Jakub Małecki: Rja
Založba: KUD Sodobnost International Leto izida: 2020 Prevod: Klemen Pisk
Poljski pisatelj Jakub Małecki (1982) je po izobrazbi ekonomist, a ga svet bolj pozna kot pisatelja in prevajalca, ki je za svoje književno ustvarjanje prejel več nagrad. Slovenskemu bralstvu je manj poznan, saj je Rja Małeckovo prvo delo, prevedeno v slovenščino. V enem od intervjujev je avtor dejal, da poskuša svoja dela »kar se da skrajšati, saj ne želim zapasti v kič. Med pisanjem se izogibam dobesednosti, k erotičnim prizorom pa pristopam previdno, saj menim, da zaradi njih pisatelj lahko hitro zabrede v past«. Roman Rja je napisan točno tako …
V romanu spoznamo Szymka, ki pri sedmih letih v prometni nesreči izgubi oba starša. Iz varnega in udobnega zavetja svojega doma se je primoran preseliti k babici Toski v majhno poljsko vasico Chojny. Pri babici je vse drugače, kot je bilo doma, Szymek je na lepem ukleščen v babičino dnevno rutino (zajtrk, pokopališče, zajci, kosilo, prepelice in nato vse od začetka), ki mu onemogoča biti to, kar je – sedemletni deček, ki potrebuje igro ter veselje, ob izgubi staršev pa tudi tolažbo in oporo: »Potem sta jedla zajtrk. Vstati je moral zgodaj, čeprav so bile počitnice. In k mizi je moral priti oblečen, ne tako kakor doma, kjer je na zajtrk lahko prišel v pižami in je vedno, kadar koli se mu je zahotelo, dobil brioš z nutelo. Tukaj je o tem lahko le sanjal, nobene nutele ni bilo, saj ni bila zdrava, v najboljšem primeru je dobil marmelado [… ]«
Medtem ko spremljamo Szymekovo prilagajanje na nov načina življenja in njegovo odraščanje, med platnicami odkrivamo tudi življenjsko zgodbo njegove babice Toske. Vse od njenih otroških let, ko se je z družino med vojno skrivala v skednju, pa do danes, ko 85-letna trpi za revmatizmom, ki ji onemogoča življenje po njenih zahtevah.
Celoten roman je ovit v tančico skrivnosti, s pomočjo prepletajoče strukture pa se do konca ohranja napetost zgodbe. Med branjem si zastavljamo različna vprašanja, ki nam ne pustijo, da bi odložili knjigo, npr. kaj se je zgodilo s Szymkovima staršema? Kakšna je povezava med babico Tosko in sosedom Anderzejem? Kakšen je pomen starega topola pred sosedovo hišo, ki ga je bilo treba nujno posekati? Vseeno pa konec ne dosega zastavljenih pričakovanj, bralec pričakuje zanimiv in nepričakovan preobrat ter zaključek, ki se žal ne zgodita.
Roman je napisan kot dvojni razvojni roman, spremljamo namreč življenjsko zgodbo dveh likov. V osemnajstih poglavjih se prepletata Szymkova zgodba (od leta 2002 do 2016) in življenjska zgodba babice Toske (od 1939 do 2016), ki se v zadnjem poglavju skleneta in skupno zaključita. Bralec pod vplivom vsevednega pripovedovalca z vsakim novim poglavjem stopi v drugo obdobje. Pripovedovalec se skozi roman ne opredeljuje, ves čas ostaja nevtralen in zgodbo prikazuje na objektiven način, s čimer pisatelj doseže, da lahko bralec ob temah, ki jih roman odpira, pride do svojih spoznanj, mnenj in zaključkov.
Eni od poglavitnih tem v romanu sta zagotovo medgeneracijski konflikt in pomanjkanje komunikacije med starejšimi, ki so vojno doživeli in preživeli, ter mlajšimi, ki posledice doživljajo posredno, v odsotnosti empatije in ljubezni. To simbolizira tudi naslov romana – Rja. Predstavlja minevanje časa in odnose, ki brez pogovorov, ljubezni in sočutja zarjavijo. A čeprav je odnos med babico in vnukom, ki se nepričakovano znajdeta pod isto streho ter poskušata uskladiti svoji življenji, natančno prikazan, avtor bralcem v sklopu vojne tematike in medgeneracijskega konflikta ne ponudi ničesar novega, ampak ves čas ostaja v senci povprečja. Vojna res odpira nešteto zgodb in piscu ponuja enega največjih polj za ustvarjanje, hkrati pa ga tudi močno omejuje. Vojna in medgeneracijski konflikt sta osrednji tematiki mnogih že napisanih in izdanih del, zato so pričakovanja današnjega bralca visoka. Vseeno je avtor v roman vključil nekatere zanimive elemente, ki romanu vdahnejo dodano vrednost. To so zagotovo simoblična navezovanja med Toskino minulo mladostjo in Szymekovim otroštvom. Čeprav sta babica in vnuk odraščala v različnih časih in okoliščinah, med branjem naletimo na nekakšne t. i. odmeve: dogodek, ki ga je Toska doživela med vojno, dobi repliko v Szymekovem življenju in tako osebi poveže med seboj.
Jezik in slog sta preprosta in razumljiva, primerna tudi za manj izkušenega bralca. Izmenično spremljamo babičino in vnukovo življenje, opisi njunega razmišljanja pa nam omogočajo, da se potopimo v zavest lika, ga spoznamo in z njim podoživimo njegove življenjske situacije ter izkušnje. Med natančne opise je spretno vpleten tudi dialog, ki bralcu omogoča hitro in tekoče branje. Vseeno menim, da bi lahko prav na stilistični osi Małecki svoj roman Rja dvignil še na višjo raven. Slog in jezik se med poglavji ne spreminjata, čeprav je v enem poglavju v ospredju sedemletni deček, v naslednjem pa osemdesetletna Toska. Avtor tega ne izkoristi in skozi celoten roman uporablja enak pripovedni stil. Rja je zanimiva in čuteča pripoved o družini in odnosih, ki bralca zagotovo ne pusti ravnodušnega. Med branjem se potopimo v svet vojne in njenih tragičnih posledic, s katerimi so se morali spopadati predstavniki vseh generacij. Kljub vsemu pa se delo hitro izgubi v poplavi že napisanih vojnih romanov. Na podobnem principu razvijanja zgodbe, skozi odnos babice in vnuka, je na primer gradil že Andreï Makine v romanu Francoski testament. Małeckova zgodba je dobra, vseeno pa menim, da nam v sklopu vojne tematike in medgeneracijskega konflikta pisatelj ni uspel ponuditi ničesar novega in inovativnega.
