Heinrich Böll: Kaj bo iz tega fanta? ali Nekaj s knjigami
Kaj bo iz tega fanta? ali Nekaj s knjigami so leta 1981 zapisani spomini Heinricha Bölla, enega izmed pomembnejših avtorjev nemške povojne literature, Nobelovega nagrajenca in prejemnika številnih drugih prestižnih nagrad. Pa vendar to ni zgolj spominska proza izpod peresa velikana nemške književnosti. Prav tako to niso zgolj spomini na dogodivščine iz šolskih klopi. Pred nami se razprostre predvsem pripoved o poti v šolo, ki, kot pravi Böll, o življenju morda nauči več kakor pa šola sama.
Pisatelj nam v osemnajstih kratkih poglavjih s trpko duhovitostjo oriše spomine na svoje življenje kölnskega mladeniča od vzpona nacističnega režima 30. januarja 1933 pa do mature, ki jo je opravil štiri leta za tem. Na začetku skoraj vsakega poglavja se opomni, da naj bi vendarle pisal o šoli, a s tem vedno znova v zavest prikliče dejstvo, da beremo spomine na nek nenavaden čas, na čas, v katerem urejena vsakdanjost, v kakršno spada šola, zadobi le še obroben pomen. V jeziku, prepredenem s klepetavo dinamiko parentez in ironičnih komentarjev, nas tako postopoma, prek številnih anekdot, uvaja v svojo zgodbo.
Petnajstletni Böll se je znašel v napetem in negotovem predvojnem obdobju, ko je korak za korakom izginjal dotedanji svet ter se presnavljal v nekaj izkrivljenega in gnusnega, kar ga je navdajalo z nelagodjem. Čeravno se je šoli pogosto ognil in raje pohajal po mestu, je ni ohranil v slabem spominu. Kljub totalitarnemu režimu so bili profesorji namreč zvečine uporni novi ideologiji in so včasih s povsem prefinjeno subtilnostjo, kakršna je učenje jedrnatega izraza prek strnjevanja besedil iz Mein Kampfa, izražali prezir do nacizma. Močan odpor do novovznikle ureditve Böllu prav tako ni dopustil, da bi postal del Hitlerjeve mladine, v zameno za to pa je moral vse delovne sobote urejati šolsko knjižnico.
Znamenja nove ere pa so postajala vse bolj očitna tako znotraj kakor tudi zunaj šolskih zidov. Böll je bil sprva priča simbolnim požigom knjig, nato pa tudi tistim manj simbolnim znamenjem novega režima, katerih kriki so se mu pričeli zažirati v ušesa med flaniranjem po ulicah domačega mesta. To ga je iz sprehajalca prelevilo v kolesarja ter “… z nekaj knjigami na prtljažniku in prgiščem tobaka v žepu …” pregnalo ob Ren, kjer je bilo kljub vsemu še mogoče najti tihe kotičke.
Tako ga je zgolj kolo in špricanje pouka, kot pravi, rešilo pred tem, da bi postal zapečkar, saj je takrat pogosto sam ždel v sobi ob prevajanju latinskih in grških besedil, ter bil ”… niti osemnajstleten, bržkone na najboljši poti, da se iz obstranca prelevi v čudaka”.
Čas Böllovega šolanja je bil s politične perspektive izjemno neroden, kot da to ne bi bilo dovolj, pa se je iz dneva v dan zaostrovala še finančna situacija. Pred nami se tako izriše iznajdljivost družine Böll v pehanju za vsakršnim virom zaslužka na eni strani ter frivolna spozaba kupovanja knjig in luksuz boljšega stanovanja, ki nikakor ni ustrezal njihovim izpraznjenim denarnicam, na drugi. Slednje se zdi kot priča neke žilave želje po dostojnem življenju v zatohlosti trenutka, ki je vztrajno krhal temelje še zadnjim drobcem ustaljenega vsakdanjika in s totalitarnostjo silil v vse pore obstoja.
To isto neuklonljivost težnjam zeitgeista zaslutimo navsezadnje tudi v Böllovi izbiri poklica, ki se nikakor ni želela podvreči silam razmer in ubrati zanesljivejše poti. Tako po opravljeni maturi ni postal ne zemljemerec niti trgovski vajenec, kot so mu doma sprva predlagali, temveč knjigarski vajenec, nekaj s knjigami torej, v sebi pa je bil trdno odločen, da se kljub vsemu scela posveti pisanju. Leto za tem, na pragu druge svetovne vojne, je to tudi storil. Pustil je vajeništvo, da bi v času vojne in nacističnega režima postal svobodni pisatelj. S to noro potezo pa je najbrž hkrati postal tudi ena izmed tistih izjem, ki jih takšni ponoreli časi potrebujejo, da bi lahko pričeli iskali pomiritev.
