James Tate: Vrnitev v mesto belih oslov

James Tate (1943–2015), ameriški wunderkind in klasik. Nekako bi lahko njegovo prisotnost med slovensko bralsko javnostjo razdelili na dva dela: poleg periodičnih objav je bil prvič resneje predstavljen v slovenskem literarnem prostoru leta 2005 s knjigo Izgubljeni pilot, izdano pri LUD Šerpi, ki je vključevala tako poezijo kot prozo (prozo je prevedel Jure Potokar, poezijo Tomaž Šalamun). Za drugi del njegove prisotnosti na slovenski sceni pa je poskrbela lani izdana knjiga pesmi v prozi z naslovom Vrnitev v mesto belih oslov, prav tako izdana pri Šerpi. Tokrat je pesmi prevedla Ana Pepelnik, izbor pa je iz zadnjih treh Tateovih pesniških zbirk pripravil Primož Čučnik. Pričujoči izbor torej nadaljuje pot svojega predhodnika in ga v tej luči dopolnjuje: le z združitvijo obeh delov dobimo precej dober vpogled v ustvarjanje neutrudne in briljantne mašine, kot Jamesa Tatea označi Charles Simic v svoji kritiki Tateove zadnje pesniške zbirke (Dome of the Hidden Pavilion, Ecco 2015).

Simicova oznaka se na stoštirideset stranskem izboru pokaže za več kot utemeljeno. Čeprav so si pesmi po formi in strukturi precej podobne, skratka, gre za pesmi v prozi z izjemno močnim narativnim tonom, znotraj katerih se skoraj kot pravilo pojavi dvogovor, je vsebinska os tista, ki se izkaže za neutrudno. Poglej, tam je nekaj novega! Pa tam nekaj starega. In tam kombinacija obojega! Tako bi lahko označili le nekatere izmed variacij, ki krojijo Tateovo neutrudnost.

Kratka spremna notica na koncu knjige, tako kot mnogi zapisi o Tateu in njegovi poeziji, omeni, da je na Tateovo pisanje »odločilno vplival surrealizem«. Nekaj podobnega zapiše Primož Čučnik v spominskem eseju Bombay Sapphire, objavljenem v 294. številki Literature. To seveda drži, vendar je trditev takšne vrste glede na Tateovo ustvarjanje premalo natančna. Tate ni le dedič nadrealizma, ni samo sledil nadrealističnim smernicam, temveč jih je udejanjal. Skratka, Tatea moramo razumeti in ga brati kot nadrealista ali kot pravi John Ashbery v obrazložitvi nagrade Wallace Stevens Award, ki jo je Tate prejel leta 1995: »Tate […] has developed a homegrown variety of Surrealism almost in his own backyard, which figures frequently in his poetry«.

Walter Benjamin v svojem eseju Nadrealizem: zadnji posnetek evropske inteligence, napisanem leta 1929, zapiše sledeče: »V skrivnost […] prodremo samo, če jo odkrijemo v vsakdanjem […]«. Za Tatea bi lahko trdili, da je svojo skrivnost odkril v ‘čudnosti vsakdanjega’. Čudi se sebi (v preobrazbi izmišljenih likov), čudi se lastnemu vrtu, ulici, mestu, čudi se zraku, ki ga diha, jeziku, ki ga govori, in vse to prevprašuje. V pesmih smo tako soočeni s situacijami, ki so enkrat do konca zbanalizirane, drugič se izkažejo za popolno znanstveno fantastiko, tretjič smo na sledi Tragedije, ki se spogleduje s Komedijo, nemalokrat pa Tate s svojo specifično retoriko in pesniškimi prijemi združi delce sestavljenke, ki blodijo po njegovem pesniškem univerzumu. »// Danes sem v poštni nabiralnik dobil zelo nenavadno stvar. To je fotografija, na kateri jaham kamelo v puščavi. Ampak jaz nikol nisem jahal kamele in niti nisem v puščavi. Na sebi imam dželabo in kefijo in maham s puško. Fotografijo sem spregledal s povečevalnim steklom in to sem definitivno jaz. Ne morem je nehat gledat. Nikoli nisem sanjal o tem, da bi jahal kamelo v puščavi. Divjost v mojih očeh namiguje na to, da bijem nekakšno sveto vojno, da se ne bojim smrti. To fotografijo moram skriti pred ženo in otroki. Ne smejo vedet, kdo sem v resnici. Tega ne smem vedet niti jaz. //« (Kamela).

Charles Simic je nekoč zapisal, da se v takšni poeziji lahko zgodi karkoli, in da je ravno zaradi tega tako privlačna. Nepredvidljivost je Tateu pripisoval tudi John Ashbery, ko ga je oklical za ‘pesnika možnosti’. Točno ta nepredvidljivost izpade smešna, humorna in s tem tipično tateovska. Kar pomeni, da imamo opravka s smrtnoresnim humorjem: »// […] Odveč je omenjati, da nisem mogel zaspat. Ležal sem in si predstavljal, kako me košček plastike davi. Ampak potem je bilo naenkrat vse res. Nisem si več samo predstavljal. Košček plastike me je zgrabil za vrat in me davil. Z vso močjo sem se boril z njim, ampak bilo je prepozno. Plastiki ne bi mogel nikoli narediti nič hudega. //« (Plastična zgodba).

Že ob prvem srečanju z dogodki in situacijami, o katerih Tate poroča, se pravi piše, je bralcu jasno, da je zelo malo verjetno, da se je kaj takšnega zgodilo. Kljub temu, da po vsebini merimo nepredvidljivost Tateovega pesniškega sveta, bi rekel, da v prvi vrsti sama vsebina ni pomembna toliko, kot je pomemben način, torej kako je ta vsebina podana. To je tisto, v čemer Tate naravnost blesti. To je način, ki bralca postavi v vlogo prevpraševalca tega, čemur se čudi Tate, torej ‘čudnosti vsakdanjega’, s tem pa izzove pri bralcu vprašanje tipa »kaj pa če je vse to res«. Tako Tate prisluhne glasu, ki je, tako si upam trditi in kot je verjetno verjel Tate, prisoten nekje zadaj v mislih vsakega človeka, ko se ta sprašuje o teorijah zarote, obstoju postmodernega bizona, o prvem dnevu njegovega življenja itd. Seveda, lahko rečemo, da gre za izmišljije, vendar izmišljije, ki jih Tate uresničuje. S tem stori dvoje: prvič, morda bo preko prevpraševanja takšne izmišljije uresničeval tudi bralec sam, in drugič, s tem se pokloni svojemu pesniškemu učitelju Guillaumeu Apollinairu, kajti on je bil tisti, ki je zapisal, da »[so] stare zgodbe po večini udejanjene, sedaj je na pesnikih, da si izmislijo nove, ki jih bodo izumitelji potem spet uresničili«. Skratka, gesta nepredvidljivosti, pospremljena s smrtno resnim humorjem, ni le orodje, s katerim želi pritegniti bralca, ga presenetiti in mu povezniti nasmeh na obraz potem, ko se bralec naveliča brati o vsakdanu, o katerem bi lahko pisala tudi opica, ki bi jo posedli na stol in ji dali v roke svinčnik (seveda, pod pogojem, da bi papir že bil na mizi).

Za konec bi dodal še to: izjemno posrečen je (tako predvidevam) tiskarski škrat, saj je v izbor kot predzadnja vključena pesem Pesem v prozi (v orig. Prose poem). Pesem ne spada v nobeno izmed vključenih zbirk v izboru, je pa bila izdana v knjigi The Oblivion Ha-Ha, ki jo je Tate izdal leta 1970. Prav tako ni navedena v kazalu. V okviru pričujočega izbora bi torej lahko rekli, da ta pesem ne obstaja, da je izmišljija. Morda gre za štos v stilu Jamesa Tatea. Toda ne glede na to, ali gre za tiskarskega škrata ali zgolj smrtnoresen humor, se omenjena pesem umesti v kontekst izbora. Pesem v prozi je pesem, ki ji oznaka pesem v prozi najmanj pripada. In je hkrati pesem, ki jo za konec navajam v celoti, saj sem prepričan, da ravno ta pesem na svojevrsten način pokaže Tateov pesniški univerzum, s tem pa ji pripada pozicija mostu med Tateovim zgodnjim obdobjem in poznim obdobjem, ko je bil zaprisežen pesmi v prozi par excellance:

Pesem v prozi

Obkrožen sem s koščki te ogromne

sestavljanke: tole je košček, ki mu rečem moja žena,

in tukaj je en čuden, ki mu pravim obsojanje, temu

navade, temu konflikti, čestitke,

čestitke. To je res sestavljanka!

Vse koščke rad namastim in zložim

na kup na sredi kleti, potem

ko vsi zaspijo. Potem skočim na glavo

kot potopljač v ubogo zmedo.

Brcam kot nor in jih nekaj zadavim,

grizem jih, pljuvam in renčim kot mungo.

Ko se zjutraj zbudim, je vse urejeno!

Moja žena pravi, da že ne bo umrla

v tem barbarskem vstajenju. Jaz pravim, da bo.