Jaap Robben: Bratov kožuh

Založba: Mladinska knjiga (zbirka Odisej)
Leto izida: 2020
Prevod: Stana Anželj
Spremna beseda: Majda Mramor

Roman Bratov kožuh nizozemskega pisatelja, pesnika in dramatika Jaapa Robbena je izvorno nastal za odrasle, vendar so ga pozitivno sprejeli tudi mladostniki. Govori o trinajstletnem Brianu, ki z očetom živi v prikolici na družbenem robu, njegov starejši brat Lucien pa stanuje v ustanovi za otroke s posebnimi potrebami. Zaradi prenov v ustanovi vodstvo očetu predlaga, naj čez poletje vzame Luciena domov, kar oče gladko zavrne – dokler ne sliši, da je v igri finančna podpora. Skrb za brata pade na Brianova ramena in Brian se z vsem srcem posveti težavni nalogi.

Brian živi v razmerah, ki so neprimerne za otroka, kar pogosto poudarjajo tudi nekateri njuni sosedje. Avtor je v prikazu njegovega življenja brutalno iskren – prikaže odraščanje otroka, ki je materialno in čustveno prikrajšan, živi v revščini in brez prave podpore staršev. Posledično je zato prisiljen prehitro odrasti in se osamosvojiti, vendar to odgovornost prevzame nase brez oklevanja. Kot je v oddaji Kulturomat povedala urednica Alenka Veler: »To, česar Brian ne zna in ne zmore, nadomesti njegova velika ljubezen in sposobnost, da intuitivno sledi potrebam svojega brata.« Lucien se ob njem počuti varnega in ljubljenega.

Brianov oče je prevarant, vedno na lovu za zaslužkom in brez očetovskih tendenc. Zanimanje za Luciena pokaže šele, ko sliši, da lahko zasluži. Obenem ves čas goljufa ljudi, od prodajalca na bencinski črpalki, ki mu vedno plača premalo, do sosedov, ko pride do plačevanja najemnine. Brian od očeta išče potrditev, zato je navzven videti kot nekdo, ki skuša očetu slediti po stopinjah zvijač – vedno znova skuša ogoljufati njunega podnajemnika Emila, saj si želi, da bi bil oče ponosen nanj. Vendar je Brian kljub temu zelo drugačen od očeta, ima močan moralni kompas, ki izvira iz njegove zmožnosti empatije.

Deloma najde Brian podporo v podnajemniku Emilu, ki se prav tako počuti osamljenega. Emile na nek način deluje kot očetovska figura, saj je pravzaprav edina odrasla oseba, ki mu je lahko za zgled – pomaga mu skrbeti za brata, kar bi morala biti naloga njegovega očeta, in je hkrati tudi edini, ki izkazuje zanimanje za Briana, medtem ko oče in mama živita v svojih svetovih, v katerih zanj ne naredita dovolj prostora. Emile pa ga posluša in se postavi zanj, ko je to potrebno. Med njima se tako splete močna vez in postopoma tudi zaupanje. Brianovi pogovori z Emilom, odnos z bratom in njegovo obiskovanje Selme, varovanke ustanove, do katere razvije svoja prva ljubezenska občutja, so drobci svetlobe v sicer turobnem in neizprosnem vsakdanu.

Posebej zanimiva je v romanu diskrepanca med tem, kako Brian ravna, in tem, kako nanj gledajo drugi, predvsem odrasli. Brian razpolaga z intuicijo, ki mu pomaga določati, kaj je prav in kaj ne. Star je trinajst let in je kljub temu že zelo samostojen in čustveno zrel. Medtem drugi nanj še vedno gledajo kot na otroka. V Lucienovem zavodu mu na primer skušajo preprečiti, da bi se še naprej družil s Selmo, čeprav je do nje skrben in prijazen. Emile mu ne pove vsega o sebi, ker si misli, da je samo otrok – obenem pa se Brian ves čas sprašuje, ali lahko zaupa njegovi prijaznosti ali raje ne, kar kaže na zmožnost refleksije, ki presega njegova leta.

Avtor pravi, da je hotel pisati o ljubezni in predanosti med bratoma, hkrati pa »tudi o nenamernem nasilju, torej o slabih stvareh, ki se zgodijo nenamerno. Brian nima nobene želje po tem, da bi brata kakorkoli prizadel ali poškodoval. Tudi njegov oče svojih otrok ne želi namensko prizadeti, a preprosto ni zmožen ravnati bolje. Mislim, da je veliko ljudi takšnih: marsikoga ne prizadenejo namenoma, a pač ne znajo drugače.«

To je premislek, ki je zelo relevanten za sodobni čas. Spodbuja k temu, da smo do soljudi strpni in skušamo razumeti, iz česa izhajajo, čeprav se ne strinjamo z njimi. Hkrati spodbuja tudi k večjemu razumevanju ljudi, ki so drugačni od nas – tako ljudi s posebnimi potrebami kot tudi ljudi z družbenega roba.

Pri pisanju je imel avtor tako ves čas v mislih povezanost bratov in njuno nesebično ljubezen. Želel je, da na koncu knjige Brianovega brata Luciena vidimo drugače kot na začetku, saj se spomni vsega, kar se je zgodilo. »Na začetku zgodbe ga ne moreš razumeti in misliš, da le leži v postelji ter spušča zvoke, ki nič ne pomenijo. A na koncu njegove zvoke in besede tudi mi razumemo. Hotel sem, da ima bralec na koncu knjige občutek, da ga razume, več ve o njem, ve, kaj določene geste pomenijo,« pravi avtor.

Robben piše z izjemnim občutkom za medčloveške odnose ter za miselne in čustvene procese v človeku, posebno mladem fantu. Brian se od očeta hitro uči zvijač, vendar pa ostaja iskren in ljubeč ter zna misliti s svojo glavo. Njegova ljubezen do brata je predana in tenkočutna, skrb pa je zanj samoumevna, saj sta preprosto – brata. Naslov izvira prav iz misli, da je Brian za brata kožuh, ki mu zmeraj zagotavlja toplino in ga po svojih najboljših močeh varuje pred zunanjim svetom.

Avtor dobro gradi napetost, bralca drži in ga ne izpusti prav do konca. Njegov slog je tekoč in preprost, vendar prav zato prepričljiv. Literarne osebe oriše spretno in brez nepotrebno dolgih opisov, saj zmore z le nekaj besedami ujeti njihov značaj in jim vdahniti življenje. Kljub težki tematiki se Robben pisanja loteva z dobrodušnim humorjem in prijetno lahkotnostjo. Svet v romanu je skrčen na glavno prizorišče, medtem ko so podrobnosti zabrisane, kot tudi širši kontekst dogajanja. Tako usmeri pozornost na to, kar je bistveno – na Brianov svet pod očetovim okriljem, vse, kar je izven tega, pa ostaja za Briana (in posledično za bralca) neoprijemljivo in oddaljeno.

Knjiga je pomembna tako za odrasle kot za mlade, saj je tematsko široka in ponuja veliko možnosti za razmislek. Ruši mnoge predsodke in spodbuja k razvijanju empatije in h globljemu razumevanju ljudi ne glede na to, kako so videti navzven.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic