Ivan Antić: Membrane, membrane

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2019
Prevod: Sonja Polanc
Spremna beseda: Marjan Čakarević
   

Zbirka osmih kratkih zgodb Membrane, membrane je drugo objavljeno delo srbskega prozaista Ivana Antića, ki uživa kritiško naklonjenost tako v domačih kot tujih literarnih krogih. V slovenščini lahko omenjeno delo beremo v prevodu Sonje Polanc, pomembne prevajalke sodobne literature iz hrvaškega, srbskega, bosanskega in črnogorskega jezika.

Slog, ki ga avtor mojstrsko obvladuje in taktno uporablja, predstavlja ključen del njegovih pripovedi. Poslužuje se raznovrstnih nekonvencionalnih slogovnih postopkov, s katerimi dopolnjuje goli tekst; med opaznejšimi velja omeniti namerno rabo sprotnih opomb[1] kot dela naracije v Ulici brez bara ter posluževanje poševnega tiska za ponazoritev valovite ritmičnosti v uvodni zgodbi z naslovom Longitudinalno. Treba je priznati, da so kljub inovativnosti nekatere Antićeve metode uspešnejše od drugih, predvsem pri bralcu, ki nima želje po eksperimentalni bralski izkušnji. Tako je na primer z rabo poševnega tiska, za katerega smo vajeni, da poudarja dele besedila, ki iz njega izstopajo, v Antićevem Longitudinalnem pa ta fenomen najdemo skoraj v vsaki drugi ali tretji vrstici, mestoma celo pogosteje. Zanimivo je opazovati učinek te avtorjeve odločitve, saj – namenoma ali ne – bralcu zaradi njegove nevajenosti namesto občutka zibajočega valovanja vliva predvsem nelagodje.

Protagonisti in pripovedovalci Antićevih zgodb so tako moški kot ženske, njegov odprt in progresiven pogled na družbeno realnost pa poudarja prisotnost likov, ki jasno odražajo svojo pripadnost marginaliziranim in tabuiziranim družbenim skupinam. V delo so vključene pripovedi ljudi, ki bi jim lahko pripisali različne duševne bolezni (od depresije do različnih osebnostnih motenj), zastopana je skupnost LGBT+, avtor pa naslovi tudi tematiko emigracije. Marginalne identitete protagonistov ne poudarja in ji ne pripisuje posebne teže, kar je pomemben korak k normaliziranju nearhetipskih literarnih oseb, še posebej v balkanskem prostoru, kjer se predvsem starejše generacije tovrstni demarginalizaciji s težavo prilagajajo.

Pri delu izstopa tudi nekoliko ekscentrično in nevsakdanje besedišče; pogosta je raba izrazov, ki so v sodobnem diskurzu redki ali zastareli. Ker gre za prevod, ni povsem jasno, ali je nekonvencionalni besedni zaklad Antićev ali je posledica prevajalskih odločitev Sonje Polanc. Nekje tako lahko beremo: »Trže se, ampak v ozadju je belina,« nekaj strani kasneje pa: »Ne sicer brez proslulega smisla za humor …« Tovrstna izbira besed ni moteča, nedvomno pa povprečnemu bralcu predstavlja določen bralski izziv.

Kljub slogovnim inovacijam moram priznati, da v Antićevi zbirki nisem našla podobno izstopajoče vsebinske kvalitete. To ne pomeni, da je delo vsebinsko šibko, temveč je ta plat predvsem zasenčena in potisnjena v ozadje zaradi mnogoštevilnih slogovnih akrobacij, ki so brez dvoma osrednji razlog za avtorjevo prepoznavnost v literarnem prostoru. Navidezna objektivnost, ki karakterizira Antićevo pisanje, je po eni strani dobrodošla, po drugi strani pa je zaradi nje mestoma omajana bralčeva vpletenost v zgodbo, ki jo pisatelj pripoveduje. Sama moram priznati, da mi vsebina Antićevih pripovedi kar hitro uhaja iz spomina, saj niso izzvale moje konceptualizacije sveta ali pritisnile na gumb mojih represiranih čustev, pomislekov ali strahov, ki bi ob branju primezeli na plan.

Membrane, membrane vsekakor zahtevajo pozornega in potrpežljivega bralca, ki ceni slogovno dovršenost in trud, ki ga avtor vlaga v umetniziranje svoje pripovedi. Čeprav besedilo teče, ga je, če ga želimo izkusiti v polnosti, potrebno brati počasi in kritično. Bralec, ki po Antićevi zbirki poseže v želji po lahkotnem poletnem čtivu, kmalu spozna zmoto v svoji izbiri. Delo, ki ga drži v roki, je umetniško delo par excellence, ki aktivno in pazljivo raziskuje možnosti in zmožnosti literarnega izraza. Zaradi svojega celostnega pristopa k pisateljskemu procesu Antić nedvomno predstavlja pomembno ime v generaciji mlajših srbskih prozaistov.