš in si z njim vsakodnevno v neposrednem stiku, lahko pa ga poznaš bolj teoretsko, iz knjig. Težko bi pa trdil, da je eno vedno boljše od drugega. Včasih pomaga tudi distanca.

V delu je opaziti ogromno zamolkov, tropičij. Je bil prenos tega postopka in predvsem učinka, ki ga prinaša (konec koncev slika tudi vzdušje in razpoloženje intervjuvanih žensk), težavno prenesti v slovenščino?

To je res nekaj, kar zelo bode v oči že pri hitrem pregledu dela. V izvirniku je bilo teh tripičij še več, delno nam jih je uspelo zreducirati tudi ob pomoči lektorice in urednice.

Delo je polifonija različnih glasov, različnih oseb; tudi prevajanje je torej proces prenosa različnih glasov – kako zahtevno je to za prevajalca? Zanimivo je namreč tudi, da delo ni posebej členjeno, tudi posamezne sogovornice pogosto niso eksplicitno ločene druga od druge.

Na kar nekaj mestih se mi je zgodilo, da sem se moral ustaviti, dobro pomisliti, se vrniti kakšno stran nazaj, da mi je postalo jasno, kdo sploh zdaj govori in kje se konča govor enega in začne govor drugega. Predvsem v poglavjih, kjer se avtorica pogovarja z več sogovornicami hkrati. Večinoma pa se mi zdi, da vsebinska členjenost zadostuje za razumevanje (in prevajanje) besedila.

Kako je po vašem dojemanju v delu razumljena sovjetska ženska? Ni idealizirana, popolnoma nasprotna je moškemu, ki govori o zmagi. Ona govori o čustvih. Kako bo delo v slovenskem prostoru po vašem mnenju sprejeto z ozirom na boj za enakost spolov? Če omenim še sočasno percepcijo: cenzorji so pravili, da Svetlana Aleksijevič žensko ponižuje s primitivnim naturalizmom; da se norčuje iz ljudi, ki ležijo v grobiščih; da sovjetska ženska ni žival, čeprav naj bi bila predstavljena na tak način.

Verjetno se marsikdo ne bo strinjal, ampak po mojem mnenju je ženska v tem delu prikazana v vsej svoji veličini. Po eni strani je pogumna, neustrašna in se brez pomislekov poda v boj za obrambo svojega doma in svoje domovine, po drugi strani pa jo nezadržno vleče nazaj k ženskosti in se takoj, ko nastopi trenutek miru, zateče k šivanju, pletenju. Tudi v vojni so si želele biti lepe, v vojaških uniformah se niso počutile ženske. Ti motivi se v knjigi stalno pojavljajo. Boj za enakost spolov pa je seveda neumnost. Ženska in moški sta lahko enakopravna, enakovredna, lahko se dopolnjujeta, ravno zato pa nikoli in nikdar ne bosta enaka. In to kljub vsem namišljenim problemom, ki naj jih vsiljuje današnji poceni feminizem s svojim »bojem za enakost«. »Poceni« je seveda treba razumeti v prenesenem pomeni, saj gre za (na srečo) majhno skupino ljudi, ki pa so, podobno kot prej omenjeni »strokovnjaki«, izdatno medijsko in finančno podprti in nas v obliki takšnih in drugačnih subvencij tudi davkoplačevalce kar nekaj stanejo.

V delu je omenjeno, da je avtorica želela napisati knjigo, ki nam bi vojno predstavila kot odvratno. Da bi nam bila že sama misel nanjo nesprejemljiva, da bi celo generalom postalo slabo. Je namen dosežen? Je to po vašem osebnem mnenju storjeno prepričljivo?

Glede generalov ne vem, osebno pa mi je bila vojna že pred tem odvratna, nesmiselna in zato nesprejemljiva. Knjiga me je tako kvečjemu utrdila v veri.

Ženske v delu med drugim pričajo, da so se »podnevi bali Nemcev in kolaborantov, ponoči pa partizanov, ki so jim vzeli zadnjo kravo«. V delu je zanimivo prav to, da nobena od strani ni idealizirana, da je v vojni v vseh skupinah »težko najti dobrega človeka«. Vaš odnos do tega izhodišča? Je o vojni sicer sploh mogoče poročati objektivno? Na slednje se radi sklicujejo predvsem novinarji, medijski ustvarjalci.

O vojni vedno poroča ena od vpletenih strani ali pa zavezniki ene od vpletenih strani, tako da je poročanje o njej nujno neobjektivno. Še več, medijsko poročanje o vojni je integralni del same vojne, eno od glavnih orožij, če želite. To lahko opazujemo tudi v situaciji, v kateri smo trenutno: brez medijev ni pandemije. Ampak stvar se ne konča pri tem. Vojno je očitno zelo težko (nemogoče?) objektivno proučevati tudi z zgodovinskega vidika, kar je seveda kristalno jasno tudi nam, Slovencem. Avtorica pa v svojem delu niti ne poskuša biti objektivna. Večkrat sama poudari, da ji gre v prvi vrsti za opis čustev in osebnega doživljanja vojne, tj. za subjektivnost.