Irena Štaudohar: Magija za realiste
LUKNJE V SISTEMU
Klasificiranje različnih izdanih tekstov se mi je vedno zdelo dokaj sistematično opravilo. Obstajajo sheme, po katerih za to pristojni (v knjižnicah dandanes univerzitetno usposobljeni ljudje) uvrščajo prispela dela v različne kategorije. Te bi morale biti dovolj specificirane, nedvoumne in, pričakovano, zanesljive, da bi zadostile različnim in številnim vrstam, v katere lahko umeščamo vsebine. Perečo težavo predstavlja tudi zamejitev kriterija: kaj je tisto, kar postavlja nek produkt v enega izmed okvirjev – medij, forma, založba, sloves pisca ali dejanska vsebina?
Da odgovor nikakor ni preprost, še manj enoznačen, in da je nadvse odvisen od institucij, priča zbirka esejev Delove novinarke Irene Štaudohar, ki je svoja razmišljanja iz posameznih Sobotnih prilog priredila, okrepila, prevetrila in jih povezala v koherentno celoto.
Nesporno je mogoče potrditi dejstvo, da govorimo o esejih. Tako je zapisano na notranjem zavihku knjige in opredeljeno s strani avtorice v otvoritvenem tekstu O življenju. Ta služi namesto predgovora, saj na primeru Montaigna utemeljuje žanr, v katerem piše, in med vrsticami nakaže, da bo pisala kot on – tudi vsebinsko, torej »o vsem, kar je človeškega«. Hkrati pa že spretno obrazloži in poantira naslovni pojem besedila – življenje.
V primernost in zanesljivost te opredelitve se lahko stran za stranjo prepričamo tudi bralci: lastna razmišljanja o bivanjskih vprašanjih in načinu razumevanja sveta avtorica podkrepljuje z dognanji drugih in tako oblikuje kolaž mnenj, ki delujejo avtentično, premišljeno in poglobljeno. Uporablja številne slogovne postopke: informira, povzema, razlaga, pojasnjuje, sopostavlja mnenja in jih argumentira z živimi primeri. Izhodiščne misli posameznih tekstov razvija in gradi v kvalitetne in prepričljive povezave, ki jih formira s tekočim in z nadvse preciznim izražanjem ter tako z domala vsakim stavkom (tudi polemičnim) bralcu daje iztočnice. O(b) njih bi tudi sam lahko ustvarjalno razmišljal in iz vsake sestavil nov, svoj esej, kot kaže denimo tale niz: »Moderna doba rada poveličuje iluzijo o sampomembnosti. Prevelika pričakovanja so danes del življenjske filozofije. Osebna odgovornost in prizadevanje sta glavna gibalca človekovega zadovoljstva.«
Do tod vse lepo in prav za vse. Na prvo problemsko označitev naletimo v tipologiji uvrstitve bibliografske enote v sistemu Cobiss. Ta jo namreč umešča v polje STROKOVNIH MONOGRAFIJ, s predmetno oznako praktična FILOZOFIJA.
»Strokovna monografija[1] je publikacija, v kateri se strokovno obravnava nek problem, vprašanje ali predmet, oseba ali dogodek«, česar pa za dotično zbirko nikakor ne bi mogli trditi. Naslovniku se namreč pisateljica trudi čim bolj približati. Sicer ga nikakor ne podcenjuje, saj mu želi z izbiro številnih referenc predstaviti izbrani pojem iz različnih perspektiv velikokrat poznanih sodobnih ali iz zgodovine ključnih avtorjev, skupaj z eksperimentalnimi raziskavami, človeškimi primeri in literarnimi stvaritvami, ter tako širiti bralčevo čustveno in intelektualno razgledanost. Sinteza, ki jo sestavlja, je lahko kvečjemu POLJUDNA, saj so tudi psihološki poskusi, ki jih obravnava, zelo osnovni in jih najdemo v vsakem srednješolskem učbeniku za to stroko (npr. S. Milgram in P. Zimbardo), povezovanje idej pa še vedno napisano v sicer privlačnem in berljivem, a pretirano publicističnem slogu in s preveč poljudnimi navezavami: »Veliko stvari, ki vplivajo na naš uspeh ali neuspeh, se skriva v našem genskem zapisu ali jih uravnavajo hormoni ali kakšen drug biološki vzvod, ki gnete naš ego tako srčno, kot je Demi Moore gnetla glino v filmu Duh.« Teh je preveč, da bi ji lahko priznali strokovno vrednost. Izpostaviti velja tudi dejstvo, da v določenih poglavjih (predvsem se vrstijo v drugi polovici knjige) prevladuje povzemanje drugih del in spoznanja, ki na številnih mestih ostajajo neargumentirana: »Navadili smo se na pavze. /…/ Kam izgine čas med temi prekinitvami, kdo ga ima namesto nas? Vse te prekinitve so nekaj naravnega, nikogar ne motijo več – razen če si star več kot štirideset let.«
Z vsem tem se lahko prepričamo v dodatne razloge, ki utemeljujejo esejistično vsebino, formo in namero pisanja avtorice, čeprav lahko nehote in nevidno prehaja v druge zvrsti. Slednje pa je zopet ena od značilnosti tega polliterarnega žanra. Naj opomnim tudi, da v oznako praktična filozofija lahko nagovarjata kvečjemu kazalo in prvi esej, kar lahko razumemo kot precej enostransko označevanje, saj napoved pisanja v Montaignovi nameri še ne predpostavlja nujno, da mu bo avtorica sledila v filozofskem pogledu na obdajajoče abstraktnosti. Izkaže se namreč, da ji je francoski mislec vodilo zgolj v konceptih in širini, ne pa načinu obravnave, saj je ta vseeno precej konceptualno in referenčno širša, kot je bila njegova.
Toliko o tej pretenciozni klasifikaciji. Druga, knjigarniška, jo preveč posploši. Uvršča jo namreč v kategorijo Osebnostne rasti in zdravja, ki pa v svoje podrubrike šteje tudi Družino in zdravje ter Samopomoč, tovrstne sodobne priročnike pa avtorica kategorično zavrača: »Danes sta lovljenje sreče in pozitivno mišljenje postala kult, milijardni posel, s katerim služijo različni guruji, mediji in knjige za samopomoč.« In njeni eseji, o katerih sicer lahko preberemo, da njihove »magične zgodbe vlivajo moč in voljo do življenja«[2], so na ta način razumljeni mnogo presplošno in preveč enostransko. Na tovrstno branje lahko namiguje zgolj zanos, ki veje iz spodbujevalnega načina izražanja, v smislu, da lahko ljudje venomer odkrivamo svoje potenciale. Poenostavlja ga tudi promocija knjig, ki so kolumnistko navdihovale, in vsem znane navezave na različna umetniška polja. Sicer pa gre v bistvu zbirke za vestno organizacijo informacij glede na novinarkina lastna prepričanja in omogočanje bralcem, da jih sami mrežijo in nadgrajujejo naprej, kar je ponovno izrazita lastnost esejev v zbirki, ki zgolj zaradi (zopet) kazala in naslovnih tematik posameznih tekstov še ne meri na samo enega v vrsti priročnikov.
Delo s svojo zasnovo in izpeljavo v praksi pooseblja teorijo esejistične zvrsti in je kot tako popolnoma upravičeno do te označitve, saj od ostalih, ki obstajajo, v številnih značilnostih odstopa. Eden dodatnih pokazateljev njegove žanrskosti je povrh tudi izbor med nominirance za letošnjo Rožančevo nagrado, česar ne gre zanemariti. Zato nikakor ni utemeljeno in na mestu, da se je to delo (kot najverjetneje še mnoga druga) klasificiralo na podlagi natančno prvih 23 strani, kar nakazuje zgolj na obrobne kriterije. Najprej na naslov, za katerega marsikdo pozablja, da ni vedno povzemalen, temveč večinsko v funkciji pritegnitve. Nadalje po formi: kje piše, da so eseji že a priori v filozofski domeni? In, kar se mi osebno zdi najbolj nedopustno, po dobesedni interpretaciji in prebitju skozi kazalo ter predgovor, ki sta lahko zgolj pisateljevi usmeritvi in želji, nikakor pa ne tudi dejanska realizacija vsebine. Ta je lahko edina pristojna in dostojna za kakršne koli uvrstitve v sistem (ki je ravno tako vprašljiv, saj ne nudi dovoljšne širine kategorij).
Rešitev je precej enostavna: bolj natančne razmejitve med razvrstitvami (če se jih že lotevamo) oz. bolj poglobljeno branje. Če že, je najbolje kar oboje. Še pred začetkom pa se je treba povprašati o smiselnosti in namenu takšnih uvrstitev, ker že same pretirano sugerirajo način branja, ki pa je v domeni vsakega posameznika. Če nam (neutemeljeno in površinsko) zamejijo svobodo raziskovanja v branju, kaj je potem sploh še njegov smisel?
[1] Definicija citirana z naslova: http://home.izum.si/COBISS/bibliografije/Tipologija_slv.pdf
[2] Citirano z naslova: http://www.sensa.si/beremo-skupaj/ctivo-za-navdih/irena-staudohar-magija-za-realiste/
