11. 7. 2022 / Literatura / Recenzija
Tinkara V. Kastelic, rojena 3. 1. 2001, z oktobrom 2019 študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, do tedaj dijakinja bežigrajske gimnazije. Rada ima Möderndorferja, čaj in Azurno obalo, prostega časa nima, včasih piše poezijo, še raje spi.

Guillaume Apollinaire: Alkoholi

Založba: Mladinska knjiga (zbirka Nova lirika)
Leto izida: 2020
Prevod: Aleš Berger

Dobro stoletje po izidu francoskega izvirnika smo leta 2020 Slovenci končno dobili celotni prevod ene ključnih zbirk zgodnjega dvajsetega stoletja ter hkrati zgodnjega francoskega modernizma, Alkohole (Alcools) velikega francoskega pesnika Guillauma Apollinaira. Prelomne in zgodovinsko pomembne, zahtevne naloge se je lotil prevajalec primerno visokega kova, Prešernov nagrajenec in velikan slovenske prevodne umetnosti, Aleš Berger, ki je leta 1992 v slovenščino že prevedel prvi izbor Apollinairovih pesmi Sonce prerezan vrat.

Zbirko seveda prav tako kakor izvirnik odpira znamenita Apollinairova pesem Cona (Zone), »velika pesem zgodnjega modernizma«, kot pravi M. Sorrell, njen prevajalec v angleški jezik, in trud, ki ga je Berger vložil vanjo, je neprimerljiv. Najsi na Cono gledamo iz laične, komparativistične ali prevajalske perspektive, si ne moremo kaj, da se ob njej ne bi znova in znova ustavljali, zavedajoč se, da beremo enega najboljših – in najzahtevnejših – slovenskih prevodov sodobne francoske lirike. Prilagam odlomek za pokušino:

Zone

[…]
Voilà la jeune rue et tu n’es encore qu’un petit enfant
Ta mère ne t’habille que de bleu et de blanc
Tu es très pieux et avec le plus encien de tes camarades René Dalize
Vous n’aimez rien tant que les pompes de l’Église
Il est neuf heures le gaz est baissé tout bleu vous sortez du dortoir en cachette
Vous priez toute la nuit dans la chapelle du collège
Tandis qu’éternelle et adorable profondeur améthyste
Tourne à jamais la flamboyante gloire du Christ
C’est le beau lys que tous nous cultivons
C’est la torche aux cheveux roux que n’éteint pas le vent
C’est le fils pâle et vermeil de la doloureuse mère
C’est l’arbre toujours touffu de toutes les prières
C’est la double potence de l’honneur et de l’éternité
C’est l’étoile à six branches
C’est Dieux qui meurt le vendredi et ressuscite le dimanche
C’est le Christ qui monte au ciel mieux que les aviateurs
Il détient le record du monde pour la hauteur
[…]

Cona

[…]
Lej mlado cesto in tudi ti si komaj deček
mati te zmerom v plavo in belo obleče
hudo pobožen si in prav tako René Dalize tvoj najboljši prijatelj
silno rada imata cerkveno veličastje
devet je ko se izmuzneta iz spalnice čisto bleda lučka sveti
in premolita vso noč v šolski kapeli
medtem ko se iz večne in čudovite ametistne globine
za vse čase leskečejo žarki Kristusove veličine
to je lepa lilija ki jo vsak od nas neguje
to je rdečelasa bakla ki je ne ugasi neurje
to je bledi in škrlatni sin žalostne Matere Božje
to je drevo, ki ga obraščajo vsakršne priprošnje
to je dvojni križ večnosti in dostojanstva
to je zvezda ki ima šestere krake
to je Bog ki v petek umre in v nedeljo od mrtvih vstane
to je Kristus ki leti v nebesa bolje kot pilot
za v višino ima svetovni rekord
[…]

Tudi bralec, ki je nevešč metrike, estetike in – v splošnem – poezije, prepozna trud, izkušnje ter navsezadnje talent, tako pesniški kot prevajalski, ki ga Berger spretno prelije v svojo prepesnitev Apollinairovih verzov: »To je lepa lilija ki jo vsak od nas neguje / to je rdečelasa bakla ki je ne ugasi neurje […]«. Prav res: prevod Aleša Bergerja je, kakor smo od njega že dolgo vajeni, vrhunski. Vsakdo, ki se je kdaj srečal s prevajanjem leposlovja, še posebej, če se je v njem tudi sam preizkusil, ve, da sta pritisk in odgovornost, ki ležita na prevajalčevih ramenih ob tako pomembni nalogi, neznanska, in Berger je brez dvoma eden redkih, ki so jo zmožni opraviti več kot zadovoljivo. Prevajanje francoske lirike v slovenski jezik je vedno pošten zalogaj zaradi nešteto nepremostljivih razlik med francosko in slovensko poetiko, zvočnostjo, predvsem pa med zmožnostjo iskanja naravnih rim ter asonanc, ki je v slovenščini zaradi manjše oziroma redkejše vokalnosti zadnjih zlogov besed v primerjavi s francoščino precej bolj omejena.

Prav zato ne preseneča, da so ravno Apollinairove melodične akrobacije največ preglavic povzročale tudi zverziranemu Bergerju, čigar prevodi, zbrani v pričujoči zbirki, sicer težijo predvsem k leksikalni zvestobi in semantični ustreznosti. Spretnost, s katero prevajalec zajame razvoj ter srž pomena Apollianirovih pesmi, je vajena, izkušena in suverena – kratkomalo, bergerjevska. Toda poezija vodilnega predstavnika francoske avantgarde se ne skriva zgolj v sporočilnosti njegovih besed, temveč tudi v njihovi melodiji, v mojstrski igri poetike, ki izstopa celo v kontekstu spevne francoske lirike. Ena najbolj znanih pesmi Guillauma Apollinaira, Le pont Mirabeau, se glasi:

Sous le pont Mirabeau coule la Seine
           Et nos amours
     Faut-il qu’il m’en souvienne
La joie venait toujours après la peine

           Vienne la nuit sonne l’heure
           Les jours s’en vont je demeure

Les mains dans les mains restons face à face
           Tandis que sous
     Le pont de nos bras passe
Des éternels regards l’onde si lasse

           Vienne la nuit sonne l’heure
           Les jours s’en vont je demeure

L’amour s’en va comme cette eau courante
           L’amour s’en va
     Comme la vie est lente
Et comme l’Espérance est violente

           Vienne la nuit sonne l’heure
           Les jours s’en vont je demeure

Passent les jours et passent les semaines
           Ni temps passé
     Ni les amours reviennent
Sous le pont Mirabeau coule la Seine

           Vienne la nuit sonne l’heure
           Les jours s’en vont je demeure

Pesem ne izstopa zgolj zaradi svoje zanimive oblike, ki je v kontrastu s klasičnim sosledjem rim, ter ponavljanja refrena, temveč tudi kot dokaz lahkotnosti, s katero Apollinaire združuje ritem in podobe, prepleta živahnost jezika z neukrotljivim tokom življenja ter raziskuje ljubezensko-bivanjske motive na nov, svež način. In boljša kot je poezija, težje jo je prevesti, kajti dobro liriko navadno odlikuje prav njena udomačenost v jeziku, v katerem je nastala. Dobro poezijo spoznaš po tem, da ni pesem tista, ki uporablja jezik v svoj prid, temveč se zdi, da se jezik voljno upogiba pod taktirko pesnika, ki ga je izbral za svojega. Le pont Mirabeau stoji kot trden most nad reko francoskega jezika, ki žubori pod njim, ki zanj valovi in ga pozdravlja, medtem ko se na njeni gladini lesketa odsev minulega časa.

Bergerjev prevodni trud nikakor ni površen ali malomaren: pričujoča zbrika je plod več let (desetletij) trdega dela in truda pod izurjenim prevajalskim in gotovo tudi uredniškim očesom. Dejstvo, da Mirabeaujev most ni zrcalna slika (odsev) izvirnika, temveč se prevajalčevim prizadevanjem navkljub v prevodu porazgubi njegova prava veličina, zdaleč ne priča o manku spretnosti Aleša Bergerja, zgolj opominja na neponovljivost izvrstne književnosti, ki ostaja neločljiva od jezika, v katerem je nastala. Prevod je zadovoljiv, ni pa speven; lahkotno valovanje verzov zamenja poskus plavanja na razburkani gladini in sončni žarki se lomijo veliko bolj poševno. Odsev mostu na morski gladini skorajda riše krog, ko je gladina mirna, v nasprotnem primeru pa je slika popačena in cikličnost je težje prepoznati, rime pa težje obdržati. Zdi se, da je Berger pri dotičnem prevodu morda izmed dveh poti (tokov) izbral napačno, saj se vidno (in dokaj uspešno) osredotoča na leksikalno zvestobo, pri tej pesmi pa so osrednjega pomena rima, še bolj pa ritem in cikličnost, valovi in odsev. Avtor podobe namreč ne riše z vsebino svojih besed, temveč predvsem z njihovo melodijo, ki jo dodatno poudarja in omogoča refren. Prevoda Aleša Bergerja pa ne oslabijo zgolj težave z metriko in rimo, ampak žal tudi nekatere neposrečene prevodne izbire, s katerimi dodatno poruši frekvenco valov. V predzadnji kitici, na primer, se v francoskem izvirniku zvočna komponenta pesmi še dodatno izostri s ponavljanjem-valovanjem glagola minevati, prevajalec pa se na tem mestu odloči uporabiti tri različni glagole, s čimer zabriše kontinuiteto, skali gladino:

Apollinaire:
Passent les jours et passent les semaines
           Ni temps passé
     Ni les amours reviennent
Sous le pont Mirabeau coule la Seine

Berger:
Minevajo dnevi, konec je tedna
           ljubezen in čas
     odšla sta za zmeraj
pod Mirabeaujevim mostom teče Sena

Sicer dobri prevodni zbirki bi torej lahko očitali zgolj slogovne težave, ki se mestoma prikradejo v Bergerjevo različico modernistične, avantgardne Apollianirove poezije. Pesem malo ljubljenega (Chanson du mal-aimé) v prevodu na primer, zanimivo, postane precej izrazito slovenska, kajti čeprav je izvirnik postavljen v urbano okolje Londona zgodnjega dvajsetega stoletja, se prva kitica v slovenščini glasi: Fantè ki nekega večera / ga srečam v londonski meglí / tako nesramno se ozira / podoben moji ljubici / da od sramu sem kar zamižal, medtem ko v francoščini beremo: Un soir de demi-brume à Londres / Un voyou qui ressemblait à / Mon amour vint à ma rencontre / Et le regard qu’il me jeta / Me fit baisser les yeux de honte. Bolj kot na urbani modernizem dvajsetega stoletja prevod spominja na vodnikovske ali prešernovske pesmi iz osemnajstega in devetnajstega stoletja, le da pri tem ohranja Apollinairovo radikalno odpoved ločilom, ki seveda diši po čistem modernizmu, tako da se zdita leksikalna in grafična podoba pesmi malce neusklajeni, nedosledni. Poleg tega v prevodu opazimo nezanemarljivo semantično ožanje, ko Berger Apollinairovo široko, konceptualno primerjavo pridaniča (voyou, Berger: fantè) z mon amour (moja ljubezen) nadomesti s konkretiziranim prevodom ljubica. S tem prevajalec primerjave ne omeji zgolj na fizično podobnost, čeprav je ta morda zgolj konceptualna, metaforična (imeti obraz ljubezni kot pojma, ne obraza, podobnega subjektovi ljubljeni osebi), temveč primera deluje nenaravna predvsem slovnično. V francoskem izvirniku sta namreč obe primerjani pojavnosti moškega slovničnega spola (voyou, mon amour), v prevodu pa mon amour postane ljubica, kar ne samo da onemogoči širšo metafizično interpretacijo in določeno spolno ambiguiteto, temveč naredi primero semantično vprašljivo in sugerira potencialne implikacije, na katere izvirnik ne namiguje. S primerjavo fanta z ljubljenim dekletom namreč v prevodu dovolimo možnost subjektovega raziskovanja lastne spolnosti kot eno izmed primarnih tem: če je lirski subjekt v zadregi, ker ga mimoidoči fant »spominja« na ljubljeno dekle, ali ni to mar namig na njegov poskus zanikanja potencialne biseksualnosti? Res je, da v nadaljevanju pesmi subjekt naslavlja dekle, toda to niti najmanj ne negira možnosti istospolne privlačnosti, ki jo prevod vpelje na začetku …

Kljub temu bi bilo seveda neupravičeno trditi, da je Bergerjev prevod Alkoholov slab – nasprotno. Povsem nerazumno bi bilo pričakovati strogo popolnost pri prepesnitvi zbirke, ki je raznolika tako vsebinsko kot oblikovno, ali stremeti k popolni ustreznosti prevoda, ki bi jo bilo nemogoče doseči ne glede na prevajalčevo spretnost. Četudi izvirnik torej ostaja boljša bralska izkušnja za tiste, ki so dovolj vešči francoskega jezika, Bergerjev prevod Alkoholov pomeni izjemen dosežek, pridobitev na trgu slovenske prevodne književnosti.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

                                   
Guillaume Apollinaire: Alkoholi (Mladinska knjiga, 2020)