14. 4. 2021 / Literatura / Recenzija

Jamal Ouariachi: Lakota

Založba: Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki)
Leto izida: 2020
Prevod: Stana Anželj
Spremna beseda: Aljoša Harlamov 

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na Nizozemskem v medijih v kategoriji humanitarnosti pogostokrat pojavljalo ime Alexander Laszlo ali »nizozemski Bob Geldof«. Veljal je za humanitarca, ki je svoje prejšnje življenje poslovneža zamenjal za reševanje lakote v Afriki in za idejnega očeta projekta Bodoči voditelji Etiopije, v sklopu katerega je posvojil 28 sirot. Namen akcije je bil, da se izobraženi vrnejo v svojo rodno državo in s pridobljeno izobrazbo ter znanjem pomagajo Etiopiji iz primeža lakote in zatiranj (kot da je to tisto, kar afriškim državam manjka v boju proti lakoti, državljanskim vojnam in boleznim). Do svoje smrti pa je Laszlo dosegel še eno vrsto medijske razvpitosti, in sicer obtožbe pedofilije in javni medijski linč, ki se je začel, ko ga je eden njegovih posvojenih otrok obtožil spolnega nadlegovanja.

Jamal Ouariachi nas v svojem stilsko razgibanem romanu Lakota sooči ne samo z vprašanjem pedofilije, besedo, ki nam gre tako težko z jezika, pač pa tudi s kopico aktualnih družbenokritičnih in moralnih vprašanj, ki jim je bralec v resničnem življenju izpostavljen na vsakem koraku.

Na začetku romana se spoznamo z Aurélie, nekdanjo Laszlovo ljubeznijo in nekdanjo študentko psihologije, sedaj pa zaposleno na televiziji. Ko se usodi bivših zaljubljencev zopet prepleteta in Aurélie pristane na pisanje knjige o Laszlovem življenju, se skupaj z njo vrnemo v leto 2003, ko sta se spoznala, kasneje pa s pripovedovalko krmarimo med njenimi spomini, ki so vezani na Afriko in Laszla, ter sedanjim življenjem, ki je namenjeno predvsem njuni ponovni združitvi in vnovičnemu spoznavanju. Tako si lahko skozi Laszlovo pripovedovanje za namene knjige ter skozi razmišljanje in obujanje spominov Aurélie sestavimo sliko o tem, kakšno življenje je slavni humanitarec živel. Ob vsem tem Laszlovem priznanju – kot temu pravi sam, in kjer zatrjuje, da ne želi, da bi namen njegove knjige bil samozagovor – pa je bralec o presoji in iskanju odgovorov prepuščen samemu sebi.

Zdi se, da je glavni motiv romana pedofilija in odnos zahodnega sveta do spolnih zlorab. A kljub temu, da je razmisleku o tej temi v knjigi posvečenih največ strani, ne moremo mimo dejstva, da nam roman ravno prek Laszla in njegovih intelektualno dogmatičnih ter precizno in slogovno dodelanih replik, podkrepljenih z neposrednimi primeri, postreže še z marsikaterim (še vedno) aktualnim družbenim vprašanjem. To, da je v dobrodelnosti posebno razkošje, bi mogoče že lahko vedeli, če ne, nam z namigi pomaga Laszlo. Kaj pa spolnost in odnos zahoda do nje in z njo povezana vzgoja? Permisivna vzgoja na eni in strah na drugi strani. Je za zlorabo moči, lakoto, vojno in smrt v Etiopiji res kriv Marx in njegov komunizem? Kaj pa svet pornografije in izkrivljene predstave o tem, kaj in kako naj bi spolnost izgledala? In vedno aktualno vprašanje, zakaj je Afrika po vseh naporih in pomoči v obliki hrane in izobraževanj še vedno revna? Vse to so kosti, ki nam jih v glodanje podaja Laszlo oziroma Ouariachi.

Te knjige ne moremo imeti za lahkotno branje, poleg jasno izpostavljenih družbenih vprašanj nam avtor z replikami, ki jih pripiše glavnemu junaku, posredno servira tudi določene moralne razmisleke, ob katerih se bo premišljeni bralec ustavil in želel moralno zagato tudi sam ovrednotiti. To se na primer zgodi, ko Aurélie Laszla vpraša, če je svojih 28 sirot posvojil iz sočutja, on pa prasne v smeh in ji odgovori: »Sočutja. Kaj je sočutje, Aurélie? Sočutje je to, kar čutiš do nemočnih šibkih … Montaigne nekje govori o vojskovodjih, ki niso poznali najmanjše milosti, kadar so jih ženske in otroci uplenjene vasi prosili, naj jih pustijo pri življenju. Pokol. Nobene milosti za tistega, ki prosi zanjo. A taisti vojskovodje … so moškemu, ki se je hrabro boril do bridkega konca, prizanesli. Iz spoštovanja. Tu nekje je keč, če mene vprašaš. Sočutje je sprejemljivo samo v obliki spoštovanja … ne v tem današnjem pomenu besede, da se moraš na vse in vsakogar ozirati iz spoštovanja do drugih prepričanj, ne, prej iz občudovanja. Občuduj svojskost drugega in se po tem ravnaj … To je nekaj drugega kot imeti sočutje, zato ker je nekdo tak revež.«

Podoben učinek želi avtor ustvariti z Laszlovo posmehljivo opazko o tem, kako so mediji popljuvali Princea, ker je, medtem ko je tretji svet stradal, njegovi kolegi pa so s snemanjem »We are the world« nesebično reševali Afriko v snemalnem studiu, raje žural in proslavljal svojo uspešnico Purple Rain.

To je literarno delo, od katerega si mora bralec na vsake toliko strani vzeti oddih, da lahko prebrano prežveči in poskusi ugotoviti, na kateri strani brega stoji. S poglobljenim razmislekom lahko ugotovi, da resnice ni ne na levem ne na desnem bregu, pač pa se skriva nekje vmes (če temu, kar nam sugerira knjiga, sploh lahko rečemo resnica). Bolje bi bilo reči, da nam knjiga pomaga iskati naš notranji kompas. Namen romana je ravno v tem, da nas prisili misliti. V sedanjem svetu, ki je navajen na instant rešitve, popačene resnice, na mainstream medije, ki nam servirajo hitre, skope in površne informacije (kako ironično, da je ravno Aurélie, kot televizijka povprečne zabavne oddaje, del tega sveta), v svetu, ki je prepojen s skrivljenjem vsega družbeno-moralnega, s hitrimi sodbami, z nestrpnostjo, ki je posledica hitenja, je največja vrlina, ki jo človek lahko poseduje, ravno ta, da misli, se preizprašuje in išče svojo resnico.

Ouariachi se spretno in mojstrsko izogiba vsakršnemu prehitremu zaključku v obliki sodbe. Ko sredi romana že popolnoma verjamemo, da je naš protagonist nedolžen, se čez nekaj strani zopet pojavi dvom in s tem seme razdvojenosti. Včasih nas s slepim verovanjem v našega (anti)junaka prepriča Aurélie, ki nam s spominjanjem svojo preteklo zvezo slika kot močno vez med dvema osebama, kjer je bila v ospredju samo ljubezen in nenasitna želja po prisotnosti drugega, pomešana z intelektualnimi pogovori in obdarovanji, vse v okviru popolne predanosti. Čeprav nam pripovedovalka dvakrat navrže, da se ji zdi, kot da Laszlo isto zgodbo, katero je povedal že njej, svojim prijateljem nekoliko predrugači, temu ne daje prevelikega pomena. Aurélie to potisne nekam v ozadje in to pusti za sabo, bralec pa teh navedb ne more prezreti, saj na nedoslednosti Laszla naletimo večkrat. Na to nas spomni njegov najboljši prijatelj še izpred mladostnih let, ko v pogovoru z Aurélie izjavi: »No ja, oba veva, da je imel najin prijatelj ehm … bujno domišljijo, če se tako izrazim.« Če smo kljub tej navedbi še vedno na Laszlovi strani, pa ob pripombi, ki jo njegov posvojenec, Yohannese, na koncu romana poda Aurélie, resnično začnemo dvomiti o njegovi nedolžnosti. Kot da bi Yohannese želel nekaj razkriti, pripomni: »Ampak v tistem Pandemoniju se nista cedila samo med in mleko, veš. Že samo ime bi ti lahko dalo misliti …« Avtor nas tako, s tem ko njegova sogovornica popolnoma zamenja temo njunega pogovora, prisili v razmislek o tem, kaj se je v Laszlovi hiši zares dogajalo oziroma ali je Laszlo kriv ali ne.

Glede na razgibanost romana in materiala za premišljevanje, ki nam ga avtor v njem zapusti, bi bilo težko, da ne bi česa ponesli tudi v zunanji svet. Če nič drugega, bi kot popotnico lahko vzeli Laszlov stavek: »To je naš svet. Gotovosti ni. Če to sprejmete, lahko imate osmišljeno in produktivno življenje.« Nič v svetu torej ni gotovo, moramo kopati globje in globje, moramo iti čez ciljno črto, če želimo enkrat uzreti resnico. Pa še takrat ni rečeno, da jo bomo zagledali. Po drugi strani pa si te besede lahko razlagamo na način, da življenje piše čudne zgodbe, ki se jim včasih preprosto ne moremo ogniti, pa če se še tako zelo trudimo. Takšno je pač življenje.

Aljoša Harlamov v spremni besedi zapiše, da naslov romana ne pomeni le lakote po hrani, ampak tudi lakoto literature ter ljubezni, sama dodajam še, da roman predstavlja tudi lakoto po razmišljanju in iskanju pravih odgovorov, pa recimo temu tudi resnice. Če je dvom bistvo tega romana, potem je naša moralna dolžnost, da poskušamo ta dvom preseči in poiskati našo resnico. Resnico, ki je (lahko) drugačna od resnice drugega.

Jamal Ouariachi: Lakota (Cankarjeva založba, 2020)