15. 7. 2022 / Literatura / Recenzija

Haruki Murakami: Uboj komturja (1. in 2. knjiga)

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2021
Prevod: Domen Kavčič

V tipičnem Murakamijevem stilu se v romanu, ki je na Japonskem izšel leta 2017, pri nas pa lani v prevodu Domna Kavčiča, srečamo z neimenovanim nesrečnežem in protagonistom, nadarjenim slikarjem portretov sredi tridesetih, ki je pri slikanju zmožen seči v esenco svojega subjekta in na površje privleči to, kar je očem po navadi skrito. Ko mu žena po šestih letih zakona pove, da želi ločitev, se po nekajmesečnem blodenju po Japonski zavleče v prazno hišo nekdanjega slavnega slikarja Tomohika Amade, ki osamljeno stoji na hribu. Protagonist z mirnim in enakomernim tonom pripoveduje in opisuje dogodke – vsakdanje in nadnaravne, ki se mu pripetijo v osami. Daleč naokoli ni nikogar, vendar se slikar sam s sabo dobro znajde in se odloči posvetiti slikanju. Ko na podstrešju najde sliko s čudnim naslovom Uboj komturja, ki je ustvarjena po motivu iz opere Don Giovanni, se v hiši in njeni okolici začnejo dogajati nepojasnljive reči.

Slikar kmalu po prihodu v hišo dobi nenavadno naročilo za portret. Čeprav se je temu delu že odpovedal, ga sprejme zaradi zanimive osebe, ki ga je naročila. Tako spoznamo Menšikija, skrivnostnega moškega s snežno belimi lasmi, ki živi v vili na nasprotnem bregu hriba. Med Menšikijem in pripovedovalcem se razvije prijateljstvo. Menšiki v slikarju najde nekoga, ki se mu lahko zaupa, slikar pa ga sprejema točno takšnega, kot je, čeprav ga na začetku ne razume in sluti, da pod površjem nekaj skriva. Skupaj z Menšikijem poskušata rešiti skrivnost zvonjenja v noči in ko odkrijeta kvadratno jamo pri kapelici za hišo, se bizarnost dogodkov le še stopnjuje. Skrivnostno cingljanje in pojav ideje, ki je prevzela podobo komturja, sta le začetek.

Zunanja podoba ideje, prevzeta iz slike, že zariše motiv umetnosti, ki ima vlogo mostu med otipljivim svetom in tistim drugim, »tistim onkraj realnosti«. Motiv umetnosti je izrazit v mnogih Murakamijevih romanih – pogosto v specifičnih glasbenih žanrih, kot sta denimo jazz in klasična glasba (1Q84, Kronika ptiča navijalca), v Komturju pa glasbeni izraz dopolni še s slikarstvom, ki se navezuje na klasično glasbo – naslov in motiv Tomohikove slike namreč izhaja iz uvoda v Mozartovo opero Don Giovanni. Ko ideja prevzame podobo slike, se odpre most med stvarnostjo in svetom idej. Morda v tem svetu prebiva tudi ideja polkovnika Sandersa iz Kafke na obali.

Do konca knjige sledimo zaporedju skrivnostnih dogodkov in njihova povezanost se počasi razjasnjuje. Vzdušje je včasih srhljivo in utesnjujoče, zgodba pa bolj spominja na prizore sanj, kjer so zabrisane meje med podzavestjo in resničnostjo. Kljub nadrealističnim elementom zgodbe sta dogajanje in tempo vse prej kot dinamična, saj se pripovedovalec z dogodki sooča na trezen in miren način. Pripovedovalec veliko prostora namenja razmišljanju o svoji preteklosti, o odnosu z ženo in o sestri, ki je umrla pri dvanajstih letih. Protagonist se zdi z njo skoraj obseden. Njeno podobo prepozna v svoji bivši ženi in v Marie, deklici, katere portret slika na željo Menšikija, ki misli, da bi utegnila biti njegova hčerka, in hrepeni po odnosu z njo.

Murakami tudi v tem delu nadaljuje zanj značilno opisovanje ženskih prsi. Pripovedovalec kar nekajkrat razmišlja o prsih svoje mrtve sestre, ta motiv pa se prenese tudi na Marie, ki je (kot naj bi bilo značilno za trinajstletnico) obsedena z rastjo svojih prsi in se o tem brez zadržkov pogovarja z odraslim moškim. V intervjuju z japonsko pisateljico Mieko Kawakami je Murakami na vprašanje, od kod izhaja Mariejina obsesija s svojimi prsmi, odgovoril: »Mislim, da ne izhaja od nikoder. Predstavljam si, da obstajajo dekleta, ki se tako počutijo.« Motiv nadgradi še z nekaj nerodno izpeljanimi opisi spolnih odnosov med protagonistom in njegovo ljubico, konča pa s sanjskim prizorom, kjer spolno občuje s spečo bivšo ženo. Plod teh sanj v stvarnost vstopi kot hči, ki jo žena dejansko rodi. Vprašanje očetovstva ni izpostavljeno, dejstvo pa je, da o očetovstvu lahko sklepamo na podlagi časovnega ujemanja.

Čeprav se na začetku zdi, da bo Menšiki z neizrečeno obljubo temačne skrivnosti, ki jo skriva za skrbno urejeno zunanjostjo, postal osrednji lik zgodbe, se zgodba ne razvije tako.

V njegovem liku se nakazujejo vzporednice z Jayem Gatsbyjem iz Fitzgeraldovega Velikega Gatsbyja, kjer pa je potencial lika veliko bolj v službi zgodbe. Če je tam osrednji lik Gatsby, nekdo, ki hrepeni, je pri Murakamiju v ospredju posrednik med hrepenenjem in predmetom hrepenenja, torej protagonist, ki se po plejadi zapletov in dogodkov spet vrne na začetek svoje poti, nazaj k ženi.

Knjigi, ki imata skupaj več kot sedemsto strani, nas popeljeta na zanimivo potovanje, polno nenavadnih in bizarnih dogodkov, ki si jih želimo razumeti in povezati in ki obenem služijo kot vaba za nadaljevanje branja. Avtor se z bralcem poigrava z vsadki napetosti, ki se nenehno stopnjujejo v pričakovanju nečesa zloveščega, a se »to« tik pred zdajci spretno izmuzne in bralca v zaključku pripelje v antiklimaks namesto do olajšanja.

Murakami z ležernim pripovedovanjem ustvari nenavadno zgodbo, spleteno iz sanj, realnosti, pravljičnosti in treznosti. Razložiti mnoštvo metafor v zgodbi je izziv in od bralca zahteva aktivno vlogo. Razvozlati vse je verjetno nemogoče, toda bilo bi škoda, če ne bi poskusili.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Haruki Murakami: Uboj komturja (Mladinska knjiga, 2021)