Tanja Božić: »Pomembno je opazovati.«

Tanja Božić (1995) je absolventka magistrskega študija primerjalne književnosti in francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se s književnostjo ukvarja na mnoge načine – prevaja, dela v knjižnici in piše. Obiskovala je delavnice kreativnega pisanja, bila del literarnega projekta #manjšinenamreži, ki ga je organiziral SKC Danilo Kiš, pesmi in kratke zgodbe je do sedaj objavljala v literarnih revijah, zbornikih in na spletnih portalih (AirBeletrina, Sodobnost, portal MKC Črka, večjezični zbornik Biće bolje/Bo že, zbornik Rdeče niti, Rukopisi, Spirala). V soavtorstvu z Natalijo Milovanović je jeseni leta 2019 objavila dvojezični chapbook performativnega pesniškega dvogovora Udomačevanje domačih živali / Pripitomljavanje domaćih životinja. Leta 2016 je zmagala na študentskem literarnem natečaju Rdeča nit, leta 2018 je bila sozmagovalka na Pesniški olimpijadi, letos pa je bila s pesmijo Zemljevid imenovana za vitezinjo Pesniškega turnirja, ki ga že dvajseto leto zapored organizira mariborska založba Pivec. O vtisih s pesniškega turnirja, o literarnih natečajih nasploh, njeni poeziji in še čem se je z njo pogovarjala Anja Grmovšek.  

Tanja, te je naziv vitezinje Pesniškega turnirja presenetil? Ti je bila kakšna pesem preostalih finalistov, potem ko jih je založba Pivec javno objavila, še posebej všeč?

Zmaga na pesniškem turnirju me je res ujela nekoliko nepripravljeno, prijavila sem se brez vsakršnih pričakovanj, pesem sem izbrala hitro, jo poslala dan pred rokom in celotno zadevo potem, zaradi vseh dogajanj v povezavi z epidemijo, odmislila. Vse skupaj je bilo tako kar presenečenje.

Kar se tiče ostalih finalistov, mi je bilo všeč kar nekaj pesmi, na splošno imam zelo rada poezijo Denisa Škofiča, sem pa glasovala za pesem Biti uradnik Mihe Mareka, ker je pesnik »samemu sebi odvečen, / v svoji službi, / ki ne služi nikomur, [ampak] brez njega nihče ne ve, / kaj ljubi«. Lepo se sliši.

Tradicija turnirja sicer veleva, da se finalisti publiki predstavijo tudi v živo, a se je turnir letos zaradi nastalih izrednih razmer preselil na splet. Kako si sama doživljala tovrstno (virtualno) predstavitev? Bi lahko izpostavila kakšne prednosti, slabosti takšnega načina nastopanja?

Všeč mi je, da je poezija sama že lahko dogodek, v obdobju izolacije so mi manjkali literarni večeri, ki so se po sili razmer v nekaterih primerih preselili na socialna omrežja. Videi so se mi v primeru Pesniškega turnirja zdeli smiselna alternativa, si pa ne znam predstavljati, da bi literarna branja vedno potekala tako. Sama sem naklonjena dejstvu, da se okoli (in zaradi) poezije zbiramo, s tem podpremo ustvarjalce, vzpostavimo dialog pišoči–poslušalec, ki je drugačna vrsta izkušnje od tiste, ki jo imamo, ko beremo v samoti.

Na literarnem področju nisi ravno novinka. Poleg letošnjega pesniškega turnirja si recimo leta 2016 tudi zmagala na študentskem literarnem natečaju Rdeča nit. Kako gledaš na tovrstne natečaje, tekmovanja? Meniš, da so potrebni za soustvarjanje literarnega, kulturnega prostora?

Natečaji so mi zdijo dobri za soustvarjanje literarnega prostora s tega vidika, da dajejo priložnost vsem, ne glede na ime, uveljavljenost, starost, izkušnje, ocenjevani smo anonimno, pod enakimi kriteriji. Je pa njihova slabost ta, da nekdo mora zmagati, čeprav je dobrih pesmi več.

Ker lahko govorim izključno iz perspektive še neuveljavljene pesnice, so takšni razpisi dobrodošli tudi zato, ker sama ne vem, kje in kako začeti, prijavljanje na natečaje se mi zdi eden izmed možnih načinov za vstop v literarni svet. Dandanes to sploh ni samoumevno, zlasti ne v obdobju, ko se sredstva kulturnikom in založbam le krčijo, in so mnogi, ki so že del literarne scene, odrinjeni na obrobje in prisiljeni na životarjenje. Kako potem sploh najti prostor za nove ljudi, ko pa ga zmanjkuje že za tiste, ki so del njega?

Kako izbiraš pesmi, s katerimi sodeluješ na natečajih? Jih, preden jih odpošlješ, veliko spreminjaš, urejaš? Se s kom posvetuješ o izboru pesmi?

Nimam nobenega posebnega recepta, izberem tisto, kar me osebno najbolj prepriča. Ne razmišljam dolgo, popravljam samo, če me kaj izrazito zmoti, po navadi gredo pri meni pesmi tako ali tako skozi ogromno verzij, preden pridejo do zadnje. Za poezijo sem se do sedaj bolj ali manj odločala sama, so pa eni izmed mojih prvih bralcev soudeleženci literarnega dela projekta #manjšinenamreži, ki ga je na SKC Danilo Kiš vodila pisateljica in pesnica Lidija Dimkovska. Skupini, zbrani tam, literarno zelo zaupam.

Kakšen pa je sicer navadno tvoj proces ustvarjanja, pisanja poezije?

Pisanje poezije rada primerjam s sestavljanjem puzzlov. Tako doživljam tudi jezik, besede so raztreseni koščki sestavljanke, ki nimajo končne podobe. Koščki so sicer zmeraj enaki, slika, ki jo ustvarijo, pa je lahko vsakič povsem nova in to me fascinira. Pesmi pišem dolgo, ni se mi še zgodilo, da bi kakšno napisala na mah. Običajno se začne z besedno igro, mislijo, podobo. Potem se malo igram, premetavam, sestavljam, režem, črtam, dokler ne nastane nekakšen besedni kolaž.

Tvoje pesmi so izredno narativne, zdi se, da bi jih na trenutke lahko brali tudi kot kratke zgodbe. Sebe si nekje označila za »manično zbirateljico razglednic«, v zmagovalni pesmi letošnjega turnirja pa pišeš o bratu, ki veliko potuje, in med drugim zapišeš: »Ko mi nima kaj pisati, / razglednica zaokroži med sopotnike, / da zapolnijo njegovo praznino. / Vseeno jo nalepim na steno, / kjer raste moj osebni zemljevid.« Na tem mestu sledi morda nehvaležno vprašanje, pa vendarle: je osebna izkušnja pomembna za dobro pesem ali mora tudi pesnik imeti veliko domišljije?

Čeprav je res, da imam zelo rada razglednice in da jih že vrsto let zbiram, mislim, da osebna izkušnja služi bolj kot zametek, ostalo je delo jezika in posameznikove ustvarjalnosti. Pomembno je opazovati, po mojem mnenju pa sta ključni sposobnost upovedovanja opaženega in pa predvsem veselje do tovrstnega početja, ker pisanje poezije ni ravno donosna dejavnost.

Glede same narativnosti se mi je v spomin vtisnila misel Dragana Velikića, ki je na literarnem večeru v okviru Festivala Vilenica dejal, da ima rad, ko v poeziji v vsakem verzu zasluti zgodbo. In tudi mene pravzaprav privlači enaka stvar – slutnja ozadja, namig, drobci vsakdanjega, hkrati pa prostor, prepuščen bralcu, da ga s svojo domišljijo zapolni sam. Morda se zato nagibam k narativnosti. Ali pa zato, ker sicer pišem veliko proze.

Študiraš primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ti je študij književnosti pomagal oziroma omogočal, da si razvila svoj osebni pesniški glas? Kdaj si pravzaprav začela pisati poezijo in kakšni so bili ti začetki?

V času dodiplomskega študija primerjalne književnosti sem pisala zelo malo, čeprav sem pisala že prej, v gimnaziji, kar me je na začetku frustriralo, a sem ta čas vsaj veliko brala. Študij mi je dal predvsem to – postala sem veliko boljša bralka, bolj kot občutek za pisanje se mi je izostril čut za brisanje, zbrusil občutek za strukturo, odmerjenost besed, slog in zavedanje, kaj vse pravzaprav že obstaja – in obstajajo že res čudovite stvari.

Začetki pisanja segajo pravzaprav v otroštvo, obsedena sem bila s pravljicami in sem nenehno silila mamo, da mi jih je brala, pozneje sem veliko brala sama in imitirala. Pisati pa sem sicer začela v gimnaziji in v okviru šolskega zbornika in natečajev objavljala posamična besedila.

Imaš kakšnega najljubšega avtorja/avtorico, h kateremu/kateri se rada vračaš ali ki morebiti celo vpliva na tvoje pisanje?

Imam tri najljubše avtorje: Milana Kundero, Georgija Gospodinova in Vaska Popo. Vračam se k vsem trem, iskreno upam, da se v mojem pisanju prepozna kakšen njihov vpliv.   

Katere tri knjige bi priporočila Koridorjevim bralcem?

Uf, težko je izbrati samo tri, se bom omejila zgolj na sodobno slovensko produkcijo, na knjige, ki sem jih prebrala v preteklem letu: roman Nataše Kramberger Primerljivi hektarji, poema Nine Dragičević Ljubav reče greva (sploh je odlična njena izvedba, upam na še kakšno ponovitev) in pesniška zbirka Sergeja Harlamova Mnogoboj mitologij.

Kakšni so tvoji (pesniški) načrti za prihodnost? Lahko pričakujemo tudi pesniško zbirko?

Pesmi se mi trenutno res že nabirajo, a zaenkrat še nimam natančno predvidene zbirke, upam, da bom lahko kmalu trdila drugače. Delam pa trenutno na proznem projektu, prav tako upam, da se bo več vedelo kmalu.