Ilse Aichinger: Zvezanec
Založba: LUD Literatura
Leto izdaje: 2017
Prevajalec: Anja Naglič
Neverjetna avtorica, ki nam ponuja še bolj neverjetne zgodbe. Ilse Aichinger je pisateljica, ki je delovala v povojnem času in nastavljala zrcalo vojnim grozotam ter se postavljala v bran judom. Njeno babico in dva izmed njenih otrok so namreč odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se niso vrnili. IIse je babičina smrt zelo prizadela in vplivala na njeno pisanje. Njena pripoved Četrta vrata velja za prvo besedilo v avstrijski literaturi, v katerem so omenjena koncentracijska taborišča. Napisala je tudi prvi v nemškem jeziku napisan roman o holokavstu, naslovljen Večje upanje. Roman je nastajal po petih semestrih študija medicine, ki ga je Ilse ob pisanju in zaradi njega prekinila. Večje upanje je nadvse neobičajno delo, ki nosi elemente avtobiografije in govori o dekletu, ki je pol judinja in živi na Dunaju. Pozivala je avstrijsko družbo h kritični samoanalizi in postala najpomembnejše ime mlade povojne generacije avstrijskih avtoric in avtorjev.
Prevod je narejen po drugem zvezku zbranih del, ki je izšel leta 1991. Zgodbe iz pričujoče zbirke so nastale v letih 1948–1952, in čeprav so odprte za številne interpretacije, jih lahko beremo tudi kot odziv na vojno in povojno realnost. V zgodbah se izmenjujejo fantastika, realizem in sanje. Njihovi protagonisti so zvezanec, ki nastopa v cirkusu, vojak s čudnim ukazom, sestri, ki verjameta v angele, moški, ki čaka pod vislicami …
Ilse Aichinger je v svojem pisanju avtentična in neizpodbitna mojstrica izmišljevanja neverjetnih zgodb o še bolj neverjetnih ljudeh. Zbirka se začne z zgodbo Zvezanec, ki govori o moškem, ki so ga najbrž okradli in zvezali, ter zaradi vrvi, ki ga obdajajo, postane cirkuška atrakcija.
Nekatere izmed zgodb se začnejo in medias res, v samem središču – na primer zgodba o ženski, ki lepega dne pride domov in najde svoje stanovanje v tretjem namesto v četrtem nadstropju. Njeno življenje se prestavlja iz nadstropja v nadstropja niže, vse dokler ne doseže kleti: »Od včeraj stanujem nadstropje niže. Nočem reči na glas, toda stanujem niže. Na glas nočem reči zato, ker se nisem preselila.«
Nekatere zgodbe počasi in ležerno prehajajo v dogajanje: »To so svetli dnevi v decembru, ki sprevidijo svojo svetlost, in zato postajajo vse svetlejši, dnevi, ki so jezni na svojo bledico, svojo kratkost pa jemljejo kot obet, dnevi, ki se hranijo z dolgimi nočmi, dovolj močni, da v blagosti prestanejo sami sebe, dovolj močni, dovolj šibki in mili.«
Avtorica ima zelo izostren čut za mešanje različnih stilov, izmenjavanje dolgih in kratkih stavkov, ustvarjanje napetosti. Priča smo izvrstnemu in zgoščenemu slogu, ki je na prvi pogled realističen, vendar vedno znova prehaja v območje fantazije, ki vas bo privezala nase vse do konca potovanja. Vmes se pojavi tudi nekaj nerazumljivih delov pri nekaterih zgodbah (večinoma so to konci), ki ne delujejo dobro premišljeni, dokončani. Takšni sta na primer zgodbi Plakat in Domači učitelj. Konca sta pri obeh popolnoma nejasna in izzvenita nedodelano.
Fascinantna je zgodba Zrcalna zgodba, ki govori o obrnjenem življenju – torej od smrti do rojstva in je zapisana v drugi osebi ednine. Zgodba se zaključi z naslednjimi stavki: »’Končano je …’ pravijo tisti za teboj, ‘mrtva je!’ Tiho! Kar pusti jih govoriti!« Torej nas avtorica neposredno nagovarja z dejstvom, da smo umrli že pred svojim rojstvom, da vse vodi v smrt in temu nikakor ne moremo ubežati. Prav na tem mestu je mogoče videti vpliv vojne na avtorico, ki jo vselej vodi občutek brezizhodnosti in smrti.
Avtorica nam pod nos potisne tudi kritiko našega ega. V zgodbi Duhovi z jezera je glavni protagonist moški, kateremu se pokvari čoln in začne zato namesto goriva črpati vodo iz jezera. Ta nepričakovani dogodek povzroči, da moški čolna preprosto ne more več ustaviti. Ko pomisli, da bo nekoč zmanjkalo tudi vode iz jezera, prične deževati. Tako se ujeto vozi z ene strani jezera na drugo in obratno. Na eni strani jezera se igrajo njegovi otroci, na drugi se družijo njegovi prijatelji, moški pa jih venomer, ko se pripelje do njihovega brega, pozdravlja. Tako otrokom nenehno obljublja, da gre samo še enkrat do prijateljev, prijateljem pa, da se zapelje samo še do otrok. Skozi celotno zgodbo se moški obnaša, kot da je vse v najlepšem redu. Kasneje ugotovi, da je minilo že preveč časa, da bi ljudem na bregu povedal, se mu je pokvaril čoln, tako da otroci in prijatelji ob koncu poletja odidejo domov, on pa vztraja v svoji nesmiselnosti.
Odlična zbirka, polna nepričakovanih in nemogočih situacij, ob katerih se boste nasmejali, na drugi strani pa vas bodo prisilile k razmisleku o družbi in o samem sebi. Realni popisi nerealnih, banalnih dogodkov, ki izdajajo hudo trpljenje protagonistov, s katerimi se pravzaprav ne moremo povsem poistovetiti. Od nas so namreč oddaljeni ravno toliko, kot smo sami oddaljeni od trpečih ljudi v taboriščih, ki so za nas na meji s fikcijo, saj sami nismo bili deležni njihovih izkušenj in jih zato ne moremo razumeti.
