Jan Těsnohlídek ml.: »Pesnikom je težje, ker več razmišljajo, a na to sem se že navadil.«

»Moje pesmi so precej preproste – preprost je njihov jezik, pa tudi pomen. Upam si trditi, da so všeč tudi ljudem, ki sicer niso veliki ljubitelji poezije, ker pripovedujejo o vsakdanjem življenju,« o svoji poeziji pravi Jan Těsnohlídek ml., češki pisatelj, pesnik in urednik. Těsnohlídek bo eden izmed gostov prve mednarodne študentske konference primerjalne književnosti Prva stran, kot kratek uvod v literarni večer z njim pa smo ga prosili, da se z odgovori na nekaj vprašanj na kratko predstavi Koridorjevim bralcem. V ospredju pogovora je bilo sicer njegovo ustvarjanje, a sva se dotaknila tudi manj življenjsko pomembnih tem. Recimo tega, ali je ključno, da umetnik potuje (uganili ste: je) in koliko časa mu ostane za šport (uganili ste: nič).

Lara Paukovič: Kdaj si začel pisati pesmi? Si si od nekdaj želel postati pesnik ali je to prišlo bolj spontano?

Jan Těsnohlídek ml.: Začel sem že pri šestnajstih, sem pa prve približno smiselne stvari napisal, ko sem bil star osemnajst let in več. Nisem sanjal o tem, da bi bil pesnik – enostavno zgodilo se je. Vse življenje sem prelival občutke in spomine na papir; veliko sem tudi bral, posebej v srednji šoli. Branje je zelo pomembno, če želiš pisati razumne reči.

LP: Kaj si najraje prebiral, ko si bil mlad? So te knjige in avtorji kako vplivali na tvoj slog pisanja oziroma teme, ki jih analiziraš v svojih pesmih?

JT: Svoj slog sem razvil, še preden sem začel prebirati pesnike beatniške generacije, s katero me pogosto primerjajo. Pravijo mi: »Hej, pa saj ti pišeš kot ta ali ta pesnik.« In potem moram prebrati te pesmi, da vidim, kaj pravzaprav mislijo. Ko sem bil mlajši, sem se še največ zgledoval po svojih kolegih, ki so pričeli pisati ob približno istem času kot jaz, recimo Jiříju Brožu in Ondřeju Holubecu. Njune pesmi so bile zares močne in žal mi je, da se ne ukvarjata več s pisanjem.

LP: Katere teme pa se v tvojih pesmih sploh najpogosteje pojavljajo? Kaj te posebej zanima, o čem najraje pišeš?

JT: Moje pesmi so precej preproste – preprost je njihov jezik, pa tudi pomen. Upam si trditi, da so všeč tudi ljudem, ki sicer niso veliki ljubitelji poezije, ker pripovedujejo o vsakdanjem življenju: o odraščanju, osemurnem delovniku in tako dalje. Seveda sem napisal tudi nekaj pesmi o razmerjih – tudi to je močna točka moje poezije.

LP: Meniš, da je življenje pesnika ali umetnika nasploh težje kot življenje »običajnih ljudi«, če malo karikiram? Kaj bi počel, če se ne bi ukvarjal s poezijo?

JT: Pravzaprav sem tudi sam eden teh »običajnih ljudi«, ker imam poleg tega normalno službo. Tako je od mojega devetnajstega leta in mislim, da je za pisce najbolje, če si uredijo življenje na takšen način, tako imajo namreč veliko izkušenj in zgodb iz realnega življenja, o katerih lahko pišejo. Mislim, da je nemogoče ustvarjati dobro literaturo, če živiš na račun staršev, samo sediš doma ter pišeš. Mogoče je pesnikom oziroma umetnikom nasploh težje samo s tega vidika, da več razmišljajo, a na to sem se že navadil.

LP: Te zanimajo tudi ostala področja umetnosti – film, arhitektura, slikarstvo …?

JT: Drži, sem ljubitelj tudi vseh ostalih umetnostnih področij, ne bi pa mogel reči, da se nanje spoznam. Med mojimi prijatelji je veliko profesionalnih glasbenikov (sam sem napisal nekaj besedil za skupino Umakart in bil z njimi celo na turneji, ena mojih pesmi je prav tako na zadnjem albumu skupine Lesní zvěř), slikarjev, modnih oblikovalcev … Mislim, da so vsa področja umetnosti med sabo zelo povezana.

LP: Kaj pa zunajumetnostna zanimanja in konjički? Se morda ukvarjaš s športom?

JT: V preteklosti sem veliko plesal. (smeh) Ampak to je bilo pred desetimi leti. Težko je gojiti hobije, ko večino dneva delaš, doma pa te čakata dva psa. (smeh) Rad ju sprehajam, a to ni zares hobi. Uživam pa tudi v branju in poslušanju glasbe, vendar je to zopet povezano z umetnostjo.

LP: Rad potuješ? Se ti zdi, da so potovanja za ustvarjalca pomembna, ker mu razširijo obzorja in dajo navdih?

JT: Zelo rad. Potovanja so zame in za moje pisanje izrednega pomena. Ne gre toliko za razširjanje obzorij, ker se mi zdi, da je situacija povsod po Evropi precej podobna (in celo izven nje, ko sem bil v New Yorku, je bila zgodba enaka). Bistveno je zame to, da pobegnem iz vsakdanje rutine in se za nekaj časa umaknem iz situacij in od ljudi, ki me obkrožajo. Najraje potujem sam in uživam v času, ki ga imam samo zase. To sem počel zelo pogosto, ko sem bil mlad, zdaj, ko delam, je težje, ker nimam toliko dopusta.

LP: Bi morala biti literatura družbeno kritična ali je dovolj, če je sama sebi namen?

JT: Po mojem mnenju lahko obstajajo vse vrste literature in vsak izbere, kar mu najbolj ustreza. Sam pišem družbeno kritično, nimam pa nič proti ljudem, ki pišejo na drugačen način ali radi berejo literaturo drugačne vrste.

LP: Kaj pričakuješ od mednarodne študentske konference primerjalne književnosti, ki se je boš udeležil kot gost? Bo to tvoj prvi obisk v Sloveniji?

JT: Ne, v Sloveniji sem že bil – enkrat v Ljubljani in večkrat v Mariboru, udeležil pa sem se tudi literarnega festivala v Velenju pred nekaj leti. Veselim se branja svojih pesmi, odgovarjanja na vprašanja, če bodo kakšna, in dobre atmosfere. Tak je načrt, bomo videli, kako bo. (smeh)

LP: Verjetno že imaš izkušnje z večjih literarnih dogodkov doma in v tujini. Katera je najpomembnejša stvar, ki si jo odnesel od njih?

JT: Res so za mano leta izkušenj z literarnih festivalov na Češkem in v tujini. Na Češkem celo sam organiziram vsakoletni literarni festival. Organizatorje vseh podobnih dogodkov tako zelo spoštujem, saj vem, koliko dela je potrebnega za to. Poleg tega v literaturi ni veliko denarja in za organizacijo tovrstnih dogodkov nikoli nisi dobro plačan – ponavadi jih pripravljajo inteligentni ljudje, ki so pripravljeni nameniti svoj prosti čas temu, da dvigujejo kulturni nivo svojega mesta ali države. Resnično sem vesel, da bom del nečesa takega tudi v Ljubljani.