Grigorij Čhartišvili: Pisatelj in samomor

Grigorij Šalvovič Čhartišvili je zanimiv in neobičajen človek, tako kot je zanimiva in neobičajna njegova knjiga Pisatelj in samomor (2017) [Pisatel´ i samoubijstvo, 1999; 2006], kot se glasi poslanica, ki jo knjigi nameni Blaž Podlesnik. Zanimiv in neobičajen človek je mišljeno v strogo javnem smislu, torej kot takšen, kakršen je poznan javnosti. Kako, na kakšen način? Je (in tako je poznan) ugledni japonolog in književnik, čeprav je končal študij zgodovine in filologije. Humanist, skratka. A hkrati tudi iznajditelj in posedovalec več avtorskih identitet, med katerimi je najbolj znana Boris Akunin^[1]. Tako znana, da nekateri Akunina poznajo, so ga brali ali slišali zanj, Čhartišvilija pa ne.

Če je Akunin Čhartišvilijeva pisateljska persona, ki deluje predvsem na področju literature, je Čhartišvilijeva persona (kot Grigorij Čhartišvili) usmerjena na področje esejistike in teorije, deluje pa prav tako še na področju prevajanja iz japonskega jezika (Mishima, Marujama). In ravno humanistična optika je ena izmed največjih kvalitet omenjene zanimive in neobičajne knjige.

Sam naslov je zadostna informacija, da bralec približno dobi občutek, kje se bo gibal, kar navadno velja, če je naslov precej neposreden. Vendar po svoje pri Čhartišvilijevi knjigi naslov zavaja. Pisatelj in samomor. Sicer ne zavaja zaradi naslova samega, vendar zaradi celotne zgodovine uporabe pojma samomor v znanosti in raziskovanja samomora kot takega. Namreč, tako je in nič drugače, da je samomor družbenemu okolju večinoma predstavljen prek statistik, ki bodisi temeljijo na medicinsko-psiholoških predpostavkah in rezultatih bodisi na socioloških. Čhartišvili želi s tem presekati in tudi preseka: samomora se loti skozi humanistično-družboslovne vede, zanj je izhodišče obravnavati samomor kot fenomen, kot dogodek-v-svetu, v svetu, kjer sicer res prevladujejo psihološke in sociološke statistike (kar se Čhartišvili tudi zaveda in jih spretno vključi v svoje pisanje), a hkrati obstaja tudi veliko več. Zato se samomora loti skozi filozofijo, religijo, zgodovino, geografijo, po drugi strani pa tudi skozi starost, norost, ljubezen, čudaškost, če naštejem le nekaj usmeritev, skozi katere Čhartišvili podaja svoje esejizirane zapise.

Kolikor je Čhartišvilijev projekt predstavljen skozi humanistično luč, je v isti meri skozi razsvetljensko. Pisatelj in samomor ni zgolj knjiga, je tudi katalog, enciklopedija, arhiv – avtor nas povabi, da beremo o samomoru iz čim več zornih kotov, da beremo o čim več različnih razlogih za samomor. Seveda vse to spretno poveže z literaturo, pravzaprav s tistimi, ki so se ukvarjali z literaturo, in tako se pred nami tudi zvrstijo imena literatov, filozofov itd., ki so samomor storili na ta ali oni način, zaradi tega ali onega razloga. V svojem pisanju/navajanju je tako selektiven, kar je pač lastnost fizičnega arhiva: čeprav poskuša arhiv zaobjeti vse, absolutna zaobjetost uspe samo virtualnemu arhivu. Fizični arhiv je, hočemo nočemo, obsojen na selekcijo, na določeno, a gotovo bero, arhivar pa je v takšni poklicanosti tudi selektor, ta, ki zbira in izbira (tako je v zadnjem delu knjige, Enciklopedija Literaturicida, le kakšnih 350 gesel oz. imen literatov, ki jih je Čhartišvili izbral in s tem določil, da so najbolj primerna za podkrepitev njegovih teorij in analiz. Vse bralce poziva, da je to daleč najbolj zanimiv del knjige, tako da naj brez problema vse ostalo preskočijo in se podajo čez labirint samomorov).

Prvi del knjige, naslovljen Človek in samomor, je nekakšen uvod–predstavitev zgodovinske simbioze človeka in samomora kot dogodka-v-svetu, vendar Čhartišvili, kot že omenjeno, tega ne stori zgolj skozi zgodovinsko perspektivo zgodovine tega fenomena (jasno, problem samomora predstavi v različnih zgodovinskih obdobjih, od antike do stoletja samomorov, kot Čhartišvili poimenuje danes). Razdelki, ki sledijo (Religija, Filozofija, Teorije), ponujajo premislek o samomoru skozi določene duhovno zgodovinsko momente: Religija kot tista, ki je imela največji vpliv od konca starega veka do konca srednjega veka, in kjer je samomor vsaj v krščanstvu bolj kot ne veljal za greh, kajti če si si vzel lastno življenje, si vzel nekaj, kar ne pripada tebi, tvoje telo in tvoja duša pripadata Bogu in samo on te lahko odveže obveze do življenja. Čhartišvilijev pogled seveda seže dlje kot do samega krščanstva – bralca sooči tudi s pogledom ostalih velikih religij (islam, judovstvo, hinduizem in budizem). Sledi Filozofija kot tista, ki je najbolj ob spremljavi znanosti zaznamovala obdobje novega veka in razsvetljenstva, a prav tako antiko, saj ravno »filozofska polemika o samomoru traja že vsaj pol tretje tisočletje, od antike«. Skozi zgodovino filozofije in določene filozofe (naveza Sokrat–Platon, Seneka in stoiki, Montaigne, John Donne, David Hume, jasno tudi naveza Schopenhauer in Nietzsche) nam predstavi filozofske pro in contra poglede na samomor. Vsekakor Čhartišvili ne (z)more mimo Alberta Camusa in njegove trditve o samomoru kot edinem resnem filozofskem problemu, vendar se pri omembah Camusa bolj zdi, da Čhartišvili njegove trditve vzame bolj kot ne za vodilo pisanja in jih resni analizi ne podvrže.

Razdelek Teorije, s čimer Čhartišvili misli na razvoj socioloških in psiholoških modelov analize, ki so najbolj zaznamovale 19. in 20. stoletje, prinaša argumente skozi misli Emila Durkheima in njegovo delo Samomor. Sociološka študija., kjer odgovornost za samomor naprti družbi, na drugi strani pa skozi misel Sigmunda Freuda in njegov koncept nagon po smrti, odgovornost za samomor pa Freud pripiše nezavednemu, saj znotraj nezavednega nagon po smrti premaga nagon po življenju, tanatos premaga eros.

V prvem delu (Človek in samomor) sta prisotna še dva, na nek način najbolj zanimiva razdelka, predvsem zaradi svoje originalnosti. Tako v razdelku, naslovljenem Zemljepis, Čhartišvili obravnava štiri, po njegovem izboru, velike imperije: ruskega, angleškega, nemškega in japonskega, znotraj tega pa predvsem, kako so si pripadniki teh imperijev vzeli življenje. Zanimivo je tudi iskanje sorodnosti med različnimi imperiji, zanima ga, kako pravzaprav tako geografske danosti kot nacionalne lastnosti vplivajo na to, na kakšen način si človek vzame življenje. Šesti razdelek prvega dela (Kako se to naredi) je razdeljen na dva dela: na Prilogo, kjer obravnava znamenite osebnosti zgodovine, ki so se odločile za takšen ali drugačen samomor, in na Lepa smrt. Uvod v teorijo in prakso harakirija, kjer nam avtor pod mimikrijo knjig in blogov, katerih tematika je, kako se najbolje/najlažje/najbolj originalno ubiti, predstavi harakiri in načrt za njegovo udejanitev. Ironični ton bi bil morda pričakovan, saj se mu težko izogneš (recimo v poplavi blogov, ki pravijo, naj to berimo le, če se zares zares zares želimo ubiti itd.), vendar ga ni. Gre za popolnoma resno stvar. Verjetno, ker je za japonsko kulturo harakiri popolnoma resna stvar in seveda, ker Čhartišvili samomor kot fenomen-v-svetu jemlje kot popolnoma resno stvar, ki se je ne spodobi obravnavati zgolj skozi statistike.

Kot že omenjeno, je drugi del posvečen pisatelju in samomoru. Zakaj pisatelju? Čhartišvili na nekem mestu v knjigi zapiše, da sam razume pisatelje (beri literate, naj si bodo pesniki ali dramatiki, pogojno filozofi) kot posebno podvrsto človeške vrste. Čhartišvilijevi junaki so pisatelji, če posplošimo, to so ustvarjalne živali, ki delajo »z besedami, idejami in znaki«, ukvarjajo se z »[…] ustvarjanjem v prvem, osnovnem pomenu te besede: to ni kratko malo ‘ustvarjanje kot dejavna lastnost’ (V. Dalj), ampak ‘dejavnost, ki rodi nekaj kakovostno novega, nekaj neponovljivega, izvirnega in družbeno zgodovinsko unikatnega’ (Veliki enciklopedični slovar)«. Skratka, poanta, ki jo želi izpeljati Čhartišvili, je, da je ustvarjanje, in še posebej pisanje, nevaren poklic (o tem, koliko so nevarni drugi umetniški poklici ni veliko govora, je pa vsekakor namignjeno, da si umetniški poklici med seboj nekatere lastnosti delijo). Sprehodi nas skozi razloge, zakaj bi temu bilo tako, torej od tega, da ustvarjanje daje ustvarjalcu občutek največje svobode, kjer se meje med življenjem in smrtjo lahko hitro zabrišejo, do tega, da je ustvarjanje slika, naslikana s svojo krvjo, in tega, da gre na nek način za boj z nečim absolutnim, se pravi gre za poskus smrtnika, da bi premagal smrt, da bi nekaj minljivega naredil za večno.

Čhartišvili sprva predela razloge za samomor, ki jih lahko najdemo pri vseh osebkih človeške vrste, kot so alkoholizem, mladost, starost itd. Nato sledi bistveno krajši razdelek Drugače kot pri drugih ljudeh, kjer obravnava razloge, ki do samomora privedejo bolj kot ne ustvarjalne živali. Tu predvsem izstopata podrazdelka Ustvarjalna kriza in Emigracija, in predvsem slednji je pogostokrat razlog za samomor ali kot razloži ruski filozof Nikolaj Berdjajev: »Razlog za nagnjenje k samomoru v emigraciji ni samo materialna stiska, negotova prihodnost ali bolezen, ampak še bolj groza, da bo treba zmeraj, do konca dni, živeti  tujem in hladnem svetu ter da je življenje v njem nesmiselno in brez cilja.«

A vendarle, tisto, kar nam Čhartišvili na nek način sporoča, je to, da so načeloma ustvarjalne osebe, ustvarjalne v smislu, ki smo ga navedli zgoraj, bolj dovzetne za to, da storijo samomor. Morda tudi zaradi tega literate poimenuje kot posebno podvrsto človeške vrste, težko pa se izognemo temu, da v tem »posebnem« ni tudi nekaj »boljšega«. V tem kontekstu je precej poveden začetek pesmi Charlesa Bukowskega Vzrok in posledica: »najboljši pogosto umrejo od svoje roke.«

Maurice Blanchot, francoski filozof in literarni teoretik, ki je za Čhartišvilija eno izmed nanašalnih mest, v svojem delu Literarni prostor nameni celotno poglavje odnosu med umetnino in prostorom smrti. Pri Blanchotu sta umetnost, še bolje, ustvarjanje umetnosti in smrt (kot prostor smrti, ne zgolj fizična smrt) vzajemno povezana: »[…] če hočeš napisati en sam stih, moraš črpati iz umetnosti, moraš lastno življenje izčrpati v iskanju umetnosti.« Blanchot seveda namiguje na to, da se poskusi pišočega, ki ustvarja umetnost, velikokrat končajo s smrtjo – s samo-umorom pišočega. Čhartišvilijeva analiza v delu Pisatelj in samomor to do neke mere potrjuje, jasno pa je, da Blanchoteva trditev ne predstavlja nikakršne maksime. Je pa zanimiva pripomba Blaža Podlesnika, avtorja spremne besede k Čhartišvilijevem delu, ki poskuša na odnos samomor–ustvarjanje pogledati še iz nekega drugega zornega kota. Namreč, da je konec koncev tudi samomor nekaj avtorskega in da za umetnike–avtorje na nek način samomor ni tako nesmiseln korak naprej (jasno, nekaj takšnih primerov je v zgodovini zabeleženih, npr. največkrat izpostavljen Sokrat, vendar pa je takšen pogled vsekakor prej izjema kot pravilo).

Blanchoteva trditev nastopi še v eni vlogi: kot opozicija pogosto razširjeni trditvi bodisi v literaturi bodisi v umetnosti (in zgodovini le-teh), da če ne bi ustvarjal, ne vem, kaj bi počel s samim seboj, da ustvarjanje rešuje pred samim seboj, ali celo da ustvarjanje rešuje pred smrtjo (slednjo trditev je večkrat ponovil Andre Gide, ki je bojda pisal zaradi tega, da se je med drugim obvaroval smrti, kot to navaja Blanchot sam).

Da bi Blanchot podkrepil svojo trditev, se prav tako naveže na nekega drugega pripadnika človeške podvrste (na literata), Franza Kafko. Blanchot navaja nek Kafkov dnevniški zapis: »‘Če se ne rešim z delom, sem izgubljen. Pa se tega tudi jasno zavedam.’« Kafkovo izhodišče je torej precej podobno Gideovemu, pisati, ustvarjati, da se ne izgubiš, da ne zaideš, ne kreneš s poti. Vendar pa je Kafkova izpeljava tega problema popolnoma drugačna: »‘Pred ljudmi se ne skrivam zato, ker bi rad spokojno živel, ampak zato, ker bi rad spokojno preminil’.« Blanchot nadaljuje: »[… ] to delo je pisanje. Od sveta se je odrezal zato, da bi lahko pisal, in piše zato, da bi lahko v miru umrl. Smrt, spokojna smrt na lepem postane plačilo umetnosti, smrt je končni cilj in opravičilo pisave.« Kafka torej povsem ustreza Blanchotjevemu profilu ustvarjalca kot tistega, ki v iskanju umetnosti izčrpa lastno življenje, s čimer se približa drugi plati kovanca, približa se smrti le zato, da bi lahko v miru umrl.

Tako pri Kafki vseeno preveva nekakšna zvrst vitalizma, še posebej zato, ker je Blanchot prepričan, da ima človeštvo napačno idejo smrti. Skratka, edina (in napačna) ideja smrti, ki nam je znana, je seveda fizična smrt, nihče pa ne ve točno, kaj sledi potem. Blanchot je prepričan, da za fizično smrtjo stoji ideja Smrti, tista prava ideja (ideja, ki ni nujno mišljena skozi Platonov filozofski sistem). Ideja Smrti, kateri se lahko najbližje približamo s samim ustvarjanjem. Spoznati Konec, da bi zares lahko kaj ustvarili, nekaj naredili, morda spremenili. Tu naj bi se skrivalo nekaj vitalističnega. Podobno pravi tudi Grigorij Čhartišvili, ki se v svoji trditvi vsekakor nasloni na Blanchota: šele z idejo konca pride ideja začetka, in ne z obratno izpeljavo začetka in konca, s katero pa je žal (tako meni Čhartišvili) omamljena zgodovina duha, še posebej na Zahodu.

^[1] Še zmeraj je najbolj znan po svojem prvem ciklu znanstveno fantastičnih detektivk-romanov z naslovom Dogodivščine Erasta Fandorina, nekaj delov (npr.) je prevedenih tudi v slovenski jezik.